Pisma

Prvo pismo Wagnerju

Dragi Richard,

Po dolgem času sem se odločil, da Vam vnovič pišem, obenem pa izkoriščam priložnost ob bližajoči se obletnici Vašega rojstva, da Vam še enkrat izrazim vse svoje spoštovanje.

Ob prebiranju Vašega dela z naslovom Jezus iz Nazareta, ki je bilo objavljeno šele štiri leta po Vaši smrti, sem naletel na droben citat, ki je v meni vzbudil stare občutke in jim dodal povsem nove. Jezus je namreč rekel učencem, da bo vedno z njimi le pod pogojem, da jih najprej zapusti. Torej se je včasih treba ločiti, če hočemo biti skupaj. Morda se to dogaja tudi nama.

Vem, da ste pisali to delo v revolucionarnem letu 1848, vem tudi, kakšen je bil Vaš odnos do Proudhona, Feuerbacha in njegovega dela iz leta 1841 z naslovom Das Wesen des Christentums (Bistvo krščanstva), pa Bakunina in Schopenhauerja (nekateri govorijo, da je Vaše srečanje z njim mogoče ponazoriti s Savlovo potjo v Damask), zato bi bil nadvse vesel, če lahko podrobneje obdelate vprašanje, ki me zelo zanima in nekoliko vznemirja.

Vprašanje je tole: Kako razumete čisto ljubezen, o kateri govorite v Jezusu iz Nazareta, saj pravite, da je vsakdo, ki hodi v ljubezni, kralj nad samim seboj in duhovnik samemu sebi? Ljubezen je svobodna volja samega življenja, še zapišete, je prvotni zakon življenja, zato me zelo zanima, kako je mogoče v tej luči razumeti Vašo opero z naslovom Parsifal, ki jo sicer imenujete ein Bühnenweihfestspiel (festivalska igra), sam pa sem o njej v delu Nietzsche contra Wagner zapisal, da je poskus napada na etiko, vendar bi o tem rad ponovno razmislil, kajti odtlej je minilo veliko časa, ki mi je pomagal odpreti nove perspektive, znotraj katerih je morda mogoče na drugačen način razumeti tudi rabo krščanskih simbolov v Parsifalu.

Z zanimanjem sem še enkrat prebral Vaše delo o odnosu med religijo in umetnostjo (Religion und Kunst), v katerem poglobljeno razmišljate o vlogi umetnosti in celo o njeni dolžnosti, da rešuje religijo, ko ta postane izumetničena in začne izgubljati stik z resnico lastnega poslanstva. Je mogoče dolžnost umetnosti razumeti tudi kot nalogo, da vedno znova spomni ljudi na to, kar ste zapisali v Jezusu iz Nazareta, kjer poudarjate, da je trpljenje Jezusa tudi trpljenje samega Boga? Je izraz Gesamtkunstwerk neposreden odgovor umetnosti na spreminjanje učenja Jezusa Kristusa v dogme?

Vaš vdani poslušalec in bralec,

Friedrich Nietzsche

Prvo pismo Nietzscheju

Spoštovani Friedrich,

Izredno se počutim počaščenega ob tem, da ste se prav Vi spomnili na mojo obletnico rojstva. Najino prijateljevanje, če lahko manj skromno poudarim, je skozi vsa ta mnoga leta postalo predmet mnogih ugibanj in razprav – manj akademskih, žal, pa zato več Vas in mene nevrednih. Tako se lahko samo strinjam z Vami že takoj v začetku, da je nadvse pomembno obnoviti nekaj idej, ki sva jih v odločilnih trenutkih preteklega stoletja s tako skrbnostjo premišljevala. Zato Vam hvala, ker ste ponovno obudili duha Misli in Umetnosti, tistega vseobsegajočega mistika med Filozofijo in celostno umetnino (Gesamtkunstwerk), s katero ponovno stopava v novo Prebujenje, ali v Vaši maniri povedano – novemu Nadčloveku naproti.

Moja ideja Jezusa iz Nazareta je pravzaprav dolgo tlela v meni, pravzaprav bi lahko rekel, da nikoli ni popustila. Moč ljubezni, večne luči upanja in moči, najdete v vseh mojih junakih, saj se ji podrejajo tako Lohengrin kakor Parsifal, tako Wotan, kakor Siegfried in Brunhilda, tako Tristan kakor Izolda in Tannhäuser. Lahko bi rekel tudi, da prav tako Jezus, kakor Marija iz Magdale, katero so imenovali Magdalena. Iz Vašega pisanja razumem, da se prav Vi strinjate s tem, da je vladar in kralj vsakdo, ki uspe hoditi v Ljubezni. Ni mi pomembno, sploh pa sedaj po tolikih letih, krščanstvo – in v marsičem Vam pritrjujem – predvsem v Vašem izrednem spisu Antikrist, da je propad Boga dejansko počelo tega, ker je Bog postal »stvar na sebi«. Tako, kakor me sprašujete o ljubezni, sem se sam spraševal o večnem počelu ljubezni. Ustvaril sem Izoldo, ki je umrla, ustvaril sem Valkire, ki so odjezdile, ustvaril sem Lohengrina, ki je bil razkrinkan. V nekaterih pogledih ste mi pravzaprav edino Vi odprli oči in ušesa, da sem spoznal zamejenost rase, v katero sem nekoč neomajno zaupal. V delu Jezus iz Nazareta sem zapisal tudi sledeče: Ljubezen je svobodna – ona se pojavi preko svobodne volje … njena pojavitev povzroči največje bogastvo sveta, njeno nasprotje pa največjo revščino … (Die Liebe ist frei – sie wird bethätigt durch den freien Willen … Die Bethätigung der Liebe bewirkt den höchsten Reichthum der Welt, ihr Gegentheil die höchste Armut …). S tem Vam lahko priznam, da je Vaš pogled na moje delo Religija in umetnost povsem pravilen, saj prav oba razumeva dolžnost kot nalogo.

Vaše iskreno zanimanje za moje delo me vedno pritegne z neko posebno odločnostjo. Dragi prijatelj, Vam smem priznati svoje velike trude, ki so me peljali preko vse glasbe, da bi jo posvetil Njej, da bi opeval Njeno veličino in pogubo, da bi se poklonil Njej, ki vlada svetu. To moje priznanje, ki Vam ga polagam skozi besede in glasbo v srce in ušesa, je v Ljubezen preoblečena Smrt. Zato pa sem na svojem odru v Bayreuthu tolikokrat preoblekel Smrt v Ljubezen, kateri so potem prisegali moji vitezi grala. In, predragi prijatelj, dolžnost umetnost in filozofije je vedno nujno razumeti kot nalogo, kot samozadano trpljenje naju, skozi naju pa Boga. V Vašem delu Volja do moči sem prebral misel, ki mi na tem mestu pomeni mnogo: med filozofi ni redkejšega kakor intelektualna poštenost. Ali pravilno razumem, da je prav ta težava tista, v katero Vi kot zame najtrpkejši filozof polagate večno vprašanje moralne resnice? Če lahko temu tako Vi, kakor moja umetnost pritrdimo, potem je prav glasba edina zmožna govorice ljubezni, tiste čiste govorice, ki je onkraj življenja samega. K temu vsekakor sledi Vaša izjemna misel, da je lahko edino Gesamtkunstwerk obrat od učenja k spreminjanju. Z vso skromnostjo, ki jo moj glasbeni duh premore, pa k temu dodajam: spreminjanje nevidnega sveta, sveta glasbe, Vaše misli, besede, v svet Resnice, katero pa uzre lahko le potujoči duh misleca Vaše moči.

Če se, predragi moj Friedrich, vrneva nazaj, potem se bom v skladu z Vašim zahtevkom filozofom, da se postavijo onkraj dobrega in zlega, postavil na točko, kjer pravzaprav Jezusa spremenim v svobodnega junaka, saj je izdajatelj (Siegfried Wagner) nekoliko revidiral moje zapiske in poudarjal bolj kot ne biblične poante. Vendar to ni bil moj namen – in kakor ste prav Vi s svojim natančnim branjem opazili, tudi v Jezusu nisem nikoli želel povzdigovati njegovega vprašanja nadčloveškega, božanskega, temveč poudarjati človeško ljubezen (Menschenliebe), kar pa jasno kritika tedanjega časa ni najbolje razumela, niti prenesla. Resnično vprašanje pa je, ali bi to bili pripravljeni sprejeti ljudje današnjega časa. Ne Vi in ne jaz, temveč tisti zgolj radosti, veselje in Dioniza vajen narod.

V tem duhu bi si upal zatrditi, moj zvesti prijatelj, da je Vaše vdano poslušanje in branje tako pomembno prav zaradi tega, ker naju vodi od Jezusa do Siegfrieda in ponovno od Siegfrieda nazaj k Jezusu. Moj Jezus je moral zagledati luč sveta šele po moji smrti, prav tako, kakor sem jaz zagledal luč sveta šele po njegovi smrti. Prav zaradi tega pa je Siegfried (ah, kako usodno ime nosi moj sin) tisti, ki je povzročil ta popolni krog, Siegfried sin-junak, ki nosi v sebi tako zmago (Sieg) kakor tudi mir (Friede).

Ob tem pa mi ne da miru še ena misel, ki Vam jo želim predati – prebral sem Vaše pesmi, ki so bile zbrane v Fragmentih iz zapuščine. Nenehno me preganja prav ena, katero bom, če bom le utegnil, enkrat uglasbil.

Te Vaše besede pravijo takole:

… to edino odrešuje vsega trpljenja –

izberi zdaj:

hitra smrt

ali dolga ljubezen.

In Vas sprašujem – ali je ta rešitev trpljenja Vaša vizija trpljenja, ali lahko razumem to trpljenje kot samovoljno odrekanje temu, kar ste izjavili v Ecce homo: da trpite samo za eno stvarjo in to je usoda glasbe. Trpite za tem, da je bila, po Vaših besedah, glasba oropana sveta poveličujoče, pritrjujoče posebnosti – da je postala dekadenčna in ni več Dionizova piščal … In vendar je v Vašem videnju tudi Ljubezen. Po mojem skromnem prepričanju prav takšna, kakor sem jo položil v svojega Jezusa, v njegovo pot, iz katere so kasneje nastali krščanski simboli, vendar kot posledica poti, kot Parsifal, ki uspe in hkrati ne uspe. Ali je to Parsifalova skrivnost, skrivnost svetega grala, skrivnost ljubezni?

V globokem spoštovanju in upanju, da moje pisanje vzbudi v Vas ponovno zanimanje, Vas spoštljivo pozdravljam,

Vaš vdani prijatelj,

Richard Wagner

Po daljšem premoru sta za Podmizje le sedla Ičo Vidmar in BIGor ter obdelala zadnje praznike, vstajo, ukrepe in dogodke v Podalpju. Se med ostalim dotaknila rtv programa, ombundsmana/ke gledalcev in poslušalcev, prenovljene 29. Druge godbe, 44. rojstnega dne RŠ…

Prenesi podcast (desni klik, Save As, levi klik-poslušaj v novem zavihku)

Za 31. podmizje je z Ičom Vidmarjem in BIGorjem tokrat sedel Mitja Hlupič. Na meniju so obračali Tresk, Viktorje, ljubljanski K4, novogoriško Mostovno, novega kulturnega ministra in mariborskega župana, DORF in seveda, kaj se posluša in kaj nas čaka na odrih v prihodnjih dneh-mesecih. (Pri sosednji mizi je bila očitno zelo glasna ekipa Dubioze kolektiv.)

Prenesi podcast (desni klik, Save As, levi klik-poslušaj v novem zavihku)

Za jubilejno 30. Podmizje je po daljšem času spet sedla ustaljena trojka Ičo Vidmar, Luka Z in BIGor. Na meniju so bili med drugim Lukovi vtisi po enomesečnem vandranju po Berlinu, rezultati programskega razpisa MOL-a na področju glasbe, krčenje sredstev glasbenim šolam, kolektivne organizacije za zaščito pravic avtorjev, producentov in izvajalcev ob bok izdaji prevodi zbornika Glasba in avtorska pravica pri Studia Humanitatis ter seveda vstajniški protesti na Slovenskem z nemodrimi potezami in obnašanji.

Prenesi podcast (desni klik, Save As, levi klik-poslušaj v novem zavihku)

Za 29. Podmizje so sedli Borja Močnik – Borka, Ičo Vidmar in BIGor ter obdelali stanje duha in dogajanje okoli sebe, ugotovili, da za protesti ni nobene zarote, iz Cankarjevega doma, kjer se je zgodila tribuna Društva pisateljev, skočili v New York, se spomnili na preminule, se slučajno dotaknili fenomena t.i. selektorjev glasbe…

Prenesi podcast (desni klik, Save As, levi klik-poslušaj v novem zavihku)

Za prvo podmizje v letu 2013 je BIGor sedel z Miho Blažičem – N’tokom in Borjo Močnikom – Borko. Spregovorili so o preminulem letu 2012, klubskem stanju, New Yorku, posilstvu/ih v Indiji in še čem, kar nas spravlja ob pamet.

Prenesi podcast (desni klik, Save As, levi klik-poslušaj v novem zavihku)

Ičo Vidmar, Katarina J. in BIGor v zadnjem Podmizju v letu 2012 o nekulturi, diskreditacijah, katarzi, d(o)omoljubju, ograjah in strahu oblastnikov pred državljankami in državljani.

Prenesi podcast (desni klik, Save As, levi klik-poslušaj v novem zavihku)

Za 26. podmizjem je ustaljeni trojki prisedel še Mitja Hlupič s svežimi novicami iz Maribora. O čem je tekla beseda ni treba dvakrat ugibati. Za boljše razumevanje pa še nekaj nujnih linkov:

KLIK

KLIK

KLIK

Prenesi podcast (desni klik, Save As, levi klik-poslušaj v novem zavihku)