Harmonia 1976 (Eno, Roedelius, Moebius in Rother)

Sem precej občutljiv na izkrivljanje dejstev in zgodovinske resnice, kar se non-stop dogaja. Izvolite, samo dva zadnja primera:

Prvi se sicer ne nanaša na glasbo, ampak vseeno. Nedavno sem prebral, da naj bi bil Janša avtor slavnega Mladininega članka z naslovom Mamula go home! s konca 1980 let. Ne spomnim se, kdo je ta tekst dejansko napisal (Gorazd Suhadolnik, op. ur., http://www.mladina.si/119681/o-mamuli/), vem pa, da stoodstotno ni bil Janša. Pa ta dezinformacija ni prišla s strani Janševih privržencev, ampak kritikov! Glede na to, da se tipu pripisuje malone že vse zasluge za demokratizacijo in “osamosvojitev” Slovenije in da se zadeva le še stopnjuje, se res ne bi čudil, če bo nekdo čez desetletja lansiral še, da je bil Janša originalni pevec Pankrtov, ki so ga zaradi demokratične drže vrgli iz benda in zamenjali z Lovšinom.

Drugi primer pa sem prebral na MMC-jevem portalu v kolumni Matjaža Ambrožiča Bowie 2013 (http://www.rtvslo.si/zabava/glasba/bowie-2013/300206), v kateri pravi:

“Ob nespornih Bowiejevih zaslugah za razvoj glasbene in modne govorice je bil precej odmeven na BBC4 predlani prikazan dokumentarni film Krautrock: The Rebirth of Germany, v katerem so člani avantgardne nemške rock zasedbe Can pojasnili, kako jim je Brian Eno sunil nabor eksperimentalnega zvokovja, posnetega na njihovi farmi poleti 1972. Rekoč, da se bo s prebranim in produkcijsko dopolnjenim gradivom vrnil prihodnjo pomlad, se je Bowiejev prijatelj Eno izgubil. Can pa so nato glasbo, ki so jo ustvarili nekaj let prej, v letu 1997 slišali že predelano v Bowiejev album Low.”

Omenjeni dokumentarec sem gledal. Kot prvo, sploh ne gre za Can, s katerimi ne Eno ne Bowie nikdar nista sodelovala, ampak se nanaša na Moebiusa, Roedeliusa in Rotherja, se pravi člane formacij Cluster in Harmonia. In kot drugo, Rother, ki o tem spregovori, ne pravi, da se je Eno s posneto musko izgubil in jo predelano izdal na Bowievem albumu (jo po domače povedano ukradel), ampak z rahlo grenkobo pove, da je Eno pri njih dobil navdih za glasbo, ki jo je nekaj let kasneje ustvaril z Bowiejem, in z njo tudi obilno zaslužil, tako materialno kot medijsko, kar njim, resničnim inovatorjem, nikdar ni uspelo in so ostali na margini. Da so v članku ob tem napačno navedene še letnice – ne 1972, ampak par let kasneje, in ne 1997, ampak 20 let prej – je pa itak samo še pika na i.

Elliot Sharp, 14. Internationales New Jazz Festival Moers 1985, Foto: Bojan Vrlič

Pred časom (predlansko poletje) sem bil s kolesom na Koroškem. V soboto dopoldne sem skočil na bajkerski đir na Smrekovec, in ko sem se vrnil, mi je prijatelj Mirč poročal, da je bil na TV Slovenija film o Elliotu Sharpu. Kaj več mi ni znal povedati, sem pa šel pogledat v spored in tam je pisalo Več krajev za vedno, dokumentarni film. Ne na netu ne kje drugje nisem pod tem naslovom zvedel o filmu nič konkretnega.

Prejšnji teden (v sredo) pa sem ponovno naletel na ta misteriozni naslov (22:15 Več krajev za vedno, dokumentarni film, ponovitev), spet samo to in nič več. Od takrat mi je dogodek izpred leta in pol že zbledel, mi je bil pa naslov vseeno od nekje znan in sem šel pogledat, za kaj gre. In za kaj gre? Gre za zanimiv dokumentarec, neke vrste road documentary, ki ga je režiral Američan Michael Benson (More Places Forever). Film je nastal v koprodukciji RTV SLO, ZDF/Arte in Bensonove produkcije Kinetikon. V njem so fragmenti s potovanja Irwinov in dveh odštekanih ruskih umetnikov po ZDA, Kitajski itd. V njem je tudi Arthur C. Clarke, s katerim se je Benson srečal v Šri Lanki, vezno tkivo pa tvori Elliot Sharp, ki (v triu in solo) muzicira v Vilenici.

Benson je sicer zanimiv model, s katerim sem nekaj malega tudi prijateljeval. Kar nekaj časa je živel v Ljubljani, zdaj pa je že nekaj časa spet v ZDA. Zdi se mi, da je bil diplomatsko dete, pravil mi je, da je bil med odraščanjem kar nekaj časa v Beogradu. V devetdesetih je posnel zanimiv film o NSK Predictions of Fire.

Najin konekšn je bil predvsem muzičke narave. Podobno kot mene so tudi njega rolali elektronski ambient (Brian Eno, Aphex Twin …), afriška muska, psihadelični rock, nemška kozmična glasba, »spiritualni« jazz in še marsikaj tega. Spomnim se, da mi je pravil, da snema film in da bo v Vilenici snemal Sharpa, ter me (ker je vedel, da sem fen) povabil, naj pridem in prisostvujem snemanju. Ne vem, kaj je bil razlog, a žal se nisem odzval.

Najmočnejša Bensonova fascinacija pa je spejs, naslednji teden v NYC štarta njegova “vesoljska” razstava. Med drugim je Benson oblikoval tudi podobe vesolja v Malickovem filmu Drevo življenja (The Tree of Life). Že zaradi Bensonove prihajajoče razstave ter njegovega večletnega bivanja v Sloveniji ter ker gre za film iz lastne (ko)produkcije, je takšen ne-pristop, ki kaže na popolno ignoranco kulturnih vsebin (in to celo lastne produkcije) škandalozen.

 Dvakrat v zadnjem letu in pol zavrtet dokumentarec lastne produkcije samo zato, da “zafilaš” program, in ne da bi v najavi programa ali na teletekstu vsaj z besedico omenil, za kaj pravzaprav gre, in s tem zaobideš še tisti že itak zelo ozek krog zainteresiranih, je kulturna sramota!!

 Podobna usoda je doletela film Petra Braatza Over The Air, ki je prav tako nastal v RTV-jevski koprodukciji. Gre za dokumentarec o ameriški turneji pevca Damo Suzukija (ex-Can !!!!). Film sem pred leti videl v tolminskem Minku v sklopu festivala Sajeta, RTV SLO pa ga po takratnih informacijah menda sploh ni predvajala! Tega sam sicer zaogotovo ne morem potrditi, a če ga je ga je že, ga je verjetno podobno malomarno (brez ustrezne najave in v kakšnem skrajno obskurnem terminu) kot Bensonov film.

Svi na pod! je utrgana beograjska funky pop zasedba, ki se je slovenski publiki nadvse navdušujoče prvič predstavila novembra 2010 v sklopu gostovanja Doma omladine v Kinu Šiška. V tandemu s precej bolj konvencionalno Zemljo gruva nam je takrat pod etiketo Nu Sound of Belgrade ponudila vpogled v drugi val urbanega postmiloševićevskega Beograda.

Medtem ko se je prva ekipa beograjskih novih bendov (Repetitor, Petrol, Stuttgart Online…), ki smo jo spoznali že pred leti, navezovala predvsem na kultni klub Akademija in zlato dobo beograjskega undergrounda, sta Zemlja gruva in Svi na pod! predstavnika ponovno prebujene šminkersko-žurerske scene – tiste, ki je bolj pri kešu in je v devetdesetih pod Miloševićem bodisi emigrirala v elektronski klubski underground ali pa mutirala v turbo vode.

Mimogrede, neizogibni spoj popa in narodnjakov, ki velja za slednje, je sicer že slabo desetletje prej v eseju Jugoslovenske potkulture u sedamdesetim (zbornik Drugom stranom, 1983)  vizionarsko napovedal Vladimir Anđelković z besedami: »Uzgred, ukoliko se novokomponovana narodna muzika, oko čijih se tokova kristališe snažna i brojčano velika grupacija, bude približila pop muzici – a ona jedino to može ako izmeni sopstvenu formu, a sadržaj učini prihvatljivim (tema sela mora da se zameni temom grada) – doći če do jednog novog i u svakom slučaju zanimljivog hibrida.«

Danes, po več kot desetletni popolni prevladi turbofolka, katerega vzpon in vsaj delni padec je briljantno zaobjet v maratonskem dokumentarcu Televizije B-92 Sav taj folk (v celoti dostopen na Youtubu), Beograd očitno spet postaja še kako urban tudi v tistem čisto običajnem smislu, se pravi ne samo v podzemlju ali na splavih, kar potrjujeta tudi že pred časom izišli prvenec Zemlje gruva WTF is gruvlend? in z moje strani že silno težko pričakovani prvenec benda Svi na pod! Prvi!, ki je ugledal luč sveta konec lanskega leta.

Zemlja gruva tako nadaljuje tisto bolj konvencionalno beograjsko pop tradicijo, katere predstavniki so bili v preteklosti Slađana Milošević, Oliver Mandić in nekdaj kar malo zasmehovani, danes pa že malodane kultni Boban Petrović. Svi na pod! pa so bližje tisti bolj odštekani veji, ki so jo v osemdesetih zastopali Bebi Dol, ne toliko zvočno kot predvsem duhovno Idoli (v tej luči je Vlado Divljan, ki na albumu gostuje v starozveneči skladbi Zvuk ulice, več kot logična izbira) in legendarni beograjski elektrofunk duo Du-Du-A.

Frenetična izvedba kultnega komada Afrikanac iz Beograda s prvenca zasedbe Du-Du-A Primitivni ples je tudi eden od vrhuncev albuma Prvi!. Ta vsebuje dvanajst skladb, ki so tudi sicer vse po vrsti vrhunske, bi pa med njimi vseeno še posebej omenil vsaj uvodno, hitoidno Ljubavi, homoerotično Čao Nevena, šarmantno priredbo zvezdniške zagrebške etno-pop formacije Vještice Zlato in razigrano zaključno Lopovska.

Pravzaprav se ne spomnim, kdaj sem nazadnje poslušal tako živopisno pop glasbo, tako nalezljivo, da sem moral pred dnevi kar malo prenehati z nenehnim poslušanjem, da se izognem neizogibnemu prenasičenju. V časih, ko je ex-yu pop-produkcija v permanentni krizi in izvajalci v razponu od Lollobrigide do Guštija bolj ali manj (ne)uspešno iščejo navdih v zlati dobi jugoslovanskega novega vala, se mi zdi, da so Svi na pod! morda edini, ki so uspeli ujeti popoln razkorak med preteklim in sodobnim in predstavljajo v tem trenutku eno najsvetlejših zvezd ne samo na »domačem«, ampak tudi na (sicer prav tako shiranem) mednarodnem ozvezdju popularne plesne glasbe.

Aha, še to: Svi na pod! je šestčlanska funky groovy zasedba s kitarami, bobni, flavto, elektroniko in pihali. Njen zaščitni znak sta peresno lahka, a nadvse energična vokalistka Bojana Vunturišević in spiritus benda Petar Rudić, čigar vplivi (kot pravi sam v rubriki Ukus poznatih na portalu Popboks) segajo od Šarla akrobata prek PIL in Daft Punk do Stevieja Wonderja, kar je v njihovi eksplozivni, unikatni in nadvse okusni mešanici  še kako zaznati. Naj zato zaključim z besedami, ki sem jih pod enim od svojih forumskih psevdonimov (flying teapot) 23.12.2010 namenil Petru na Popboksovem portalu: »Odličan izbor albuma (i pesme) koji samo potvrđuje da je muzika grupe Svi na pod! I te kako svesna toga zašto, kako i zbog čega je baš onakva kakva jeste, originalna i odlična.”

Na posluh!!!

Prav toliko, dvanajst varnostnikov, naj bi bilo po besedah Mihe Kozoroga potrebnih tudi za varovanje dvestokrat manjšega festival Sajeta. To plus še kup drugih, meni bolj ali manj neznanih neb in pre-potrebnih stroškov je, zdi se, botrovalo temu, da je letos festival skrčen na tri koncertne večere. Tokratni, v primerjavi s nadvse pestrimi transžanrskimi letniki 2003-2009 sicer morda malce preveč “umetniški” programski zasnovi, je bil na srečo v zadnjem hipu dodan prepotrebni elektronski “highlight”. V soboto, 23. julija, namreč na Sajetinem odru nastopi* vrhunski ambientalist Geir Janssen aka Biosphere, ki je pred kratkim izdal odličen, po “zlatih devetdesetih” vonjajoč album N-Plants. V kolikor se kot pred leti Christianu Fenneszu Janssnu uspe zliti s subtilno mistiko prizorišča, se nam na Sotočju ponovno obeta zvočna nirvana.

Pričujoči tekst je spisan za žal neizdan zbornik ob deseti obletnici Sajete. V skrajšani obliki je bil sicer objavljen v Tolminskem zborniku in glasilu centra MINK, tokrat pa z dveletno zamudo še v celoti.

Fifty five and still alive!

(Manuel Göttsching, 2007)

Bilo je nekoč, natančneje sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, tik pred velikim pokom, ki je do takrat sicer žanrsko pestro, a kljub temu vsaj navidez kompaktno tvorbo, imenovano rock glasba, v nekaterih glavah za vedno presekal na dvoje in jo razdelil na prej in potem, ko je v Trstu gostoval nemški elektronski guru Klaus Schulze, takrat na ustvarjalnem vrhuncu. Poročilo o tem veledogodku je za takrat še glasbeno precej napredno revijo Stop spisal eden od »bralcev poročevalcev«, kot so poimenovali članke, ki so jih prispevali občasni, ponavadi ne tako strokovni in širši javnosti manj znani dopisniki. Na Koroškem, kjer sem takrat preživljal najstniška leta, se je nemška elektronska glasba, danes zgledno sortirana pod blagovno znamko Krautrock, v tem času že obilno poslušala in nekateri njeni akterji so bili med lokalno freakovsko mladino čaščeni bolj od najbolj razvpitih angloameriških zvezd. Schulze je bil v naših očeh zagotovo eden največjih, takoj za nespornimi prvaki psihedeličnega funka Can, zato mi je podatek iz Stopa, da se je tržaškega koncerta udeležilo skromnih šestdeset ljudi, takrat zvenel skrajno neverjetno. Če bi Klaus v tistem času obiskal Ravne ali Mežico, sem prepričan, da bi bilo poslušalcev vsaj dvakrat toliko in precejšnje število bi nas bilo tudi vsaj delno ali pa kar v celoti seznanjeno z njegovim opusom. Če bi bili o dogodku obveščeni vnaprej, pa bi se nas nekaj zanesenjakov zagotovo tudi odpravilo v nam takrat ne ravno bližnji Trst. Pozneje sem Schulzeja, enega od botrov sodobnega trancea, sicer vendarle uspel videti in slišati tudi v živo. Sredi devetdesetih je gostoval na oddelku za sproščanje odličnega münchenskega festivala sodobne plesne elektronike Rave City. Novi, techno populaciji je bil v spremni publikaciji predstavljen kot »Jurrasic legend… For those who know!«

Danes, dobro desetletje po zatonu rejva, na slovenskih tleh zgodovinski spomin na sicer od nekdaj rahlo obskurne, a za nadaljnji razvoj sodobne, predvsem elektronsko obarvane glasbe nadvse pomembne like iz sedemdesetih ohranja festival Sajeta. Da so se ti vizionarji znašli na festivalskem meniju, je bilo seveda nujno, da je v lokalnem tolminskem okolju bivala tudi kakšna, pa ne le ena, razgledana glava, vseeno pa verjetno nisem daleč od resnice, če zapišem, da je bil Tolmin dolga leta, vse do devetdesetih, v glasbenem smislu provinca, nagnjena predvsem k pravovernemu staremu rocku. Še iz vseslovenske prestolnice sicer skrbno odmerjeni pljunek punka ni nesel dlje kot do bližnje Idrije. Še sreča! Vladimir Jovanović, rock novinar, slikar in obenem tudi član beograjske Kozmetike, benda, ki je našel navdih predvsem v njujorškem podzemlju, artistični veji britanskega glama in monotoniji Porurja, je (avgusta ’78!) v 47. številki glasbene revije Džuboks zapisal: »Muzika grupe Can, kao i sličnih grupa, predstavlja muziku budućnosti.« In nekaj vrstic zatem še, da je ta glasba »jednom nogom u arhaičnoj hipi prošlosti a drugom u budućnosti, a ono između pripada novom talasu.« Do kakšnih grotesknih, a žal tudi vsenacionalno pogubnih rezultatov lahko pride, ko je v igri samo »ono između«, ko z leti otopi mladostni uporniški naboj in ostaneta le še obrtniška perfekcija in nepotešljiva sla po denarju, umanjkajo pa radovednost, raziskovalni duh in želja po kreaciji novega, pa kažejo ravno primeri nekaterih mojstrov lahkih not z idrijskega konca. Tolmin in z njim Sajeta tovrstnih teženj po prostituciji ne izražata. Stara lokalna ekipa je zaradi ignorance zgodovinskih pretresov že leta na svojem »motoričnem« tripu na sledi šestdesetih, nova generacija pa je sveža, neobremenjena, ukaželjna in ob umanjkanju »še pomnite tovariši« modrecev iz demokratizacijskih osemdesetih tudi brezmejno odprta za vse, kar se jim zdi dobro in pomembno, pa najsi bo to sveže ali iz pradavnine.

In kdo so te eminence iz polpretekle zgodovine, ki nam jih je v zadnjih letih servirala Sajeta? Poleg francoskega frippologa, filozofa Richarda Pinhasa, v sedemdesetih liderja pomembne francoske skupine Heldon, ki je obiskal Tolmin pred zdaj že davnimi šestimi leti, v družbo velikanov iz pretekle dobe vsekakor sodijo tudi s Tolminom in Čadrgom že zdavnaj pobrateni nemški freak’n'rollerji Embryo. Pod vodstvom odličnega vibrafonista in perkusionista Christiana Bucharda band neprekinjeno deluje že od konca šestdesetih. Zmes etna, jazza in rocka, ki jo gojijo že od samih začetkov, me ni nikdar fascinirala v tolikšni meri, kot je to uspelo njihovim prav tako bavarskim sodobnikom Amon Düül II ali Popol Vuh, so pa v začetku osemdesetih izdali briljanten, na naši lokalni sceni zelo vpliven dvojni album Embryo’s Reise, terenske posnetke z dvoletnega roadtripa po Afganistanu, Pakistanu in Indiji, ki je kljub temu, da je v tem času njihovo hipijevstvo delovalo rahlo arhaično, pozornim ušesom starega sveta odstrnil prenekatero novo obzorje. Tako nad ustvarjalnimi dometi kot tudi nad metafizično naravo današnje inačice banda se lahko kakšno zahtevnejše uho, vajeno radikalnejših prijemov, tudi bolj ali manj upravičeno zmrduje, a zame Buchard za vedno ostaja nesmrtni heroj in (predvsem v trenutkih, ko na koncertu njegova virtuoznost na vibrafonu zasije v vsej svoji veličini) sonični superstar.

Še pomembnejša pa sta gosta zadnjih dveh izdaj Sajete. Pred dvema letoma nas je s svojim obiskom počastil Hans-Joachim Roedelius, lani pa še Dieter Moebius, ki sta v sedemdesetih tvorila duet Cluster, z Michelom Rotherjem kot tretjim članom pa trio Harmonia. Vpliv omenjenih zasedb vse od začetka devetdesetih le še strmo raste, seveda pa tudi v sedemdesetih Moebius in Roedelius nista impresionirala le koroške ekipe, ampak tudi celo vrsto pomembnih glasbenih veličin, od dj Johna Peela, ki je njihove albume redno predstavljal v svojih vplivnih radijskih oddajah na londonskem BBC-ju, preko vedno odprtega in pozornega Briana Ena – ta je Harmonio v intervjujih razglašal za »the world’s most important rock group« -, do takrat še najstniških bodočih članov zasedb, kot sta Sonic Youth ali Red Hot Chili Peppers. Slednji so me še prav posebej presenetili, ko so na kompilacijski cd Red Hot Chili Peppers Jukebox, pred leti izdan za angleško glasbeno revijo Mojo, poleg svojih že znanih in prepoznanih funk, new wave in hard core favoritov in vplivov uvrstili tudi Harmonijin protopunk klasik Dino.

Tudi po razpadu omenjenih zasedb sta Moebius in Roedelius nadaljevala s ustvarjanjem odlične glasbe; Moebius predvsem v prvi polovici osemdesetih, ko je v sodelovanju z vizionarskim producentom Connyem Plankom izdal nekaj prelomnih plošč, centrifugalno zmes zgodnjeclusterijanske nevroze in kovaških ritmov takrat šele porajajočeg se techna, Roedelius pa je zašel v bolj pastoralne vode in je do danes nanizal že več kot šestdeset povečini zelo dobrih albumov, ki sicer niso vedno vrhunske mojstrovine, vsake toliko pa kakšen zablesti v prav nesluteni, že kar božanski lepoti. Nasploh je Roedelius zenovski lik, ki bi moje apetite zadovoljil že s samo pojavnostjo, tudi če na odru Sajete ne bi oddal niti enega samega tona. Sodeč po nekaterih odzivih na njegov nastop bi bilo morda tako celo bolje.

Pa še to. Lani, kmalu po Sajeti, je Ljubljano obiskal eden od domnevnih pionirjev, vrhunski šarlatan in popularizator elektronskega zvoka Jean-Michel Jarre. V Halo Tivoli je navlekel več kot štirideset analognih sintetizatorjev in ob bogati podpori svetlobnih efektov uprizoril predstavo, ki je navdušila marsikaterega Slovenca, tudi ustvarjalce in poznavalce. Sam se koncerta seveda nisem udeležil, sem pa z zanimanjem prisluhnil pokoncertnim vtisom prijateljev in znancev in ujel tudi nekaj kritiških refleksij. Ob sicer povsem razumljivi očaranosti nad veličastnostjo predstave je samo avtor zapisa v reviji Muska razmišljal na način, skladen z mojim. Že od albuma Oxygene namreč ni nobenega dvoma, da je vsej pompoznosti spektakla navkljub cesar v resnici gol. Pocukran, a prazen, zgolj mojster populizma in banalizacije, elektronski Goran Bregović. Za tistega, ki je v zadnjih dveh letih želel izrabiti priložnost in biti v bližini resničnih velikanov elektronskega zvoka, pravi naslov vsekakor ni bila Hala Tivoli, ampak Sotočje Soče in Tolminke.

Sajeta pa, sploh kar zadeva elektronsko glasbo, na meniju nima samo velikanov pretekle dobe, ampak vsako leto postreže tudi s sodobnimi avtorji, predvsem s predstavniki že nekaj časa zelo živahne dunajske in še vedno vodilne nemške scene. V to zgodbo sodita tudi koroška samorastnika Orton, za nas jetije  še prav posebej pomembna, saj sta našo kljub vsemu le pasivno, zgolj konzumentsko izkušnjo razširila še na ustvarjalni, avtorski nivo. Resda šele v zrelih letih, a “who cares”!

Kljub temu, da festival razpolaga s skromnimi sredstvi, se je tako v zadnjih petih, šestih letih na Sajeti zvrstilo več pomembnih elektronskih koncertov kot v ljubljanskem  kulturnem templju v vsej njegovi skoraj tridesetletni zgodovini. Tudi razlog mojega prvega obiska Sajete leta 2003 je vezan na elektro zvok, ki sta ga tisti večer obetala proizvesti dunajski Radian in predvsem »Beach Boy from Vienna« Christian Fennesz. Ta je prišel, videl in zmagal na krilih svojega takrat še svežega, verjetno najbolj popoidnega in meni vsekakor najljubšega albuma Endless Summer. Popolno zlitje zvoka z mistično naravo je porodilo enega najlepših glasbenih doživetij v mojem življenju. Od te noči je zame Sotočje hram  in jaz vernik. Yoo Doo Right!

17.05.2009

* tekst je bil poslan v objavo pred letošnjim festivalom, vendar nam ga zaradi neopravičljivih razlogov ni uspelo objaviti prej, za kar se avtorju iskreno opravičujem(Tit Podobnik, odg. ur.)

Z Avdićem sem se prvič srečal pred štirimi leti na festivalu Sajeta in od takrat njegovih koncertov, če se le da in če niso posajeni preveč na gosto, ne zamujam.  Na predstavitvenem koncertu novega albuma Život je raj v Galeriji ŠKUC me prvič ni prepričal. Opravičilo za umanjkanje magije, siceršnje stalnice njegovih koncertov, sem takrat iskal tako v  slabi akustiki prostora, ki je vsaj meni onemogočala spremljanje besedil ob prvem soočenju z novim gradivom, ki je tvorilo pretežni del  repertoarja, kot tudi v (ja, celo to!) novem imidžu oziroma odsotnosti le tega. Avdića sem v živo namreč vedno dojemal tudi kot arhetipsko podobo rock’n'roll ikone, katere hipnotični učinek je vsaj zame primerljiv z odrsko prezenco veličin, kot so Townshend, Strummer ali, če se navežem na bosanski milje, iz katerega izhaja tudi Avdić, zgodnji Milić Vukašinović, katerega definicija popolnega koncerta se glasi, da “to znači da kada počne prva pesma, publika zine, a kad završimo posljednju pjesmu, zatvori usta. To je rokenrol, a ja sam za njega to doktor!” Doktor takšne sorte in fetišist je tudi Avdić – kot sem sem pogrešal devilski look, pretečo frizuro, ki jo je skrajšal, kot sam pravi, za potrebe odrske postavitve v Gleju, oprijete kavbojke in majico, s Chejem ali brez. Tokratnemu slabšemu vtisu sta nedvomno botrovala tudi Avdićeva nedavna presežka, impresivna monodrama Na krvi čuprija v Gledališču Glej in  vrhunska “talkin’ blues” interpretacija štirih poglavij iz njegovega  novega romana Enter džehenem pred meseci v Sax pubu. Standardi, ki jih je v zadnjem času postavil, so pač visoki in jaz očitno nepripravljen.

Život je raj je Damirjev tretji studijski album. Uradno izdanega koncertnega sicer žal še nima, zato pa sam svojo bootleg zapečenko koncerta, z moje strani naslovljenega Bosanski psiho – U mozak, posnetega pred štirimi leti v zdaj žal že pokojni ljubljanski gostilni Bizeljski hram, tretiram kot eno od najprepričljivejših meni znanih živih plošč, ne samo s področja ex-yu teritorija. Če se na kratko navežem na prejšnja dva, bi izpostavil predvsem prvega. Od trnja i žaoka je avtorjev duhovni manifest, klasičen rock album, klasičen v najboljšem pomenu te besede, kot sta klasična prvi album Partibrejkersov ali Fun House Iggyja & the Stooges, album, ki  kljub temu, da ni “konceptualen” v smislu neke zaokrožene zgodbe, deluje kot neločljiva celota, katerega izpovedna moč me še danes, po ničkolikokratnem poslušanju zna naelektriti in mi dvigniti kocine. Po tako veličastnem prvencu mi je bil drugi, Mrtvi su mrtvi, četudi odličen, manjše razočaranje. Skladbe so mi bile povečini že poznane z živih nastopov in njihove studijske izvedbe niso dosegle ali presegle intenzitete le-teh.

Do prepoznanja kvalitete in veličine Damirjevega zadnjega izdelka sem tako, začenši s koncertom v ŠKUC-u, prehodil trnovo pot, ki se je kljub mojim vztrajnim prizadevanjem, da album vzljubim, vlekla tudi naslednjih štirinajst dni, pravzaprav vse do “črne srede”, ko je “revolucija” za hip stopila na ljubljanske ulice in so že uvodni stihi uvodne Kuda sestro (“Kuda, sestro kuda čemo? ”) v moji glavi v trenutku dobili nek povsem nov, do tega trenutka neprepoznan pomen. Tudi naslednjo, fejsbukovsko posmehljivko Umreži se sem začel dojemati šele po bebipapa demonstracijah, ko sem, iščoč odzive na otroški vrtec pred parlamentom, med brkljanjem po spletu pristal na slovenskem anarhističnem portalu in tam naletel na pravi pravcati mini vojaškozabaviščni kompleks, kjer lahko, ko se utrudiš teoretičnih traktatov  in forumskega prerekananja z mladimi neonacisti,  za sprostitev in krepitev borbene zavesti odigraš še par igric na temo Nata ali Afganistana. Hudo! Mimogrede: Koja, katerega poetiko Avdić v  svojem zadnjem romanu vrhunsko označi kot “svjesni debilizam”, v  intervjuju, ki je bil te dni priobčen na Radiu Študent, še kako pravilno ugotavlja, da lahko v današnjih otopelih in pomehkuženih časih težko pričakujemo novo revolucijo, v kolikor pa se bo ta vseeno zgodila, obstaja zelo velika verjetnost, da je ne bomo več prepoznali za svojo in nam, kar zna biti še huje, tudi niti malo ne bo všeč.

Skladba Bratstvo i jedinstvo mi je, če se uvodoma obregnem med udarnejše, morda tudi kot zapriseženemu kulturnemu jugonostalgiku, dolgo časa učinkovala rahlo moteče, celo kot nekakšen Avdićev prvi programski komad, pisan na prvo žogo, v katerem počne tisto, kar večinsko občinstvo od njega  pričakuje, psuje in jebe mater vsem po spisku. Zgodbo o ozadju oziroma povodu za nastanek Bratstva, ki me je dokončno prepričala v težo in smiselnost izrečenega, sem slišal šele pred kratkim. Tokrat jo bom, ker sem zadevo prejel iz druge roke, raje preskočil, upam pa, da jo bo Avdič s svojimi besedami sam obelodani v katerem od svojih prihodnjih intervjujev. A ne glede na to danes nikakor ne morem več prezreti njenega udarnega refrena in malodane hitovskega naboja in lahko le obžalujem, da na današnjem diskografskem tržišču ni več singlov. Ne singlov z originalom, radio editom in tremi remiksi, kot jih v CD-različici poznamo danes, na katere Damir pač “ne igra”, ampak klasičnih sedeminčerjev, po možnosti z “duplo a-strano”, saj si v tem trenutku ne znam predstavljati udarnejše kombinacije od Bratstva in še do danes neizdanega Avdićevega koncertnega favorita Džemila.

Život je raj je album močnih refrenov. Ti se, kot že na prejšnjih dveh albumih, prepletajo s temami iz njegovih proznih del, romanov Na krvi ćuprija in Enter džehenem. V Džehenemu tako najdemo že v prvem poglavju mimogrede navrženi “ne psujem ja, ja samo tako pričam” iz Imam dvadeset i dvije, “London calling, ali ja ne mogu” iz Gotovo je, za katerega sumim, da je se je ideja zanj porodila v Damirjevem improviziranem uvodu v njegov demonski nastop počenega glasu v galeriji Menze pri koritu, kot tudi “tepaj, tepaj mi” iz stonesovskega poglavja fiktivnega naslova Bleed, Izeta, bleed.

Vrhunci albuma se vsaj zame tokrat vendarle skrivajo v manj izpostavljenih skladbah, naslovni Život je raj (“život je raj, al mi smo pičke”) in pa predvsem v treh biserih z drugega dela albuma, shizofreni in paranoidni Gdje si majko (“reci majko, dal da pucam, u sebe il u ljude”), asketski Reci zlato, ki spominja na Abdulaha iz časov, ko je njegovo srce gorelo še za kaj več kot le za “sunce, mjesec, noč i dan” in predvsem himnični Tepaj mi. Ta je ne več ne manj kot njegov Gimme Shelter.

Avdić tudi po treh albumih ostaja samosvoj in unikaten avtor, katerega kljub temu, da sta njegova drža in sporočilo v osnovi pankovska, dojema in se v njem prepoznava zelo heterogeno, izrazito netrendovsko občinstvo. Pravzaprav na njegovih nastopih manjkajo ravno pankerji, ki, očitno bolj kot v vsebino zazrti v formo, še vedno raje tripajo na že zdavnaj odcvetele legende žanra. Starorokovski kolega, tudi sam navdušenec, mi je recimo dejal, da v Avdićevi glasbi prej kot Sida zazna Rockya Ericksona. Samemu mi, če že iščem paralele njegovemu početju, prva pade na um Diamanda Galás, v kateri je duhovno sestro še v “imam dvadeset i dvije” in “ako imaš problema” prepoznal tudi Avdiću zvočno precej bližji sorodnik, ameriški psiho Henry Rollins. Kot Avdić je Diamanda  kljub navidezni peklenskosti v resnici biblijski krik pravičnosti, angel, ki bolnim in razžaljenim kot zdravilo raje kot lažno uteho nudi strastno sočutje in aktivno soočenje s hudičem. Kot Avdić s kitarskimi rifi Galásova poleg glasu že dlje časa operira predvsem z molovskimi klavirskimi akordi, je pa nekatera njena najmočnejša dela v osemdesetih s tolkali, verigami in podobno šaro še kako oplemenitil takratni član Einstuerzende Neubauten F.M. Einheit. Če bi sam pri Damirju po treh albumih na dieti kitara/glas želel kakršnihkoli zvočnih sprememb, bi si jih najraje obetal v tej smeri, torej tudi on v prid popestritve zvočne slike kdaj pa kdaj poišče svojega muftija.

Na domači, postjugoslovanski sceni Avdiću v tem, kar počne, težko najdem “podobnika”. Po ostrini izrečenih besed bi se mu morda na površinski ravni lahko postavil ob bok kakšen hiphoper, a razen v mehkejših agregatnih stanjih delujočih Goribor vsaj v zadnjem desetletju ne vidim avtorja in izvajalca njegove izpovedne moči. Pogled v boljšo preteklost morda  prikliče v spomin še Branimirja Štulića, ob omembi katerega sicer morda tvegam, da mi bo Damir jebal mater, a vendarle. Navsezadnje, če so hrvaški kritiki pred leti ob izidu Štulićeve biografije Fantom slobode v diskusiji s pompoznim naslovom Mjesto Branimira Johnnya Štulića u hrvatskom kulturnom prostoru spraševali in prerekali o tem, “je li Johnny Štulić Miroslav Krleža hrvatske glazbe”, bom za zaključek malce pretiraval še sam in pristavil, da je Damir Avdić Meša Selimović bosanskega rock’n’rolla, sodobni “Kjerkegor zalutao u bosansku kasabu, čovek velikih misli i strasti u vremenu malih horizonata”.

Monlee Records

Damir Avdić MySpace