Martin Küchen, ki ga pri nas dobro poznamo iz zasedb Exploding Customer in Angles, se je skozi svojo kariero precej često posvečal tudi solistični izpovedni formi. Švedski saksofonist je namreč še pred prvo ploščo z Exploding Customer povil solistični prvenec, s čimer je delno začrtal svojo prihodnjo glasbeno pot, razpeto med raziskovanjem zvočnosti svojega instrumenta ter poskočnostjo free ali funky jazza. Letos je tako poleg obravnavanega albuma izdajal še z Angles in v triu s Keithom Roweom in Seymourjem Wrightom, svoj diapazon pa nadalje širil tudi pod okriljem portugalske založbe Creative Sources. Gre torej za glasbenika, za katerega bi se lahko reklo, da sledi zapuščinam tistih saksofonistov, ki so se skozi svojo muziciranje kar najmanj omejevali. S ploščo The Lie & The Orphanage se ta vtis zgolj še poglobi.

Sestavlja jo namreč osem skladb, pri katerih se nikoli zares ne ve, kaj prihaja v naša ušesa, ali je instrument nasnet preko še enega in ali so morda v uporabi tudi kakšna elektronska pomagala. Zvočna pestrost plošče raziskovanje ozadja njenega nastanka sicer morda vsaj malo vzpodbudi, a ga hkrati ne pogojuje, saj od predirljivega začetka dalje poslušalca spretno vpelje v Küchnov vrtinec zvenov. Z njimi ustvarja zgoščen ambient, repetitivne perkusije in redke bolj prepoznavne tone. Mestoma mu uspeva kar vse hkrati, kot bi nekako združili pointilistično muziciranje Evana Parkerja z nekoliko bolj atomistično razpotegnjeno zvočno kuliso.

Za večino njegovih izdaj stoji tudi neko ozadje, na prvi pogled morda ne toliko povezano z glasbo. Küchen je namreč precej obremenjen z nemško preteklostjo svojega očeta, ki je po drugi svetovni vojni srečno ušel francoskim in ameriškim taboriščem v zahodni Evropi. Tam so namreč umirali tudi nemški civilisti, o čemer pa danes vemo nekoliko manj, kot o nekaterih drugih podobnih dogodkih. Kot je moč razbrati iz intervjuja v spremnem tekstu ob izdaji, je tako sam naslov plošče The Lie & The Orphanage nekakšen namig na vse zablode, ki iz človeštva vselej ustvarjajo siroto, Küchnovo zvočenje pa godbeni krik ali odziv.

Po Exploding Customer in Angles bomo torej ta vikend na dvodnevni rezidenci v Menzi pri koritu lahko končno slišali tudi Martina Küchna v solo izvedbi, formaciji, skozi katero samega sebe tako glasbeno kot ideološko izraža najbolj neposredno. Po solističnem nastopu v soboto, ga bo v nedeljo spremljal še butoh plesalec Ryuzo Fukohara.

N'toko, foto: Sebastijan Iskra

Menza pri koritu je v četrtek gostila dolgo pričakovan nastop japonskih nojzerjev Melt-Banana, hkrati pa ponudila tudi prav tako z ogromno firbca aniticipiran solo nastop slovenskega stihoklepača in glasbenega arhitekta N’Toka. Slednji je občinstvu predstavil material s svoje nove plošče, katere smernice smo lahko slutili iz njegovih aktualnih udejstvovanj tako z Moveknowledgement in BeatMyth kot nastopov z improvizatorji, natančneje s Seijirom Murayamo, Jako Bergerjem in Markom Karlovčcem. Vlogo predvozača je sam sicer dokaj striktno poudaril, a jo obenem s svojim muziciranjem prav tako striktno ponesel v pozabo. Omenjen spoj vplivov in progresivna N’Tokova glasbena drža se namreč v živo iztečejo ravno tako učinkovito, kot ta formula deluje na papirju. Seveda N’Toko vsaj v mojih ušesih tako v smislu beatov kot dikcije nikoli ni veljal za klasičnega raperja, ali morda bolj korektno rečeno, velja vsaj za takšnega s samosvojo, vseskozi prepoznavno zvočnostjo. In slednjo je v četrtek tvoril povsem sam, saj je tako podlago kot efekte sproti prilagajal svojemu občutku in dramaturgiji nastopa. Najverjetneje ima seveda dodobra pripravljeno in predvideno veliko večino sekvenc, a ni bilo malo trenutkov, ko je bilo med prehodi moč čutiti neko spontanost. Polja, preko katerih se je podal, bi lahko umestili kamorkoli med estetiko sint-popa, diskoidna namigovanja, nojzerske vložke in konglomerat raskave klubske elektronike. Kako skozi tako zbito glasbo uspe preriniti tudi neštevne vrstice, ve samo on, komadi pa so udarili vsaj v maniri plošče Listen to Nebukadnezar, ki je Moveknowledgement takrat popeljala v neko drugo zvočno vesolje.

Ichirou Agata(Melt-Banana), foto: Sebastijan Iskra

Iz Menzinih tal se je na oder dogajanje preselilo z Melt-Banana, ki so sicer davno nazaj Slovenijo že obiskali. Bend je uvod v svoje glasbeno razgrajaštvo začinil s predirnimi elektronskimi zveni in prikladnimi vokalnimi eskapadami Yasuko Onuki, pevke zasedbe. Od tam so ostro zarezali v svoje prepoznavne naspidirane in kratke komade, ki so publiko pod odrom nemudoma razgreli. Energičen preplet nojza in hard core-a je umetelno nadgradil uvod v večer, hkrati pa podčrtal tokratnega glavnega označevalca publike. Odziv, čeravno se v enakem slogu ni razpotegnil čez celotno občinstvo, je bil namreč evidenten in je nedvomno pripomogel tudi h kančku več sicer profesionalnega nastopa Japoncev. Na to zadnjo opazko namiguje le njihovo utečeno izvajanje bisa, ki se zaključi ali z enim ali z več nekaj-sekundnimi komadi. Vseeno pa to sodi v železni repertoar skupine, za katero bo kmalu že dvajset let dejavnosti. Varovanci legendarnega KK Nulla so vsaj enega prejšnjih nastopov benda Zeni Geva pri nas povsem povozili in s tem utrdili sloves japonskih punk nojzerjev kot navzven sila odprtih muzičistov.

Yasuko Onuki(Melt-Banana), foto: Sebastijan Iskra

Fotozgodbo s koncerta si lahko ogledate tukaj.