Oneothrix Point Never, vir: http://optimisticunderground.files.wordpress.com/

Izvajalec, ki ga ljudstvo rado uvršča med izvajalce hypnagogic popa, je tudi Oneohtrix Point Never, projekt, za katerim stoji Daniel Lopatin in je v širši glasbeni sceni precej znan, zato se zdi, da je kot temelj našega spraševanja izredno pripraven. Njegova nova plata z naslovom Returnal je izšla 18. junija letošnjega leta pri dunajski založbi Mego, ki se specializira za eksperimentalno elektroniko, noise in ambient. Album, ki se začne z noisom znane ameriške provinjence – Daniel je le Američan –, se v svojih srednjih kvantitetah počasi transformira, tudi skozi loopanje vokalov, v nekakšno trans vzbujajočo gmoto semplov, ki po res oddaljenih kriterijih zgolj formalnega uvida v posebnosti strukture stopajo v bližino aylerjevskega free jazza, kjer se godbena (tj. dejanska muzika godb, bodisi religioznih ali drugih) sredica z izredno natančno določenimi ritmi prepleta s freejazzovsko disharmonijo vpijočega v nebo.

Subjektiven odziv poslušalca, ki mu je tuja adornovska želja po znanstvenem poslušanju glasbe, je vezan na njemu lastna čustvena občutja, ki se pojavljajo ob poslušanju točno določenega primera glasbe. Kaj želim s tem povedati? Gre za dejstvo, ki ga izpostavlja Tomc v članku Estetsko občutenje[1], ko pravi, da je glasba »najbolj konkretna estetska govorica, morda najbolj arhaičen ostanek doživljanja sveta v sodobnem človeku«. Arhaičnost poslušanja glasbe namreč ni skrita v racionalnem zaznavanju harmonij in tonskih razmerij, temveč v intuitivnem razmerju do glasbe same, njenega ritma in transcendentalne moči. Po Julianu Jaynesu bi lahko rekli, da je zaznavanje arhaičnega človeka (prednovoveškega?) bolj občutenjsko, intuitivno kot naše. Jaynes o tem govori v knjigi iz leta 1990 z naslovom The Origin of Consciousness in the Breakdown of the Bicameral Mind.

Pri Oneohtrix Point Never in njegovi glasbi lahko zaslutimo prav to, z intuitivnostjo zaznamovano glasbo, ki je preko večnega loopanja sintesajzerskih semplov predvsem vplivna in močna. S tem mislim na prej omenjena dejstva, ki jih gre zaznati tudi v literaturi dvajsetega stoletja, če omenjam željo po cikličnosti magičnega realizma ali ostalih praks, nenazadnje tudi deleuzovske želje po izkušanju učinkov pejotla, ki s svojim odprtjem dopušča telesu brez organov prehod v polno TBO(telo brez organov). A o tem mogoče kje drugje. Moja želja je pokazati, da je uvrščanje nekoga v hipnagogični pop močno vezano na njemu lastno interpretacijo, tu gre namreč za povsem oseben odnos do tega, da nekoga določena muzika vrže v trans in ga tam tudi ohranja.

A tu moramo govoriti tudi o postmoderni naravi te glasbe, ki se s svojo predanostjo, morda v svojem bistvu vedno (tudi Ferrarova navezanost na osemdeseta je lahko odziv arhaične kič kulture, tega vseobsežnega dojemanja okrasja kot bogovom ljubega ter ritualnega ponavljanja že storjenega, ki je v svojem temelju zopet v službi nekega časa in illo tempore, ko je bil svet še harmoničen in človeku blag) prav z arhaično skupnostjo, s kolektivno identiteto, z arhaično vasjo, nekako odvezuje linearnemu napredku, saj je tudi tehniki v bistvu postavljen zgolj en pogoj. Da je elektronska ali vsaj sintetizirana s pomočjo sintesajzerjev in ostalih analognih vmesij. Drugače se že nevarno približamo folk izvajalcem, katerih bistvo je najbrž isto, približamo pa se tudi mainstream turbofolk izvajalcem, ki pravzaprav svoj prvotni glasbeni trans navežejo na vizualno prezentacijo para poskakujočih dojk, ki so kajpak takšne, kot si jih želi arhaični estetski občutek. A gre pri vsem tem zopet za subjektivno interpretacijo slišanega/videnega, ki je ujeto v kulturno posredovane vrednote in nezavedne arhetipe.

Venera (Dolní Věstonice), vir: http://www.megalithic.co.uk

Oneohtrix Point Never pa v svoji gradnji glasbe uporablja še en izjemno pomemben subjektiven element zaznave danes predstavljene glasbe, to je njena ambientalnost. Pojem je težko določljiv, a bi ga lahko neproblematično povezali prav z dolgo in ponavljajočo se, včasih tudi aritmično, dronersko glasbo, skozi katero lahko, kot meni Ferraro – sicer za lastno muziko – prestopamo okvire realnosti in preidemo v povsem nov svet. A prav ta ambientalnost nas v racionalni opredelitvi hipnagogičnosti OPN sili v predalčkanje, ki si ga pa ne želimo. Omeniti gre še težek vstop v te glasbe, ki so izredno plodne v svoji kvantiteti in eno izmed njenih lastnosti velja iskati tudi v poslušalčevi predanosti tej glasbi. Vzeti si je treba kar konkreten kos časa, da se posvetimo muziki, ta pa – posledično – nam šele tedaj ponudi vse svoje kvalitete.

Za konec te, z dejstvi sporadično zaznamovane analize OPN in hipnagogičnega popa je treba reči, da je odnos med glasbo predstavljenega glasbenika in žanrom ambivalenten in tako v svojem jedru povsem nepriročen. V kolikor bi si želeli, da je OPN hipnagogičen ali da je hipnagogičnost tista, ki kroji OPN-ju njegovo ustvarjanje, bi zapadli v začaran krog že prej pripravljenih trditev, ki jih je lahko argumentirati, če dovolj trdno stojimo za svojimi stališči. Kot je glasba abstraktna prav zaradi dejstva, da v njem ni nobenega konkretnega Logosa, na katerega se vežejo ideologije, je njena analiza ali kritika prav zaradi dejstva, da je povsem zaprisežena Logosu, a priori ideološka.

OPN – Pelham Island Road

The Bistritsa Babi Archaic Polyphony, Dances and Rituals from the Shoplouk Region

Vir: http://thelightthatfailed.blogspot.com/2010/05/lamborghini-crystal-dial-747-creepozoid.html

Kovanje terminov je postopek, pri katerem se a priori pričakuje mnoštvo pozitivnih in negativnih odzivov, toda pri skovanki hypnagogic pop je ljudstvo, sodeč po odzivih na internetnih blogih – ki so glavni vir informacij za tu predstavljeno sceno – nad to novostjo povsem razočarano. Termin se v skoraj celotnem letu obstoja vobče ni prijel, razloge pa gre iskati predvsem v dejstvu, da je skovan povsem umetno. Nekateri internetni – in s tem anonimni – uporabniki govorijo celo o Keenanovi želji po boljši prodaji lastnih cedejev (pri založbi Volcanic Tongue), a bi se takim argumentom sam rad izognil. In kaj menim s tem, da je skovan umetno? Dvojica naravno-umetno seveda tu ni v precepu; gre v bistvu za vprašanje smotrnosti označevanja nečesa, kar se tako bistveno razlikuje med seboj, ali raje, kar v utemeljitvi samega pojma pravzaprav ne najde skupne točke, kaj šele, da bi si želelo takšno predalčkanje.

Keenan v članku ustvari svoj teoretski temelj predvsem na glasbi Jamesa Ferrara in Spencerja Clarka, članov dvočlanskega benda The Skaters, in filozofiji, natančneje teozofiji P. D. Uspenskega, kjer o hypnagogic popu na začetku govori kot o »pop glasbi, ki je priklicana skozi spomin spomina«. Spomin spomina je kopija kopije, hipnagogične planjave pa se gibajo med bdenjem in spanjem, so cone, kjer se napol slišane stvari in halucinacije vtkejo v strukturo sanj, za katere je Uspenski govoril, da so portali do znanja, do védenja. Ferraro (član The Skaters, ki pa kot dvojec že od 2008 ni izdal ničesar) pravi, da človeška kultura obstaja znotraj resnično globokega sistema starodavnega simbolizma in človeških arhetipov. V plejadi Ferrarovih citatov se bralec pri katerem od njih prisiljeno namuzne, meneč, da gre za komercialno pretiravanje, da gre za alter natolcevanje ali preprosto za ustvarjanje lastnega – Ferrarovega – imidža skozi ekscentrične izjave; če je tako, bi temu povsem legitimno rekli tipični potujevalni učinek, po učenjih ruskega formalista Šklovskega. A ne meneč se za to sta se Ferraro in Clark za svoj glasbeni svet odločila vzeti simbole od kritične javnosti pozabljene/zapostavljene mainstreamovske kulture osemdesetih, do katere javni okus – zavoljo njegove neresničnosti, ali raje, zavoljo ideje javnega okusa, da je ta kultura izumetničena, neresnična – goji a priori negativen odnos. Prav tu pa sta Ferraro in Clark našla prostor za lastno udejstvovanje ali, kot z obilico patosa pravi Keenan, »prostor, kjer leži priložnost za popolno ustvarjalno svobodo«.

Nova glasba ameriškega zahoda, glasba, ki je sam ne želim poimenovati hipnagogični pop, temveč mi to poimenovanje služi kot zasilni ali delovni termin, ali rajši, ki tudi sami glasbi služi kot zasilni termin, če vemo, da se je estetika glasbe za Keenana paradigmatskih bendov zgolj v letu osorej občutno spremenila, izhaja iz nojzerske DIY-scene. Medij glasbe ni uradna cedejka ali elpejka, temveč cd-r (zapečen cd) in kasete, ki pridejo v kompletu z lično izdelanim ovitkom, največkrat – sploh pri Ferraru – črno-belo prefotokopiranim. Borut Savski je nekje izjavil – tu ga konkretiziram in po svoje interpretiram –, da se je nojz iz začetne dadaistične nastavitve, kjer je subverzivni element že nojz sam, izrodil (brez negativnih konotacij) v hibridno megastrukturo, v kateri bi morali ločevati različne odtenke, različne podžanre nojza. Njegov obseg ni več zgolj obseg šuma, temveč se že pri obravnavanju današnjih najbolj vidnih izvajalcev takozvanega ameriškega nojza – po mojem so to Yellow Swans, Aaron Dilloway, Sick Llama, John Olson in drugi, z založbami Fag Tapes, American Tapes itd. – lahko prav razvidno opazi njihova različna naravnanost in drugačna percepcija raziskovanja in eksperimenta znotraj obče prisotnega žanra noise.

JAMES FERRARO, Vir: http://www.erg.be/erg/spip.php?article812

Estetika hipnagogičnega popa, ali raje The Skatersov, je estetika osemdesetih, estetika kiča, prevelikih olepšav, tedaj že postmodernih hipijev in estetika čistega in izpiljenega zvoka – ki je šel z roko v roki z izpiljeno podobo, tako ovitkov albumov kot izvajalcev samih –, presajena skozi sito védenja nojza. Osemdeseta so glasbo ponaredila, povečala željo po transcendentalnem fiksu, ki se je v dobi kazal kot želja po hitri spiritualnosti – iz tistega časa so tudi zametki prvega njuejdžovstva – in želja po telesni izpopolnjenosti, ta pa je rezultirala v plastični kirurgiji in obilici fitnes salonov. Pri Jamesu Ferraru – po Keenanu najbolj zglednem primeru hipnagogičnega popa – gre za izrazito postmoderno strukturo, kjer je pretiravanje – tudi 30-minutno loopanje istega petnajstsekundnega sempla z različno podlago – in uporabljanje starih form ne več toliko poklon že obstoječemu kot želja po novem, predvsem novem doživetju, če ne moremo mimo dejstva, da gre pri uporabljenem za »staro« tradicijo. Ferraro in Clark ne uporabljata semplov, vsaj strogo glasbenih ne, ki bi prihajali iz osemdesetih, temveč uporabljata opremo, ki prihaja iz tistega časa, torej klaviature, efekte in radiokasetarje, imenovane boomboxi. S pomočjo teh izgradita glasbeni svet, sličen nečemu znanemu, že slišanemu.

James Ferraro – dejstvo je, da Spencer Clark v zadnjem letu ni izdal ničesar – je konec lanskega leta izdal osmerico cedejev v seriji The Summer Headrush series, kjer je na vsakem izmed izdanih cd-r-jev tendenca proti preteklosti jasna. Gre za albume Rerex 1 in Rerex 2, na katerih preigrava njuejdžovsko lo-fi glasbo, katero smo slišali že na Marble Surfu (2008); pri albumih Body Fusion 1 in 2 lahko občutimo temačnejši zven, zveneč podobno Popol Vuhovemu soundtracku za Herzogovega Aguirreja ali Herz aus Glass, na katerem lahko slišimo obilico nizkozvenečih dolgih tonov in pravljičnih zvončkov; najbolj zanimiv pa je Wild World, na katerem Ferraro začne intenzivno vključevati koščke govora članov kulta Nebeška vrata, ko ti govorijo o skupinskem samomoru, in uporabljati zgodovinsko izpričane artefakte iz osemdesetih, ki se mešajo z umetno starano glasbo, ki pa se, paradoksalno, po mnenju kritikov včasih sliši, kot da bi prihajal iz oddaljene prihodnosti, prihodnosti Blade Runnerja in podobnega.

Pocahaunted, za razliko od The Skaters, že tehnično ne uporabljajo istih inštrumentov za doseganje vsaj v strukturi podobnega zvoka, njihova estetika pa se vsekakor ne veže na osemdeseta leta, temveč se njihova podobnost s Skatersi kaže predvsem v trans vzbujajočem ponavljanju istih vzorcev, ki pa svoje vzore iščejo predvsem v folk glasbi in psihedeličnem rocku sedemdesetih in celo hipijevski generaciji poprej.

Poleg povedanih bi lahko v zgoraj opisani razvoj uvrstil še Belgijca Dolphins in the future in Orphan Fairytale, ameriške Emeralds, P.A.R.A. in Washed Out, vendar gre pri vseh omenjenih za odklon od hipnagogičnega popa, če se temu izrazu sploh pustimo zavesti.

WASHED OUT, Vir: http://stereogum.com/80591/new_washed_out_-_feel_it_all_around/mp3s/

Sam bi se ob vsem povedanem rajši odločil za kakšno splošnejše ime ali zgolj oznako, bodisi da pri tem igra glavno vlogo estetika postmodernizma bodisi estetika vzbujanja transa, vsekakor pa je hypnagogic pop preveč okorna in diletantska oznaka nekega žanra, neke smeri ali, še najbolje, nekega razvoja, ki v svoji raznovrstnosti kaže bore malo skupnega, skupnega vsaj na tehnični ravni izvedbe. Izvedba sama pa privede do samosvoje koncepcije poslušalca, v kateri je tudi vzbujanje transa vezano zgolj na poslušalčevo doživljanje trenutnega zvoka. Sam sem vsekakor na strani iskanja partikularnega v splošnem, pri čemer pa oznake ne pripomorejo prav veliko, če niso interpretirane in obenem v vsaki novi interpretaciji (nujno!) dekonstruirane. Hypnagogic pop je povsem legitimna oznaka, dokler je sprejeta z distanco in budnim ušesom poslušalca, ki opazi, da je hypnagogic pop oznaka zgolj enega benda iz tako raznovrstne smeri, da ga kot obče veljavnega termina ne gre uporabljati.

James Ferraro: LAMBORGHINI CRYSTAL – LIVE AT UPSET THE RHYTHM

Pocahaunted