Renee Rosnes in Bill Charlap sta par tako v profesionalnem kot v zasebnem življenju; njun ravnokar v okrilju slavne Blue Note izdani plošček Double portrait je neke vrste posvetilo njuni zakonski zvezi. Oba pianista sta vsak po svoje že dobro zasidrana v ameriški mainstreamovski jazzovski sceni; Rosnesovo je izstrelilo v osemdesetih kot sodelavko Joeja Hendersona ali Waynea Shorterja; Charlapa pa v kvintetu Garryja Mulligana. Tudi danes se oba pianista gibljeta v zvezdniških sferah ameriškega mainstremovskega jazza ter se lahko tudi podičita z nebrojem nagrad različnih institucij iz tega foha, ki jih v ZDA ni malo.

Plošček Double portrait je tako morda bolj kot v muzikalnem smislu zanimiv kot pojav ene manj pogostih in bolj specifičnih inštrumentalnih zasedb v zgodovini mainstreamovskega jazza – dua dveh klavirjev. Za klavirski duo pravzaprav niti ne obstaja neka že dodobra zasidrana metoda, kot obstaja za klasične jazzovske zasedbe z ritem sekcijo in solisti; oziroma, če že, ni vklenjena v klasično formo, ki jo narekuje zasedba več različnih inštrumentov. Vkolikor se avtorja ne izkažeta v nekem svojem specifičnem slogu ali izrazu, se tako lahko izkažeta v načinu prepletanja in izmenjevanja improvizacijskih momentov, kar lahko kaj hitro prestopi meje pričakovanega.

Vendar pa se na tem ploščku nepričakovani improvizacijski izpadi iz ustaljenega toka niti ne dogajajo. Charlap in Rosnesova pretežno na klasičnem izmenjevanju melodije, bodisi komponirane bodisi improvizirane, z ritmično spremljavo. Oba pianista tako v dobršnjem delu plošče nadomeščata klasično ritem sekcijo že sama, občasno pa se spustita iz forme v svobodnejše preigravanje, a bolj v klasično obarvanem smislu.

Slog pianistov ravno tako pretežno črpa iz jazzovske tradicije. Še posebej v jazzovskih standardih se sliši solistična tradicija Keitha Jarreta ali Billa Evansa, ravno tako pa so vsi komadi klasično strukturirani, kjer so soli umeščeni med ponovitvami teme. Pravzaprav me je njun zvok močno spomnil na zelo podoben klavirski duet s Portugalske, Mario Laginha in Bernardo Sassetti. Na to povezavo še posebej nakazuje prvi komad, Chorinho (ime za tradicionalno brazilsko obliko), ki ga izvedeta v povsem istem slogu kot portugalca.

Morda ne po izvirnosti, je pa plošček izredno privlačen po svojem liričnem duhu in atmosferičnosti, po prefinjenem zvoku in tekoči pripovedi. Pianista ustvarita nežen preplet melodij, ki polzi kot po maslu in ima mehkobo oblaka. V ritmično bolj razgibanih komadih se jima ne izogne trdno stoječi gruv, začetni zasanjanosti se pa nekoličkanj umakneta v komadu Inner urge Joeja Hendersona ter v sledečih komadih, ki slonijo na bolj suhih, ritmično intenzivnejših momentih. Morebiti bi lahko pogrešali več takšne razgibanosti, a vendarle je celota albuma predvsem lirična, tako da nudi intimno zatočišče poslušalcu – brez prevelikih presenečenj in razburjenj, a poslušljivo in privlačno.

Od takrat smo v Ljubljani gostili številne formacije kubanskih zasedb; nekaj jih je bilo znanih iz filma, druge so nastale v okviru drugih podobnih projektov. Že leta 2001 je v Gallusovi dvorani nastopila Omara Portuondo, tri leta kasneje ji je sledil Ibrahim Ferrer, nato spet leta 2007 v Križankah Omara in leto kasneje zasedba Live from Buena Vista – The Havana Lounge, ki sicer nosi precej podobno ime, a jo sestavljajo povsem drugi člani kot v filmu Buena Vista Social Club.

Tako smo letos pravzaprav prvič videli zasedbo, ki izhaja iz originalnega projekta Buena Vista Social Club. Temu imenu je sedaj še dodana besedica Orquesta, saj je v trinajstčlanski zasedbi le še peščica starih mačkov; trobentač Guajiro Mirabal, kitarist Manuel Galbán, pozavnist Jesus “Aguaje” Ramos in najmlajši – Barbarito Torres, virtuoz na avtohtonem kubanskem strunskem inštrumentu po imenu laud. Druge muzičarje, ki so bili že v času filma precej v letih, je na našo žalost že povozil čas; komponist in kitarist Compayo Segundo in pianist Ruben Gonzales sta preminula leta 2003, prvi v 95., drugi pa v 84. letu starosti, Ibrahim Ferrer pa pri oseminsedemdesetih letih leta 2005. Tako Compaya kot Ibrahima je zasedba počastila s skladbama Chan Chan in Silencio.

Stare mačke so na koncertu v Križankah tako nadomestili mlajši nadebudneži, kot je pianist Rolando Luna, vokalist Carlos Calunga in drugi, pri čemer dejanska sestava zasedbe ostaja neznanka, saj je ni mogoče najti nikjer na internetu, odrska predstavitev številnih muzičarjev pa je bila pretežno nerazumljiva.

Zasedba je koncert začela s peščico nam manj znanih kubanskih popevk in sprva morda še delovala nekoliko enolično zaradi med seboj ritmično in energijsko precej podobnih pesmi popovskega značaja. Nato so postopno začeli dodajati skladbe z albuma Buena vista social club, pri čemer se je dozdevalo, da tudi zasedba začela dihati v skupnem ritmu. Nekje v sredi koncerta je zasedba prepustila prostor klasično obarvanemu virtuoznemu solo nastopu pianista in basista, ki ga je množica hrupno preglasila, ko se je ob odru pojavila Omara Portuondo. Četudi ima slavna vokalistka že osemdeset let in je vidno oslabljena, je s svojo karizmo in iskrenim nastopom prekosila mlajše vokaliste in bliskovito dvignila energijo koncerta.

Vodja zasedbe Jesus Ramos je dal solistični prostor vsakemu od muzičarjev, pri čemer se je pokazala bistvena razlika med mladimi in ambicioznimi virtuozi in starimi glasbeniki, ki so delovali bistveno bolj ležerno in karizmatično. Poleg štirih starih mačkov se je izkazal tudi Papi Oviedo, legenda tradicionalnega kubanskega inštrumenta tres.

Zasedba je v drugi polovici koncerta nizala znane skladbe z albuma, kot so El quarto de tula, El carretero in jim dodala tudi Quizás, quizás, quizás. Izgledalo je, da bo Omara prisotna le na treh ali štirih skladbah, a je energično sodelovala v maratonu zadnjih nekaj skladb. Orquesta Buena Vista social club so tako, kljub začetni neprepričljivosti, in morda predvsem zahvaljujoč Omari Portuondo in drugim starim muzičarjem, povsem navdušili in si zasluženo pridelali tudi bis.