Uredniki zbirke Sa zrnom soli Novog libera, ki v osnovi ponuja bralcem knjige s strogo zgodovinsko politično motivirano tematiko, so se tokrat odločili v žarišče raziskave postaviti popularno kulturo, oziroma njen najbolj izpostavljen in samozavesten del, rokovsko kulturo. Kako se je pop kultura spreminjala ob razpadu bivše države in kasneje v osamosvajanju Hrvaške, v vojnem in povojnem obdobju? Kako se je rok, ta kulturološko najbolj protivojni element in glas preteklega stoletja, zoperstavil in upiral tej vojni plimi? Ali je na koncu vendarle podlegel? Kako je pop kultura spreminjala tudi družbeno klimo? To so bila samo okvirna vprašanja, ki naj bi se v knjigi izpostavila in reflektirala.

Ante Perković (1973) je bil po mnenju uredništva prava izbira, namreč dovolj zrel, da temeljito pozna pop in rok kulturo in obenem še vedno mlad, da razume najsodobnejše trende. Tudi sicer sam novinar, glasbeni kritik, urednik, pa glasbenik, danes piše glasbo večinoma za gledališče in film. Živi v Zagrebu.

Vsako pisanje o glasbi je izrazito osebna zadeva, kajti gre za umetnost, ki nezavedno vpliva na vse naše čute in katere smisel in pomen nosimo hočeš nočeš s seboj. Vedno. Vsako obdobje v preteklosti prinaša drugačno in drugo glasbo, vedno pa je vznemirljivo zanimivo med njimi vleči paralele, zgodovinske, kulturno sociološke, družbene. Ena najbolj novih in svežih naplavin popularne godbe je nedvomno rokovska godba, rok kot fenomen, kot glasbeni in sociološki primer, kot študija, ki je še posebej unikatna na prostorih bivše domovine. In razgradnja spomina Anteja Perkovića kar šprica od domiselnih, svežih in novih vzporednicah tako v času kot s časom, kot jih je občutil sam in kot jih z 20 letno distanco zapisuje na papir danes. Perković ima glasbo rad, je fan prav posebne rokovske subkulture (nekoč smo ji rekli alternativa), pa imajo zato z zapisanim v knjigi nekateri težave. Češ, da je netoleranten. Vse prej kot to, bi rekla… stvari ima pri sebi jasno razčiščene, konglomerat spominov in spoštljivo kilometrino vseh koncertov, ki si jih je ogledal, nam predoči v branje. Z vsem se vsekakor ne gre strinjati, ampak saj zato se tudi pišejo knjige…

Knjiga se bere na mah; pisana je literarno bravurozno, domiselno in bistro, za glasbene sladokusce je to v bistvu obvezno čtivo. Mestoma provokativno in drzno postavljene teme so sicer podkrepljene z dokumenti, zapisi časa, fragmentarnimi odkruški, ponovno prebranimi starimi intervjuji, prebrskanimi arhivi, izjavami prič nekdanjega časa in njihovi spomini na preteklost in kar je pri vsem skupaj bistveno: Tu so številni pomembni komadi zvoka, slike in besedilo, ki so včasih povsem nenamerno, natančno kot rentgenski posnetki zabeležili čas in duha, ki mu je uhajal. Perković jih kot spreten režiser samo odlično spaja skupaj v svojo refleksijo preteklosti. Tudi zato bi lahko marsikateri tezi oporekali, potrebne bi bile vsaj ponovne prevetritve. Gre za izredno privlačno tematiko, ob kateri bi se mnenja kar kresala in kar kliče po kakšni »okrogli« mizi. Resnično.

V tem kontekstu bi rada nanizala samo nekaj najbolj sočnih ocvirkov Sedme republike. Sedma republika je bila nadnacionalna; spajala je ljudi po kulturološkem ključu, daleč proč od vsakodnevne politike, od levih in desnih, obuja spomine na svoja študijska leta 1968 do 1971 Siniša Škarica: Morda bi se morali sramovati, toda vse to je šlo mimo nas. Za takratne študentske vodje smo bili neki čudni dolgolasi kiti, ki se ukvarjajo z glasbo in jih ne zanima nič drugega. V bistvu je tudi bilo tako; rock’n'roll je bil naša oaza, naš prostor, daleč proč od kakršnegakoli zavedanja, bodisi nacionalnega, ali političnega, levega ali desnega.

In res, močna kulturna komunikacija na osi Ljubljana-Zagreb-Beograd je postala konec sedemdesetih let dovolj svobodna, neobremenjena in zaznamovana z rezom zadnjega velikega umetniškega poka 20. stoletja, da se je iz tega lahko ustvaril krogotok dogajanj, ki je sprožil tako imenovani novi val. Obdobje, ki ga je Perkovič v knjigi še posebej dobro obdelal in mu skladno s tem dal tudi svoj poklon. Saj veste, koncert Pankrtov na razstavi stripov Mirka Ilića v Zagrebu je konec leta 1977 pognal zagrebško sceno.

Toda deset let kasneje je scena povsem drugačna, pa naslednjih deset še huje drugačna, ko čas naplavi na Hrvaškem tipe kot je Thompson. Pika. Komentar Perkovića na zgodovinski konglomerat je enkraten. Kaj zapiše takoj zatem: iz rokava povleče Film Miše Radivojevića in scenarista Nebojše Pajkiča Dečko koji obečava (1981) . Vse je povezano. Veste, kako se imenuje glavni junak prvega jugoslovanskega rock’n'roll filma Dečko koji obečava? Slobodan Milošević. Vse je povezani in nič nima smisla. Mimogrede, film se zaključuje s Kojino pesmijo Depresija, katere prvi verzi gredo: Ti živiš v Beogradu in ne sanjaš, kaj te čaka.

V nadaljevanju se avtor preizprašuje o vlogi glasbe in glasbenih herojev v izrednih razmerah. Kaj od njih pričakujejo vroče glave najstnikov? Ali kakor to zelo subjektivno in odkrito zapiše o letu 1992 v bivši domovini: Sploh me ni zanimalo, kaj o vojni prepevajo Đorđe Balašević, Bajaga ali Bora Đorđević, v glavnem zato, ker mi njihova muzika ni bila všeč. Milan, Koja, Cane, Rambo, Kebra…., oni so bili pa druga zgodba. Šele danes mi je kristalno jasno, da smo od njih pričakovali neke vrste opravičilo. Bili so del našega odraščanja in zdelo se nam je pomembno vedeti, da so še vedno z nami, na neki povsem človeški, nadnacionalni ravni. Da so, kakor je Magi nekoč opisala glasbo EKV, »nad ali poleg tekočih zadev«.

In mladež je sledila bendom, z vlakom so se stotine mladih vozile iz Zagreba na koncerte v Slovenijo, v Maribor, Ljubljano, Brežice, Dobovo…, na najbolj majhna in obskurna mesta, vojni navkljub, smrti navkljub. Perković nam poda svoj kulturološki okvir vojne, emocionalno nabito in podatki podkrepljeno glasbeno popotovanje v izrednih razmerah. Čas in dejanja, ki ogromno povedo o Perkoviću samem in njegovem izboru na eni strani in o bogati glasbeno rokovsko alternativni godbi bližnje preteklosti na prostorih bivše domovine na drugi. V veliko veselje mi je, da recimo danes berem ponovne revizije pogleda na glasbo obdobja, ki ga je v veliko meri zaznamoval bend Ekatarina Velika; Perković na več mestih pogumno in smelo izpostavi besedila Milana Mladenovića in jih postavi v kontekst časa. Pogled je čist kot solza. Nadaljevanje pa grenko, da boli. Podobnih zgodb iz sveta rokenrola na Balkanu je nešteto, EKV so fenomen, o katerem se bodo, sem prepričana, še pisali eseji. Izjemno in podobno pomembno vlogo pisec posveča tudi Damirju Avdiću in še prej njegovemu bendu Rupa u zidu. Ne moreš mimo zgodovine in vse grotesknosti bližnje preteklosti, ko poslušaš Avdića… Preprosto ne gre in čas za nostalgijo je na Balkanu v srži zgnil, poniknil….ne obstaja nobena druga resnica kot ta, o kateri brutalno resnično poje bosanski psiho, ko pravi: Bratstvo i jedinstvo je završilo/Vrijeme je da se upoznamo onakvi kakvi stvarno jesmo.«

Perković v naslednjih poglavjih razglablja o generaciji, ki ne obstaja več, o rokovski glasbi kot politični alternativi in novodobnih pojavih zabavne glasbe sedanjosti. Razgalja korupcijo v zabavnem programu HTV, piše o festivalskih in medijskih carstvih in nepriznanam nasprotju interesov, pa o svetovnem čudu fašističnega roka, pa o glasbi in njenem etičnem čiščenju.

Konec Sedme republike vsemu navkljub prinaša optimizem, vero v glasbo in močno in trdno vez, ki jo razumejo le njeni prebivalci…ne glede na meje, raso, spol in vero.

Skočite v glasbo tako, kot je Alica skočila v ogledalo. Zaprite oči. Dobrodošli v sedmo republiko.

Saj v bistvu nas ni tako malo… ali pač?

Poznamo te kot navdušeno pisko in raziskovalko etnomuzikologije, še posebej s področja folk in world glasbe. Kako sta študij in kasnejše raziskovalno delo vplivali na tvoj način dojemanja in sprejemanja folk glasbe doma in v tujini? Katere najbolj dragocene izkušnje si prinesla iz tujine ?

V ljudsko glasbo sem stopila skozi vrata popularne glasbe in še danes mi je v tem registru najbližja. Sem pač otrok rocka. Pri osemnajstih so me zbudili Fairport Convention, pionirji britanskega elektrificiranega folk rocka. Do njih sem prišla preko psihedeličnega rocka, ki sem ga (med drugim) poslušala kot najstnica. Kmalu zatem sem odkrila Istranovin prvi album (Franco Juri – še vedno moj najljubši moški vokal domačega folk revivala) in sodobno dimenzijo »ljudske avantgarde« na domačih tleh, predvsem iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Razne ideološke, glasbene, družbene, tehnološke intervencije v ljudsko glasbo so tako postale zanimive tudi v raziskovalnem smislu. Ljudska glasba je kreativno polje, v katerem se v raznolikih zgodovinskih, geografskih, ekonomskih, migracijskih in drugih okoliščinah vedno znova vzpostavljajo recipročni odnosi – iz njega črpamo in vanj vračamo. Drugače bi bila že zdavnaj mrtva. Kot takšno sem jo skušala predstaviti in približati študentom folkloristike v času mojega akademskega udejstvovanja (2003-2007). Ta misel se mi je skozi leta potrjevala tudi na Škotskem, na festivalih folk glasbe, ki so bili moj »coming of age« (kot bi rekla antropologinja Margaret Mead) v raziskovalnem, osebnostnem, čustvenem, glasbenem in pevskem smislu. Brez teh izkušenj morda tudi nikoli ne bi stopila na oder.

Glasbena publicistika je naslednje poglavje, s katerim širiš obzorja bralcem nekoč Muske, danes Nove Muske na spletu. Kako si izbirala sogovornike, glasbenike in glasbenice? Ali vprašano drugače, je navdušenje nad glasbo in tematiko poklicalo tudi željo po zapisu?

Z željo po raziskovanju glasbe je rasla tudi želja po delitvi izkušenj poslušanja in občutenja muzike z drugimi. Akademski okvir je bil v tem smislu vedno premajhen in preveč hermetičen. Publicistično pisanje za širši krog ljudi mi še danes predstavlja edinstven prostor svobode in odgovornosti. Svobode predvsem v smislu rabe imaginacije in čim bolj razkošnega, prožnega, mikavnega lingvističnega arzenala pri upovedovanju tistega, kar vidim in slišim (igra z besedami je lahko veliko napornejša kot igra z zvoki) in nenazadnje odgovornosti izrečenega, napisanega. Glasbeniki za razliko od znanstvenikov slikajo subtilne podobe zvočnih nians svojega notranjega sveta, kjer je vsak človek največkrat gol in zato ranljiv. Z leti se vse bolj zavedam, da je kultiviranje nežnosti na vseh področjih delovanja in bivanja izjemno pomembno. Obenem pa je tudi konstruktivna kritika, podprta z dobrim znanjem tako glasbenih kot družbenih in historičnih parametrov, v katerih glasba nastaja in živi, bistvena sestavina vsake dobre kritike in pisanja o muziki. Pisanje za ščepec neodvisnih medijev (kjer navadno vsi delamo po »partizansko«, za skupnost, za gušt, za to, da nas kdo prebere) mi daje svobodo izbire sogovornikov in recenziranja tistih plošč, v katerih in s katerimi uživam tudi sama. Pri tem trmasto vztrajam.

In potem, a ne nazadnje pride kantavtorstvo….ali se motim? Zanima me, kdaj in kako se je zgodil ta preskok » iz besede« v »glas«; ali »izza odra« na »oder«? Tvoj prvi nastop? Želja, ki preraste v realno…

Obredje ob glasbi, pod odrom imajo svoj čar. Ritual koncerta z vsemi zvočnimi, svetlobnimi učinki, in niansami, dihanjem prostora, dihanjem z muziko, muzičisti na odru. Muzika je moja cerkev, koncert moja maša. Morda sem izbrala neposrečeno analogijo, vsekakor pa se spogledujem s prostorom skrivnostega in posvečenega, v katerega so me v najstniških letih vpeljali moji prijatelji – poznavalci muzike in zbiratelji glasbenih obskuritet. Sicer sem v zavetju štirih sten pela in komponirala (ter se spremljala na kitaro) že dolgo pred tem, vendar mi je takrat zadostovalo, da sem v koncertih samo uživala, včasih tudi pisala in fotografirala (kar sicer še vedno počnem). Preskok na oder se je zgodil v mojih zgodnjih tridesetih, kar je sicer zelo pozno, ampak pred tem čas ni bil zrel, jaz nisem bila zrela, to danes vem. Deloma je kriv Kantfest, deloma uspeh komada Uej Uej (Magdalenca), v veliki meri pa sodelovanje s kitaristom Dejanom Lapanjo. Ko so se vsi ti impulzi zgostili v en velik DAJMO!, potem se nisem več obotavljala.

Druženje v okviru somišljenic in somišljenikov, aktivna scena entuziastov, ki že leta poganjajo odmeven avtorski festival Kantfest, letos tudi vajin nagrajeni glasbeni prispevek …pa me zanima tvoje mnenje o kantavtorstvu v Sloveniji…

Če je še pred nekaj leti sodobna ljudska muzika doživljala svoj razcvet, potem to danes lahko trdimo za domače kantavtorsko snovanje. K temu je pripomogla tako vzpostavitev mreže festivalov in koncertov tovrstne glasbe (s pionirskim Kantfestom na čelu), kot tudi finančna kriza, ki je globoko zarezala tudi v budžete bendov, glasbenikov in glasbenic. Danes je biti sam ali v dvoje eden redkih načinov način glasbenega ustvarjanja in izvajanja, pri katerem morda vseeno ne zabredeš v popoln bankrot. Poleg tega se ljudje počasi, a vztrajno zbujajo iz otopelega neoliberalističnega sna. Kantavtorji smo se kot pripovedovalci zgodb, varuhi intimnega in angažirani glasniki družbenega dolžni odzvati na ta čas. Morda ne ponujamo rešitev, vsekakor pa smo tu zato, da skozi umetniško delovanje in aktivnosti opozarjamo na nepravilnosti aktualnega trenutka. Kličemo k drugačnemu svetu, drugačnim odnosom, reflektiramo naš in svoj »tukaj in zdaj«, v vsej lepoti in tudi tesnobnosti. Tako je danes in tako je bilo tudi na začetku. V mislih imam Woodyja Guthrija, pa Victorja Jara, Violeto Parra, Phila Ochsa, Vladimira Visotskega, nenazadnje tudi Pussy Riot. Želim, da kantavtorji postanemo skupnost, za kar se poleg nekaterih starejših kolegov in kolegic kot so Peter Andrej, Xenia Jus in Jani Kovačič tudi sama že nekaj let trudim (organizacija okroglih miz, intervjujev, peticija za priznanje kantavtorskega poklica). Nenazadnje smo na lastno pobudo kantavtorice in kantavtorji pravzaprav kot edini glasbeniki igrali na zasedbi Filozofske fakultete in na 168-urnem »kulturnem bujenju« Inštituta IRIU – Miniministrstvu za kulturo. Takšnih akcij mora biti v prihodnje še več! S Kanfestom se zadnja leta povezujemo s kantavtorji iz cele Evrope, z Dejanom pa sem del kolektiva Novi odmetnici, ki združuje mlajšo generacijo kantavtorjev iz bivše Jugoslavije. V prihodnjih mesecih in letih torej pričakujte internacionalno kantavtorsko revolucijo!

Katarina Juvnčič; foto: Vasja Eigner

Izvrstni glasbeni prvenec Selivke ponuja v liriki deset različnih zgodb, povezanih sicer v konceptualno zbirko in pisanih z (ne)vidno žensko pisavo. Izjemna pisava izvirno in mestoma provokativno premleva številne teme, preigrava mite, oživlja spomine, intertekstualno povezuje motiviko in domišljijo folklornega vpetega v sodobnost. Ženske in njihove zgodbe kot navdih ali poklon?

Oboje. Selivke so resnične ženske z resničnimi usodami. Pesmi na albumu so poklon ženski moči, pogumu, srčnosti, modrosti, humorju. So klic k opolnomočenju ženske, vseh žensk sveta. Njihovih zgodb ne smemo pozabiti. Zaradi njih obstajamo, zaradi njih smo tu. Zaradi njih sem, kdor sem. Ali, če parafraziram Pengova – daj pomisli, koliko žensk se je ljubilo, trpelo, umiralo, se smejalo, da si zdaj ti. Skozi upesnjeno in uglasbeno govorico so se rodile tudi zato, da bi postale vir navdiha drugim.

Emotivno izjemno močna pesem je Uspavanka za Fride. Pesem, ki jo je porodila nemoč, ki jo občutiš v bolnišnični postelji in si jo spretno in navdihujoče spremenila v pesem. Avtobiografski element je tu izjemno močan in to moč in milino se čuti tudi v pesmi. Kaj meniš? Kako sicer pišeš pesmi? Koliko usklajevanja je med vama, ko se lirika položi v melodijo? Kako nastajajo aranžmaji?

Uspavanka za Fride je pesem, ki izvira iz lastne izkušnje soočanja s svojo umrljivostjo, z rakom; izkušnje, ki me je prvič oplazila pri devetindvajsetih letih. Takrat in še večkrat kasneje sem spoznala mnogo (starejših) žensk, ki jih je podobna usoda spravila v drugo in tretje nadstropje kliničnega centra. Občutek nemoči, strahu, vonj po smrti, ki ga lahko v spanec zaziblje zgolj želja po življenju, po ljubezni. Verjetno iz teh izkušenj izvira ideja selitve, transcendenčnih, metafizičnih, simbolnih potovanj med življenjem in smrtjo (do obeh je enako dolga pot), ki so me za vedno zaznamovale. Mene in na tisoče drugih žensk.

Če dobro pomislim, je prav to rdeča nit teh zgodb, žensk, katerih zgodbe so me nagovorile.

Pisanje takšnih pesmi oziroma prevajanje v pesniško in glasbeno govorico ne zahteva zgolj celega, ampak celostnega človeka. Je dragocena lekcija v krotenju lastnega ega in puščanju prostora drugim glasovom oziroma glasovom drugih. Včasih moraš dolgo čakati, da te pesmi pokličejo, spet drugič se skoraj v trenutku, brez kakega posebnega premisleka ali intervencije zlijejo na papir. Na tej plošči je večina zgodb in žensk v njih klicala po prvem. Dejan je to razumel. Moja besedila in melodije – pesemske skelete in srca je obložil z mesom in krvjo, Tinka Volarič je ženskam podarila oči, gostujoči glasbeniki in glasbenice so jim dali še večja krila, da so lahko poletele.

Uspavanka, pa tudi Balada o Rozki in vrtnem palčku, mi v spomin prikliče še eno izjemno referenco, namreč album Pelin žena Svetlane Makarovič. Nedvomno ima levji delež pri tem prekrasna lirika, ki te v tem trenutku postavlja ob bok te naše velike šansonjerke, pa skupne tematike tesnobe, bližine smrti in kar je pri obeh razorožujoče je nedvomno način, kako to inovativno izpeljeta, humorno, večkrat celo otroško igrivo in ironično dovtipno. Pa bi te vprašala, kdo so bili tvoji glasbenih heroji? Koga rada poslušaš? Kaj te navdihuje v literaturi?

Uf, to pa je kompliment, ki ga moram kar malo »predihati«. Do (opusa) Svetlane Makarovič že od najstniških let, ko sem se pogovarjala z njeno telefonsko tajnico Mici, gojim nekakšno hecno mešanico strahospoštovanja, občudovanja, kameradstva in ne docela pojasnljive bližine. Nekaj let zavestno nisem brala njenih pesmi, da le ne bi preveč zaznamovale lastnega pisanja. Gledano z distance je to precejšnja neumnost. Vsak od nas je namreč čudaška, unikatna, da ne rečem posrečena vsota vseh in vsega, kar smo, kar smo bili in kar še bomo….Ob tem vprašanju sem dolgo premišljevala, kdo vse je neizbrisljivo vplival name. In ugotovila, da je bilo med njimi ogromno žensk, zato se bom to pot omejila samo nanje. Ker sem v prvi vrsti človek pesniške besede (to sem bila še preden sem se potopila v znanost in muziko), so mi pri odraščanju pomagale pesnice – že omenjena Makarovičeva, moja draga prijateljica Neža Maurer, ruski Ana Akmatova in Marina Cvetajeva… Zadnje čase pa me težkih misli (od)rešuje nedavno preminula poljska poetesa Wisława Szymborska, škotska pisateljica in pesnica Kathleen Jamie pa mi z boleče podrobnimi, bogato metaforičnimi in obenem breztežnostno preprostimi opisi narave in človeka odpira nove poti zaznavanja in pisanja o vsem. V glasbenem smislu so me pregnetle in oblikovale takšne ženske, kot so na primer Patti Smith, Billie Holiday, Violeta Parra, Janis Joplin, Sandy Denny, Joni Mitchell. V tem trenutku pa od mojega cede predvajalnika nikoli niso daleč Anna Calvi, Ane Brun, Karine Polwart, Anaïs Mitchell, Carla Azar (bobnarka pri Jack White-u). Vredne posluha!

Podobno srčen je tudi komad Lilija, vrtnica, glicinija; zdi se mi, da ga še posebej čutno in z lahkoto odpoješ, mirnost, tista hrepeneča nostalgičnost, ki se na trenutke živo spogleduje z erotičnostjo. Skratka, več kot odličen odgovor na fenomen Aleksandrink. Iz preteklosti skok v bližnjo preteklost in problem izbrisanih v pesmi Mene nema; skratka družbeno kritična angažiranost ti ni tuja, še posebej ko udari po ženskah. Kaj meniš?

Zgodovina je polna družbeno angažiranih žensk in revolucionark, četudi o njih ne pišejo zgodovinske knjige. Tako, kot cenim Rozo Luxemburg, občudujem žensko, ki je nagovorila cel vagon sotrpink, da so skočile iz vlaka, namenjenega v koncentracijsko taborišče, kot izbrisano mamo samohranilko, ki je z izjemnimi napori, vztrajnostjo, digniteto in humorjem preživela popolno ponižanje in brutalno odvzetje identitete. Ženska moč je nekaj veličastnega – v to me ženske iz tukaj in tam, od danes in včeraj prepričujejo vsak dan. Pravice, ki so jih za nas izborile naše prednice, niso nekaj samoumevnega, vsakič znova jih moramo izbojevati. In če ne bi bilo hrabrih žensk in modrih moških, jih ne bi imele. Danes se pravice slehernika kršijo na vsakem koraku in edina moč, ki jo imamo, je solidarnost, pogum, medsebojno zaupanje in nenazadnje ljubezen, ki je pravzaprav temelj vsega. »Love’s the only engine of survival« (ljubezen je edini način preživetja), v svoji genialni, preroški The Future poje Leonard Cohen. Čakam, kdaj bodo to odkrili in udejanjili slovenski 99%. Potem nas nihče več ne ustavi!

Katarina Juvančič in Dejan Lapajna; foto: Janez Pelko

Omenila bi še izjemno besedilo v Epitafu za lahkoživke; bistveno bolj udarna, v stilu kabareja napisana pesem, ki je začinjena z drzno, močno in strastno žensko pisavo. Odkrito in brez zadržkov sekaš proti hipokriziji slovenske družbe in kulture. Koliko tega občutiš tudi ti v tvojem umetniškem miljeju? Kako je biti ženska v tem glasbenem poslu?

O tem sem se sicer pred kratkim obširno razpisala že tukaj in tukaj, zato tokrat na kratko. Glasbeni biznis je še vedno maskuliziran in maskulinističen, v svojem bistvu rigiden in odslikuje tradicionalno delitev dela po spolu, kjer se ženska dojema ali kot objekt občudovanja ali kot nekakšna pomočnica, tolažnica, muza. V obeh primerih je objektificirana; nekdo, ki stoji ob moškem (ja, nekateri še vedno glodajo Adamovo rebro). Zadnja desetletja so igro moči prevetrile ustvarjalke, predvsem kantavtorice ter jazz in rock instrumentalistke, na domačem terenu sicer še vedno prej izjeme kot pravilo. Naš čas prihaja – več, kot nas bo, dlje, ko se bo slišal naš glas, lažje bo tistim, ki prihajajo. Zato se splača biti pogumen in vztrajen!

Med številnimi sodelujočimi glasbeniki, pevkami in glasbenicami, sem se še posebej razveselila glasu Bogdane Herman, prve dame naše folk glasbe. Kako se počutiš, ko v svoje delo vtkeš še drobce najboljšega drugih izvajalk?

Poleg Sabine Magajne Bogolin, ki je s svojim rogom požlahtila Uspavanko za Fride in Spominčico, sem hotela, da se v pesmih oglasijo tudi glasovi pevk, ki jih spoštujem in jih imam rada. Bogdana Herman, Irena Tomažin, Vesna Zornik in Kombinatke. Tudi one so selivke. Hvaležna sem, da so bile to mojo izkušnjo pripravljene deliti z mano in vsemiostalimi. Verjamem, da naše sodelovanje v takšni ali drugačni obliki še ni reklo zadnje besede.

Na albumu je pomembno vlogo izrisala tudi ilustratorka Tinka Volarič, tako da je zgoščenka tudi v tem pogledu estetsko všečna in bogata. Tudi to je neizogiben in večkrat spregledan del vložka v izdajo nekega glasbenega izdelka. Koliko truda in zamisli je bilo potrebno, da je album izšel v tako bogati različici? Vključno z večpomenskim naslovom, ki gre v uho… Kaj te sicer pritegne na naslovnicah albumov?

V današnji digitalni dobi je izdati svojo muziko pravzaprav mala malica. Vse, kar potrebuješ, je lap-top, par mikrofonov in snemalni software (najpogosteje logic ali protools), da komade v mp3 obliki naložiš na internet in s tem v splošni obtok. V tem pogledu sem precej »starošolska«, saj imam rada otipljivo obliko muzike, takšno, ki jo lahko gledaš z ušesi in poslušaš z očmi. Zagovarjam stališče, da mora imeti v času, ko je cedejka postala zgolj neka simbolna, promocijska »vizitka«, album presežno oblikovno in ilustrativno vrednost. Takšne plošče preprosto moraš imeti doma, jih vsake toliko časa izbrskati iz police ter pobožati z očmi in prsti. Od vedno so me pritegnili psihedelični ovitki plošč iz 60ih in 70ih let (verjetno zaradi očitnih asociacij na meni ljub art noveau stil), v zadnjem času pa sta me navdušili izdaji Maje Osojnik – Črne vode in Crying Games Irene Tomažin, ki sta (tako glasbeno kot oblikovno) celostni mojstrovini.

Pred leti, ko še nisem imela popolno izrisanega koncepta plošče, sem vedela, da bo moj album naslikala prav Tinka. Takrat je bila tudi ona na začetku svoje ilustratorske poti. Upam si trditi, da je bila ta plošča za naju obe precejšnja iniciacija. V polnočnih telefonskih pogovorih med Ljubljano in Mostom na Soči se je zgodilo marsikaj. Tinka je izjemno subtilna oseba in čudovita ilustratorka – te ženske pozna tako dobro ali včasih celo bolje, kot jaz. Mislim, da je to očitno vsakomur, ki se zagleda v naslovko in odpre knjižico. Če bi bila Humphrey Bogart, bi rekla: »I think this is the beginning of a beautiful friendship«. Gotovo bova še ustvarjali skupaj!

Album je izšel v samozaložbi; zavestna odločitev ali le posledica razmer na domačem glasbenem trgu?

Domača založniška dejavnost je butična, fragmentirana, finančno in kadrovsko podhranjena, zato izvajalcu skorajda ne more ponuditi nečesa, česar si z lastno iznajdljivostjo in angažmajem ne bi mogel zagotoviti sam. Do sedaj me ni še nihče prepričal, da zna zame bolje poskrbeti od mene.

Prestopila si kar nekaj bregov umetniškega ustvarjanja, in vendar… kje in kdaj se počutiš najbolj svobodna v svojem kreativnem zanosu? Kdaj te najbolj ponese daleč proč od ponorelega sveta?

Takrat, ko sem sama s sabo, pri sebi. Sliši se povsem samoumevno, pa je vse prej kot to. Kolikor sem družabno bitje, sem tudi volk samotar. Za ustvarjanje potrebujem samoto, tišino, premislek, refleksijo. Učim se negovati ljubezen do sebe in do drugih, se počlovečevati vsak dan znova. To je vseživljenjska šola – boleča in odrešujoča hkrati. Vsak dan prinaša nova spoznanja o tem, kdo sem in zakaj sem tu. Tudi pesmi se učim pisati in peti takorekoč že celo življenje in nič ne kaže, da bo v prihodnje kaj drugače.

Selivke so neprecenljiv in dragocen zapis teh svobod, ki si jih premlevala kar nekaj časa, pa me za konec zanima, kam te vleče duša v teh dneh? Kaj se ti plete po glavi? Kaj snuješ v prihodnje?

Včasih se mi zdi, da se mi zaradi vseh silnih tektonskih premikov, ki zadnjih nekaj let tresejo moje bivanje, mudi živeti. In bi rada naredila več, kot zmore moje telo. Zato se učim prepustiti, da me moji ustvarjalni meandri počasi nosijo tja, kamor moram priti. Pot se izrisuje sproti, vem, kaj bi rada, vem, kam grem. Vsaj večino časa. Počasi se bistrijo obrisi nove plošče, ki bo najverjetneje zopet tematska in na nek način povezana z uspavankami, še prej (v naslednjem letu) mala plošča mojih pesmi v angleščini, pa monografija o sodobni slovenski folk glasbi je tudi v načrtu, vmes pa se bom učila lekcij iz negovanja solidarnosti in grajenja skupnosti. Da bom sploh lahko še obstajala. Da bomo sploh lahko še obstajali.

Katarina Juvančič in Dejan Lapanja:

www.myspace.com/katarinajuvancic

https://www.facebook.com/pages/Katarina-Juvančič-Dejan-Lapanja/139966002749658

16.januarja bodo v dvorani Kina Šiške ponovno nastopili Chris Eckman, Carla Torgerson, Terri Moeller, Michael Wells, Glenn Slater in novi član Paul Austen. In to sta ta hip samo dva razloga za pogovor s Chrisom Eckmanom, glavnim avtorjem glasbe in besedil skupine. Glede na to, da že vrsto let živi v Ljubljani, a deluje tudi mednarodno, se razlogi le še kopičijo…Toda tokrat le o naših skupnih popotovanjih…

Album Travels in the Dustland je konceptualna trilogija, kjer značilno zvočno pokrajino prevaja zapis subtilne gledališke igre ali domišljija potopisnega romana, denimo. Iskalci samote potopljeni v čarobnost zvokov in melodij. In če smo že pri literaturi, uvod si prepustil besedam Paula Bowlesa in njegovemu brezčasnemu Krstu Samote. Zato bi te najprej vprašala, kako se približaš pesmi? Kako nastane kompozicija in čemu daješ prednost, besedi ali glasbi?

Vedno glasbi. Besede pridejo na površje šele potem, ko si pred seboj zarišem nekaj akordov in melodije. To je v osnovi le grobi osnutek, sledi improvizacija osnovne ideje lirike, toda vedno sem z mislijo močno osredotočen, kako bodo besede zvenele in kakšne občutke bodo sprožale. Običajno si vse skupaj tudi posnamem in se k posnetku kasneje vračam, saj pogosto uporabim le fragmente teh improvizacij. Po tej grobi strukturi se resneje lotim dela in zapišem liriko, ki vse skupaj poveže v neko celoto. V ustvarjalnem procesu nastajanja glasbe in dodajanja vokalov, imam ob sebi zapiske; stvari, ki sem jih nekoč slišal, ali prebral, citate iz filmov, naslove, ki so mi bili všeč. Ne, to niso še besedila, ker nimajo nobene oblike. To so fragmenti, ideje, ki bodo prišle na vrsto kasneje. V tem smislu je tudi nastajanje albuma Travels in the Dustland konceptualno delo, saj je ujeto v točno začrtan okvir, ki sem ga raziskoval, včasih celo preveč globoko. Sam proces nastajanja je v bistvu precej kaotičen, saj se moraš na neki točki odločiti, da opustiš vse zunanje vire in začneš z avtorskim pisanjem.

Koliko avtobiografskih trenutkov uspeš ujeti v nastajajoče delo? Ali gre, kot si nekoč dejal, le za točno določen način avtorskega ustvarjanja?

Pišem o stvareh, ki me zanimajo, nikakor pa ni moj namen dokumentirati lastno vsakdanjost, rutino življenja. In če govorim o perspektivi v prvi osebi, gre skoraj po pravilu za označitev lika, značaja in ne mene samega. Rad imam ta odmik od realnosti, to distanco, ki mi omogoča, da pišem zgodbe, polne podrobnosti. Zanimivo, da so ljudje včasih nezaupljivi do tistih avtorjev, ki se ne razgaljajo; misleč, da je to neiskreno in neavtentično. Toda to me res ne zanima, veliko mi pomeni le zgodba in kaj ta zgodba razkriva. Saj tudi romanopisko ne skrbi, če ima v romanu njen lik slab značaj, gre le za lik, sredstvo, ki je tu zato, da zgodba steče. Takole si sam zamišljam pisanje pesmi, kjer subjekt nisem nujno jaz, temveč skušam priti do bolj univerzalnih in manj omejujočih stvari.

Vem, da rad poslušaš Neila Younga, znano mi je, da veliko bereš… Kaj te pri tvojem ustvarjalnem delu še navdihuje?

Zvok sam po sebi je zame najbolj navdihujoč. Sem odvisnik zvoka. Navdušujejo me pesmi, snemalna tehnologija, hrup na cesti, različni glasovi. Potem so tu ljudje, ki zvok bodisi proizvajajo, bodisi snemajo. Kot fantiča so me približno enako fascinirali tako The Beatles kot George Martin, ki je The Beatles posnel. Hotel sem biti kar oboje! Počutim se blaženega, ker imam veliko glasbenih prijateljev in tudi veliko čudovito nadarjenih studijskih sodelavcev, ki do potankosti razumejo skrivnosti snemanja. Ogromno sem se naučil od njih.

In navdihujejo me knjige, ki jih berem in glasba, ki jo poslušam. Doma trenutno poslušam številne zbirke zahodno afriškega Afrobeata iz 70-ih. Čudovit je ponovno izdan LP malijskega pevca Na Hawa Doumbia, zelo bogat je dubstep album dua Pinch & Shackelton. In potem sta tu dva zanimiva, novejša umetnika, rokerja iz Filadelfije, Kurt Vile in The War On Drugs. Kar se branja tiče, je tu britanski romanopisec Graham Green, pri njem v bistvu lovim zamujeno, še posebej njegove popotne knjige so zelo zanimive.

Kako drugačen je Chris, ko igra v skupini The Walkabouts, ali s fanti iz benda Hic et Nunc, ali v okviru izjemnih glasbenikov, ki slišijo na ime Dirtmusic… ali kot solist?

Glede na to, da nastopam v okviru vseh, je to izjemno težko vprašanje. Različni projekti naplavljajo iz tebe različne občutke, talente. In vendar bi rad izpostavil nekaj, kar se mi zdi, da vnašam v vse te projekte, in to je, da rad poslušam. Kar sploh ni samo po sebi umevno, kot se morda sliši. Preseneča me, koliko glasbenikov igra in v resnici ne prisluhne temu, kar počenjajo ostali. Kot glasbenik se nikoli ne silim v ospredje, nočem preglasiti ostalih, nisem egocentričen, srečen sem, da iz ozadja pustim nekomu drugemu napolniti prostor, kajti prebiti se mora najboljša ideja. Kot konceptualist pa seveda nisem tako velikodušen, saj poskušam razviti zelo močne ideje, vizijo, kako bodo stvari postavljene, in to oboje; zvok in sam proces nastajanja zvoka. Ta sodelovanja so pogosto uspešna in srečna, prepričan pa sem, da v skupni ostale s tem tudi utrujam. Demokracija ima kot političen sistem veliko vrednosti, toda v umetnosti se nikoli v popolnosti ne obnese. Potrebna je osrednja vizija, sicer končaš v zmedeni, kompromisni godlji, zmešnjavi. Seveda je lahko vizija plod skupine, pomembno je le, da je prisotna.

Mislim, da se vsi tudi zato radi obračamo k veliki umetnosti, ker ni obremenjena s tolikšnimi obveznostmi, kot je vsakodnevno življenje. Ko ustvarjamo umetniške stvari, v bistvu kreiramo nove, drugačne svetove, ne fantazijske prostore, temveč alternativne prostore. In iz teh drugačnih pogledov na svet, upam, da se nekaj naučimo in posredujemo nekaj, s čimer se lahko nekdo poistoveti.

Znan je citat Wille Cather, ki jo (ne)posredno omenjaš v albumu, ko pravi: ni toliko pomembno, s kom živiš na tem svetu, veliko bolj pomembno je, o čem sanjaš. O čem si sanjal nekoč in kako drugačne so te sanje danes v primerjavi z vsakodnevnim življenjem?

Če govorim o sebi, lahko povem, da je bila večina sanj, če ne kar vse, v zadnjih dvajsetih letih izsanjana. Skoraj sram me je, če ti zaupam, da sta moje sanje in vsakodnevno življenje zelo blizu skupaj. Živim z žensko, ki jo ljubim, z glasbo se vsakodnevno ukvarjam, še vedno se zjutraj zbudim lačen v želji preizkusiti nove in različne stvari. Bilo bi nepošteno, domišljavo in pohlepno, če bi želel več. Toda če pogledam malo širše, mislim da je v svetu veliko tega, o čemer lahko sanjamo in na splošno smo zgrešili celo tista mala, osnovna upanja in pričakovanja. In danes bolj kot prej čutim odgovornost, da spregovorim o tem. Zahtevati več, sanjati  vztrajati, ker nismo niti blizu tega, kjer bi morali biti.

Uspešno sodeluješ s številnimi odličnimi glasbeniki (Chris Brokaw, Steve Wynn…). Zanima me, kako ti projekti sledijo tvojim sanjam glasbenika?

V osnovi se moje sanje glasbenika nikoli niso v resnici spremenile: hočem biti boljši in rad igram nove stvari. Ena izmed poti, da to počnem je, da izrabim vsako priložnost za sodelovanje z resnično nadarjenimi ljudmi kot sta Steve ali fantje iz Dirtmusic. Ko delaš s takimi ljudmi, se moraš izkazati, iz sebe moraš izvleči najboljše in iz skupne izkušnje postaneš boljši. Vzajemno se nekaj naučiš in narediš nekaj, kar verjetno sploh nisi pričakoval.

Po šestih letih se skupina The Walkabouts vrača z novim albumom. Še vedno je to zelo specifična in razpoznavna mešanica besed in melodij, tu je preplet tvojega glasu in čudovitega petja Carle Torgenson. Kako drugače deluje skupina danes, če vemo, da živiš v Sloveniji, ostali člani pa preko oceana?

Ko sem se prvič preselil v Slovenijo, se delovni odnosi znotraj benda niso veliko spremenili. Pogosto sem se vračal v Ameriko in iskreno povedano, kot se to pogosto dogaja v bendih, smo izven skupine vedno manj časa posvečali drug drugemu; tako da tudi ko smo bili vsi v Seattlu, smo bili resnično skupaj le takrat, ko smo morali delati. Stvari so se začele zapletati leta 2005, po turneji ob plošči »Acetylene«. Kar naenkrat smo postali vsi bolj vpeti v osebne stvari, poroke, otroke, hiše, ki jih je bilo potrebno obnoviti itn., poleg tega nas je bila večina tudi vpletenih v različne glasbene projekte izven same skupine.

Ko smo se začeli pogovarjati o novem albumu, so stvari stekle izjemno počasi. Tista vztrajnost, ki smo jo vzdrževali več kot dvajset let, nas je počasi zapustila in kazalo je, da imamo več vprašanj kot odgovorov, predvsem kako naj stvari zastavimo v prihodnje. Najbolj me je skrbelo, da bi se ponovno zbrali zaradi napačnih razlogov… ker želi založba novo ploščo… ker hočemo sami spet na turnejo. Toda meni in še nekaterim drugim v skupini je bilo zelo pomembno, da imamo stališče in rečemo »hej, to bomo naredili le, če smo pripravljeni narediti dobro ploščo«, vse ostalo je manj pomembno. Nostalgična ponovna združitev ne bi imela nobenega smisla, ne želimo biti prisotni samo zaradi preteklih zaslug, temveč zato, ker še vedno ustvarjamo tukaj in zdaj. Očitno smo našli pot, da se premaknemo naprej, toda  proces je bil počasen in zahteven.

Čeprav si se večkrat pošalil, da se skupina The Walkabouts razhaja že od leta 1994, pa je nov album na policah. Kaj to pomeni? Da se vaša umetnost dviga nad vse rokovske klišeje o živečem rokovskem bendu?

Ne skrbi, smo kar precej »klišejski«. Vsaka neumnost, ki se pripeti »klišejskim« rokovskim bendom, se je zgodila tudi nam, le da mi o tem molčimo! Samo to bi rad rekel, da smo srečni, da smo še vedno tu. Nihče od nas ni pričakoval, da bomo po vseh teh letih še vedno nastopali skupaj. V bendih je podobno kot v družinah, pogosto se boleče stvari potisne pod preprogo. Niso pozabljene, so samo odrinjene. Toda take stvari ubijajo, uničujejo komunikacijo, poštenost se tako izgubi in težko se je potem premakniti naprej.

Album ste posneli v približno podobni zasedbi kot tudi večino preostalih albumov v vaši karieri. Kako si sedaj zadovoljen s ploščo?

Resnično smo zadovoljni, ker zvenimo na albumu taki kot smo. Ponavljam, ne nostalgično, toda vseeno čutimo, da vsebuje naša glasba določeno specifiko. O stilističnih inovacijah in podobnih zadevah se nismo pogovarjali, z ničemer se nismo obremenjevali; če je nekdo prinesel neko idejo, ga ni nihče zavrnil, češ »to pa ne zveni preveč walkaboutsovsko«. Vedno smo bili bend, ki se je veliko ukvarjal s strukturo pesmi in tudi za ta album se je tip pesmi že sam približal našemu »klasičnemu« zvoku. In, ja, zelo sem zadovoljen z albumom, zdi se mi, da nam je uspelo vzbuditi ta zaokrožen občutek.

Tudi ta album je izšel pri založbi Glitterhouse; ali to še vedno posledično pomeni, da je vaša glasba bolje sprejeta v Evropi kot v ZDA?

Ko imajo ljudje v Ameriki priložnost slišati našo glasbo, čutim, da jo sprejemajo in cenijo. Toda v ZDA smo imeli nekaj slabih izkušenj z glasbeno industrijo, medtem ko smo v Evropi, prav nasprotno, imeli zelo dobre izkušnje z našo glasbeno založbo. Mislim, da je to osrednji vzrok, zakaj smo bolj popularni v Evropi… ljudje imajo pač priložnost, da nas slišijo.

»Ustanovili smo svojo skupino, ker na radiu preprosto nismo slišali glasbe, ki smo jo želeli«; je v nekem intervjuju potožila Carla Torgenson. Ali je mogoče tudi to vzrok, da še vedno igrate skupaj?

Dobro, še vedno ne slišimo naše glasbe na radiu, tako da mislim, da zato nismo še nehali igrati… ha, ha… Moj vzrok je veliko bolj neposreden, kot je tale… Bil sem in sem še vedno velik ljubitelj glasbe, tudi zbiratelj in večinoma sem le želel biti poleg. Nisem bil prepričan, ali lahko glasbeno kakorkoli prispevam, tudi, ko smo začeli z bendom, sem bil dokaj nesamozavesten. Toda visel sem tam okoli, ker sem rad sledil glasbenim procesom… nizal sem kitarske akorde, poslušal, kaj je napletel bobnar okoli njih, sledile so vaje, pakiranje iz kombijev, postavitev glasbil na odru v mestu, kjer nismo bili še nikoli, pohajkovanje z ostalimi člani skupine po najbolj norih prostorih sveta, ki si jih človek lahko zamisli. Mislim, da sem imel vse skupaj preveč rad, da bi kar vse pustil… čeprav bi morali nehati l987! Takrat so bile stvari precej slabe…

Mimogrede, vaša glasba in glasba vam podobnim, so še vedno tisti pravi vzrok in povod, da tudi sama glasbo poslušam že desetletja, o njej pišem, razmišljam…

Hvala lepa za poslušanje! Še vedno sem presenečen, da si ljudje vzamejo čas za poslušanje naših malih soničnih svetov, katerih del sem… In do tega čutim veliko odgovornost. Seveda so nekatere stvari, ki sem jih naredil boljše kot druge in včasih se mi zdi, da dobesedno preizkušam potrpežljivost dolgoletnih ljubiteljev. To, kar počenjam je neke vrste privilegij in trudim se, da tega ne pozabim.

Na albumu lahko slišimo kar nekaj catchy pesmi, na primer Soul Thief je pravi hit, ali They are not Like Us, ali meni najljubša Long Drive in a Slow Machine. Slednja ima podoben rokovski naboj, kot ga ima npr. Midnight Rider skupine Allman Brothers. Voziš avto in te preveva neskončen občutek svobode in spokojnosti… kaj meniš?

Smešno, ko sem napisal besedilo za pesem Long Drive in a Slow Machine, sem pomislil, to je zagotovo nastalo pod vplivom Brucea Springsteena! Rad imam ta drveči občutek svobode na njegovih zgodnjih albumih, kot je Born To Run. Še vedno lahko zaigram naslovno skladbo v podrobnosti in verjamem… nocoj bo ta noč, nocoj je vse mogoče. Če nam je rock and roll dal kaj, je gotovo ta občutek različnih možnosti.

Kako ocenjuješ pisanje o glasbi v medijih, kakšna sta glasbena kritika in publicistika danes in še posebej, ko se piše o vas in vaši glasbi?

Ta trenutek je to res pravo vprašanje. Zadnja dva meseca, ko smo na obširni evropski turneji, sem imel veliko pogovorov, in seveda, dobili smo kar precej ocen našega zadnjega albuma. Tip novinarja, ki ga dejansko zanima naše delo, je kot po pravilu izjema. Dobro so opravili svojo domačo nalogo in imajo zanimivo naklonjenost do glasbe. Z najboljšimi se mi zdi, da sem se bolj pogovarjal, kot pa da smo imeli klasičen intervju. Kar se tiče glasbenih ocen, je zadeva podobna. Na splošno je kritiška raven precej visoka… in zdi se mi, da privlačimo tisto vrsto novinarjev, ki ne ponavljajo le tistega, kar je napisano v press materialih. Toda opazil sem, da bi nekateri novinarji najraje videli, da bi kar izginili. Mislim, da to ima nek smisel. Namreč, tudi sam poznam nekaj skupin, ki jih nisem nikoli razumel in bi rad, da bi kar izginile! Gre resnično za zanimiv fenomen: ko je nekdo na sceni že toliko časa, kot sem sam, te uvrstijo v dve neprijetni novinarski kategoriji: »legenda« in »dinozaver«. Ampak iskreno rečeno, ko se zjutraj zbudim, se ne počutim tako. Gre za oznake, ki po eni strani poveličujejo, po drugi pa podcenjujejo. Vsak dan delam, z malce upanja in brez kakšnih posebnih velikih pričakovanj. Po eni strani se mi zdi, da nisem še čisto vsega dosegel, po drugi strani pa, da sem že zaključil… Še vedno pa imam kar nekaj spodobnih, zanimivih idej, ki čakajo v omari, in če vam je všeč ali ne, jih bom enkrat tudi zbezal na plano.

In za konec še tisto izvirno vprašanje, kakšni so tvoji načrti, Chris?

Poleg turneje z bendom The Walkabouts, je tu še kopica stvari, ki jih imam že v načrtu za leto 2012. Z Dirtmusic bomo posneli nov album na Maliju. V pripravah imam filmsko glasbo za režijski prvenec režiserja Martina Turka, produciral bom novi album tuareškega benda Tamikrest, s katerimi sem v zadnjih letih precej delal.

In seveda, moj slovenski rokovski bend The Frictions bo izdal prvi album »Halogen Sky«.

Resnično rad igram s temi fanti, v bistvu od vseh projektov, ki se jih lotevam, grem z njimi najraje na oder. Smo prijatelji. Radi skupaj spijemo kakšno pivo. Velikokrat nam uspe ujeti pravi trenutek, velikokrat se nam ta izgubi v neskončnost. Nismo prijetni, toda občutita se resnica in iskrenost. Občuti se kot Rock and roll.

Dobesedno istočasno z izidom dolgo pričakovanega albuma Generation Indigo je iz Anglije prišla še žalostna novica. V 53. letu starosti je izgubila bitko z rakom še ena iz prve linije punkovskih bojevnic, vodilna članica benda X-Ray Spex, Poly Styrene.

Poslušam njen zadnji album in v glavi se mi mešajo čustva, spomini, preteklost s sedanjostjo in še mnogo, mnogo več. Bom vse skupaj lahko artikulirala v refleksijo o glasbi, o občutenju sveta in o prelivanju le-tega v umetniški izraz, ki je bil glavno vodilo ustvarjanja Poly Styrene (s pravim imenom Marian Elliott Said). Kajti njena zgodba je drugačna, naj se sliši še tako klišejsko in obrabljeno. Pri rosnih štirinajstih se je odločila, da ima šole dovolj. Živela je v Londonu kot otrok iz mešane družine, odsotni oče je bil somalijskega porekla, mama ji je kot način preživetja nudila urice učenja slepega tipkanja. Pri petnajstih je zapustila dom in se potikala po angleških festivalih. Zdelo se je, da natanko ve, česa v življenju nikakor noče početi, vse dokler nekega večera ni zašla na koncert Sex Pistols. To je bilo točno tisto, kar je hotela, samosvoj izraz na odru življenja, svoboda v načinu izražanja, oblačenja in pogleda na svet. Vse to bo lažje, ko bo imela rokovsko skupino. K sebi je privabila somišljenike in somišljenico in X-Ray Spex so bili tu.

Poly je punkovskemu razcvetu davnega 1977 vdahnila svoj ženstveni priokus; tako v stilu oblačenja kot tudi glasbeno. In tisti njen glas … Kot zaščitni znak kriki, ki so ponavadi uvajali skladbice na koncertih. Izbrušen pogled na realnost sveta, stud nad potrošniško družbo, odtujenostjo in plastificiranostjo na vseh področjih … Od tod izhaja tudi njeno umetniško ime, da o vsebini njenih zgodnjih pesmi v bendu X-Ray Spex ne pišem posebej.

Njen umetniški kredo je bil kljub neusmiljenemu času in družbeni klimi kristalno jasen, čist in iskren. In taka je Poly ostala vse življenje. Kljub turbulentni življenjski zgodbi, polni duševnega nihanja in težkih preizkusov. Pesmi, ki so nastale v kratkem časovnem obdobju benda X-Ray Spex, so bile izvirne in so močno odstopale od tipičnega punkovskega zvoka tistega časa. Glasbeni izraz je bil bolj razpuščen, zvok bogatejši za širši nabor glasbil (izstopa predvsem Lora Logic na saksofonu); kar neizbrisno ostaja v spominu, pa so ostra in bistra besedila, večno aktualna in sveža, neobremenjena, humorno in včasih trpko nabrita še dandanašnji. In seveda njen glas, močan in obenem čustveno nabit, prepojen s tisto tipično punkovsko nonšalanco, odbitostjo, humorjem in nenehnim čustvenim vibriranjem.

In zunanja podoba? Nekoč, v poznih sedemdesetih si seveda najprej opazil zobni aparat, tiste obroče v zobeh, ki takrat še niso bili tako domači kot danes … (mimogrede, Poly je bila obsedena s čistočo, umivanjem zob še posebej; o tem je tudi pisala, podobno kot je spontano pisala o vseh stvareh, ki jih je izkusila ali razmišljala ali …). Bujni lasje, bujen stas, ženstvene oblekice, ki jih je sama naredila. Nedvomno je bila pomembna in ultimativna ikona punka, ki se je vedno upirala prevladujoči podobi deklet v javnosti in medijih, da o glasbi niti ne govorimo. Ob vsaki priložnosti je rada ošvrknila medijski pogled na podobo žensk, še posebej v glasbi, na tisto perverzno nujo, da mora biti ženska na odru vidna, opazna, seksi. Obrila se bom na balin, če se bo to kdaj zgodilo meni, če me bodo v javnosti kritiki obravnavali na tak način, je nekoč izjavila. In zgodilo se je tudi to.

Little Annie aka Annie Anxiety aka Annie Bandes O’Connor je rojena Newyorčanka. V svojem več kot tri desetletja dolgem glasbenem popotovanju je sodelovala s številnimi znanimi glasbeniki in skupinami, kot so Current 93, Nurse With Wound, Coil, Larsen, pela je skupaj z Marcom Almondom, Baby Deejem, Antonyjem. Glasbena sodelovanja, ki so nastala na osnovi spoštovanja resnično unikatnega prispevka, ki ga Little Annie riše na zemljevidu popularne godbe. Pestrost sodelovanj in svoje glasbene poti enostavno zavrne rekoč, da moraš biti pač pošten v vsem, kar počneš.

Njen zadnji glasbeni izdelek je prekrasen album Genderful, ki ga podpisuje skupaj s Paulom Wallfischem, s katerim v zadnjih letih tudi sicer nastopa. Album prinaša enajst novih, avtorskih skladb. Lirika izpod peresa Little Annie je kot vedno metaforično nabita in prežeta s številnimi avtobiografskimi odbleski. Grenke naplavine življenja, izgube najdražjih in ljubih tekom let, obžalovanja in kančki upanja, pokrajine in mestni predeli, ki izgubljajo bitko s časom, barve, ki izginjajo … Album je žanrsko povsem neujemljiv glasbeni izdelek. Izstopa prezenca Little Annie, vokal, ki je z leti pridobil na moči, trenutno je gotovo kabarejska pevka par excellence. Little Annie nagovarja s prefinjeno mešanico artizma, poje pesmi o izgubljenem času, propadlih priložnostih, mrtvih sanjah, neizpolnjenih ljubeznih, vendar je tematika vseskozi prežeta z njenim žilavim in humorno dovtipnim podtonom. Kajti resnično mala Annie se ne prepusti letom, življenju, še več, zdi se, kot da jo vsa grenkoba in tesnoba sveta dela še močnejšo, trdnejšo. Privlačnost skladb dodatno podkrepijo klavirski vložki Paula Wallfischa, njegovi back vokali, skratka uigran in dovršen glasbeni dvojec, ki bi si ga na vsak način želela videti tudi v živo.

Z Little Annie sva ob njenem albumu malce pokramljali tudi po elektronski pošti. Berete lahko najin zapis, ki  je nastal letos marca.

Najnovejši glasbeni izdelek Genderful uvaja skladba Tomorrow Will Be, ki popelje poslušalce v različne zvočne pokrajine; način interpretacije pa dopušča tako pesimističen kot tudi optimističen pogled, kakšno je tvoje osebno stališče, tvoj pogled na svet?

Sem večna optimistka, kar nikakor ne pomeni, da smo odporni na bolečino, toda na koncu vedno verjamem, da je človeštvu dana priložnost, da naredi pravo stvar.

V pesmih večkrat omeniš mamo, pa me zato zanima, kakšen je bil vajin odnos. In kako se je vajino razmerje z leti spreminjalo, recimo, ko si bila najstnica, in zdajle, ko si starejša in bolj izkušena?

Do staršev čutim brezmejno in brezpogojno ljubezen. Kot najstnik postaneš seveda pošast, mladost misli, da zna in obvlada vse, ta faza uporništva se pač mora zgoditi. Nedvomno se morajo otroci iz lastnih napak naučiti neodvisnosti in samostojnosti. Pred kratkim sem izgubila očeta, čeprav vem, da se bova spet srečala v nebesih; to je podobno kot amputacija, velika izguba …

Kakšno je bilo tvoje otroštvo? In kdo te je na tvoji umetniški poti najbolj podpiral?

Moje otroštvo? Pa, ne vem, v retrospektivi se zdi vse srečno, blaženo, na nekaterih nivojih smo bili pravi outsiderji. Kjer sem odraščala, je bilo veliko rasizma in netolerantnosti do vsakogar, ki je bil nekoliko drugačen. Toda čas obrusi robove in moji starši so nam vcepili v glavo, da smo po svoje sposobni vsega, toda ne na slab način. Do mojega dela so bili vedno pošteno kritični, nič nam ni bilo prihranjeno. Naučili so me, da sledim lastni resnici in da je najbolj pomembno dejstvo, da si to kar si in ne to, kar počneš.

Na tvoji umetniški poti se lucidno prepletajo slikarstvo, igralstvo, pisanje in seveda glasba, pa me zanima, kateri zvrsti daješ prednost?

Vse so mi enako pomembne, v osnovi zaseda petje sicer častitljivo mesto, toda vse se pri meni medsebojno dopolnjujejo. Risanje je podobno molitvi, tudi zato samo sebe bolj vidim kot slikarko ikon. Glasba pa izhaja bolj iz mojih življenjskih izkušenj, opazovanj in čustev. Vse zvrsti prihajajo iz istega vira, toda navdihi so različni.

Kako je prišlo do sodelovanja s Paulom, s katerim se mi zdi, se odlično ujameta?

Hvala, resnično se mi zdi, da imava to sposobnost medsebojnega, vzajemnega glasbenega sodelovanja. Prvič sem ga srečala, ko je igral še pri Congo Norvell, skupini, kjer sta igrala Kid Congo in Sally Norvell. V kosteh sem začutila, da je to glasbenik, za katerega sem dobesedno molila, da bi ga srečala. Glasbeno sodelujeva že več kot desetletje.

Na glasbeni sceni se pojavljaš že od davnih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Kako ocenjuješ spremembe, ki so se v desetletjih zgodile v sami glasbi?

V osemdesetih so ves glasbeni posel vodile glasbene založbe, v celoti so bila torej ta leta precej stisnjena skupaj. Brez založbe si bil praktično mrtev, neslišen. Toda internet je vse spremenil in nekako uravnovesil to igralno površino in danes je vse veliko lažje. Brez nepotrebnih posrednikov, seveda, če želiš, da deluješ v tej smeri in se tako približaš publiki.

Pred tremi desetletji je nate opozoril znani reggae producent Adrian Sherwood, kako si prišla v stik z njim?

Srečala sva se v prostorih založbe Southern preko Pennyja Rimbauda iz Crass. Mislim, da sva se kar hitro ujela, saj sva imela oba dokaj slične zvočne podobe.

Kakšne spomine imaš na tisto obdobje v Angliji, ki si ga preživela med umetniki in glasbeniki iz skupine Crass?

Sploh ne vem, kje bi začela odgovarjati na to vprašanje! Bilo je veliko življenja, in preprosto preveč spominov, ki bi bili vredni zapisa, format najinega pogovora nama tega danes ne dopušča. Za to bi potrebovala knjigo! Bili so skratka zelo dobri in disciplinirani ljudje, z veliko mero humorja, duhoviti. Sploh niso bili hipiji, s tem je začel neki novinar in ta oznaka se jih trdovratno drži od takrat …

Pesem Yesterday When I Was Young je nekakšen rekviem za izgubljenim časom; ali so v tvojem življenju stvari, dogodki, ki jih obžaluješ?

Veliko je takih stvari, saj veš, vsi tisti klici, ki jih nisem naredila, pisma, ki jih nisem poslala, ljubezni, ki jih nisem pokazala, pretepi, ki  jih nisem ustavila. Skratka vseh tistih grdih stvari, ki se ti takrat ne zdijo nič posebnega, in ki z veliko mero grenkobe udarijo nazaj kasneje, kar takole, sredi noči.

Rada imam tvoje najnovejše stvaritve, ker so tako preklemansko osebne in resnične. Podobno kot življenje samo, kot smrt, kot ljubezen, kot ženska, kot moški; mimogrede, kako se počutiš v svoji koži?

Brez spola. Spol je človeški, ne božje proizveden koncept, ki nima v realnosti nobene osnove. In kako se počutim v lastni koži? Omejeno.

Ali mi lahko zaupaš, kako nastajajo tvoje pesmi? Od kod ideje, navdih, kako komponiraš?

Nenehno delam; mislim, tudi ko gledam TV, mi možgani nenehno meljejo; opazujejo, primerjajo. Večino tega, kar ustvarim, nikoli ne vidi luči dneva; preprosto zadeve uredim in pogosto tudi uničim. Tako da sem vedno, vedno v delovnem procesu. Na splošno se mi zdi, da sem zadnjih pet let končno ujela svoj trenutek, da sem pridobila vse tisto znanje, ki mi omogoča, da delam stvari, ki sem jih vedno hotela delati. No, izjema so le gospodinjska, hišna opravila, takrat pa,  priznam moji možgani počivajo.

No, besede pridejo vedno prve, včasih zraven takoj slišim tudi melodijo. Potem s Paulom sedeva skupaj, in on potem doda svoj čudežni glasbeni dotik.

Naslov albuma Genderful podčrtuje to tvojo usmerjenost v brezspolnost. Na kaj si hotela še posebej opozoriti, smo vsi bolj ali manj nespolni? Morebitne reference na Orlanda Virginie Woolf, na primer?

Nikoli nisem brala Virginie Woolf in sram me je, ko ti to pravim. Šolo sem zapustila pri štirinajstih in veliko čtiva me tako še čaka,  kajti moja ignoranca in neznanje sta enormna. Da, to je še ena izmed stvari, ki jih obžalujem v življenju, ta manko prepotrebnih znanj in izobraževanja.

Lullabuy  je prekrasna uspavanka, ki si jo napisala za preminulega prijatelja, glasbenika is skupine Coil Johna Balancea. Zapisala si: Things happen years ago too; Is it true than the finest and deepest thing rised from so much pain and sorrow. Tvoj komentar?

Včasih, ni pa to vedno, ponavadi ne. Ponavadi potrebujem nekaj časa, da se zadeve umirijo, oddaljijo in dobijo določeno distanco, da potem lahko vse skupaj spravim v neko kohezivno vsebino. Zadeve, ki jih ustvarjam  v povsem temni noči dušnega brezupa, so kot po pravilu polne praznega in samovšečnega neuma.

Kako živiš danes v svojem New Yorku? Kako občutiš vse spremembe trenutka?

To je dvorezen meč. V bistvu je mesto varnejše, toda izgubilo je svoje srce. Postalo je zelo generično, mlečno. New York je nekoč dajal občutek, da je bilo vse mogoče. Zdajle se zdi, da je to le faksimile za boljšo prodajo …

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

V ospredju je seveda turneja, podobno kot je to sploh v zadnjih štirih letih. Rada bi tudi posnela stvari, ki sva jih naredila skupaj z Baby Dee, in končala album priredb z Martinom Watkinsom. V vmesnem času pa bomo videli, kaj bo prineslo življenje.

Za Faun Fables sem prvič slišala pred leti na klubskem nastopu v novogoriški Mostovni. Šlo je za enega tistih nastopov, ki se ti vtisnejo v spomin, kajti Dawn McCarthy je bila tako drugačna, tako pristno kantavtorska, žanrsko neujeta in vizualno zanimiva, da si je ni bilo težko zapomniti.

Njen zadnji album Light of a Vaster Dark, ki je izšel pri čikaški založbi Drag City, predstavlja vse tisto, na kar je v zametkih opozorila že pred leti, unikaten spoj notranje divje ritmičnosti, čiste telesnosti in poseben folkovsko naravnan stil, podkrepljen z izbrano liriko, ki navdihuje.

Faun Fables sta v bistvu Dawn McCarthy in kitarist ter multinstrumentalist Nils Frykdahl, sicer tudi njen življenski partner in oče njenih deklic. Album sta posnela skupaj z odličnimi glasbeniki, violinistko Meredith Yayanos, multiinstrumentalistko Kirano Peyton, basklarinetistom Corneliusom Bootsom in harmonikarjem Markom Stikmanom.

Light Of a Vaster Dark je šesti nosilec zvoka Faun Fables, ki skupino vedno bolj prepoznavno pelje v razvijanje povsem lastnega zvočnega sveta. Reference, ki jih takole na hitro potegneš iz rokava in ki so slišne na najnovejšem ploščku, so recimo divja, ritmična in zemeljska energija, kot smo jo spoznali pri Siouxie Sioux, vokal, ki se po moči in zvenu močno približa enemu najmočnejših ženskih glasov rocka sploh Grace Slick, sama konstrukcija albuma, preplet melodije, ritmov in neujemljivih vokalov ter dodajanje in uporaba starih glasbenih intrumentov močno spominja na plošče nepozabne Nico, na njen The Marble Index na primer. Glasbe torej, ki močno asocirajo neko občutenje, ki te popelje v nove horizonte ali pa te zaziblje, tu pa tam, za hip tudi na obrobje starega, prvobitnega glasbenega občutenja. Liriko pa Dawn subverzivno spaja s fluidnostjo improvizatorske energije ustnega pripovedništva, ki jo prepoznavno ločuje od podobnih, pogojno folkovskih glasbenikov današnjega trenutka, kot so Billy Prince, Devendra Banhart ali Joanna Newsom.

O vsem tem sva se z Dawn McCarthy pogovarjali prek elektronskega medija februarja letos.

Za začetek povsem enostavno, kateri so bili glavni motivi pri nastajanju albuma Light of a Vaster Dark? Kako so pesmi nastajale in  kakšen je bil navdih za preplet lirike in melodije?

Izhajala sem iz povsem osebne perspektive, še posebej v zadnjih letih, ko sta v ospredju moji deklici, nekako povsem izven časa. Primarni instikt je bila vožnja z vlakom ob sončnem zahodu iz Severne Caroline do New Yorka pred približno šestnajstimi leti. In medtem ko sem opazovala, kako so pred očmi hiše postajale ogrodja dušne teme, sem napisala prvo pesem. In obšel me je znani občutek, da bom v pravem času našla znotraj sebe prost kotiček in se srečna prepustila naravi, tej ogromni kozmični juhi. V bistvu gre za drugo stran luči, hrupa in aktivnosti, album je  pravzaprav meditacija na to temo. Ne zgolj v liriki, pač pa bolj … mogoče zvočno. Pesmi so namreč prihajale iz različnih časov, čeprav sem čutila, da sodijo in se ujemajo tudi v zadnje obdobje, v leta, ko sem izdala svoj zadnji album … v čas transformacije, v obdobje, ko sem iskala notranjo moč v čisto organskih naravnih jamah, v življenjskih procesih. Donosila sem, postala mama … Gre za globoke spremembe, ki imajo povsem organske teme; še posebej je zanimivo, kako vzpodbudno se stvari dogajajo v toploti in temi.

V začetku sem hotela posneti material, ki bi sodil k tistemu z EP-ja  The Table Forgotten iz leta 2008. Malce smo pospešili vse skupaj, kajti na poti je bila že moja prvorojenka. Zanimivo, da se je podobno zgodilo tudi pri tem albumu. Tudi tokrat smo malce pohiteli, da bi končali snemanje pred rojstvom druge deklice. Čutila sem, da gre za zelo senzualen, misteriozen in zemeljski material; veliko je povsem ženskih stvari.

Album je izšel pri založbi Drag City, podobno kot tvoj predhodnji. Kako si zadovoljna s tvojim statusom pri založbi?

Gre za zelo prijazne in prizemljene ljudi; z ničimer ne pritiskajo name, čeprav sem bila nekaj zadnjih let upravičeno odsotna, toda zdajle skušam nadoknaditi zamujeno …

Način petja in tvoje vokalne akrobacije so z leti pridobile na izrazni moči. Zaupaj nam kakšne trike ali skrivne nasvete, kako obdržiš  grlo v dobri formi?
Kar se vokala tiče, sem zelo lena, vse kar šteje, je zame srce. Verjamem, da se način življenja odraža in sliši v vokalu in več kot je petja, boljše je vse skupaj. Po drugi strani ne verjamem, da se mora glas posebej »vzdrževati«, ohranjati, kajti zvoki, ki jih sprejemam, se v veliki večini razlikujejo od zvokov, ki jih drugi dojemajo kot »dobre pojoče zvoke«. Včasih je moje grlo utrujeno od vseh pesmi … Pišem jih, ne da bi pomislila, kako težko bo mogoče to izvesti v živo, kako rangirati itn. Toda sem kantavtorica, pripovedovalka zgodb, medij, ki poje. In v bistvu sploh ni pomembno, ali zveni dobro ali ne, resnično, in prav to je zelo osvobajajoče.

Glasba na novem albumu je zelo močna in emotivno eruptivna, zato me zanima, kako jo na odru izvajaš v živo?

S pesmimi sem v posebnem,  svojem lastnem elementu. Le v trenutkih, ko pesem potrebuje še druge instrumente, pa glasbenikov ni poleg, je to težko izvesti. Ponavadi takih pesmi ne vključujem v živi nastop.

Brala sem, da te je v zadnjem času navdihnila študija poljskega gledališkega režiserja Włodzimierza Stanievskega.  Kakšen je pravzaprav tvoj pristop k telesu in glasbi istočasno (obenem)? Kako oblikuješ svoj nastop?

Pesmi na nek način obveščajo telo in glas, telo je lutka in ponavadi se prepustim, ne skušam prekiniti toka, čeprav mi to ne uspe vedno! Najboljše je vedno takrat, ko lahko poješ s celotnim telesom, ko lahko pri petju pesem potegneš iz pet navzgor.
V preteklosti sem večinoma nastopala v duetu, drugače tudi kot solistka, nekoliko manj v skupini ali  sklopu večje skupine, ki sliši na ime Faun Fables. Nastopati sam je podobno, kot bi bil duhovnik, moraš biti zbran, vse skupaj je težka (telo)vadba. V začetku je strašno, toda sčasoma se navadiš, izostriš in postaneš močnejši. Nasprotno pa je nastopati z bendom podobno zabavi … Zelo podporno je slišati in občutiti ostale glasbenike, zelo zabavno je jahati na valovih njihovega igranja.

Spoznala sem te kot kantavtorico, si odlična kitaristka, pevka, igralka, sama aranžiraš tudi večino pesmi.Kako se počutiš v vseh teh različnih inkarnacijah te posebne glasbene umetnosti in vživiš vanje?

Kantavtorstvo, petje in nastopanje imam preprosto v genih. Igranje na kitaro je zame prevsem praktični del posla, ponavadi s kitaro spremljam pesem. Pri aranžiranju včasih cepetam na mestu in zelo rada imam pri sebi nekoga, ki poskrbi za ta del … Običajno je to Nils, je namreč odličen aranžer.

Glasbena kritika tvoj način petja rada primerja z velikimi imeni sodobne popularne glasbe, kot sta Sandy Danny ali Grace Slick. Te podobne opazke motijo in kakšen je tvoj komentar?

A je to res? Vau, zelo mi laska, res, ker imam ti pevki rada. Grace Slick je bila pravzaprav prva pevka, ki sem jo v mladosti slišala in zaradi katere sem hotela postati pevka. White Rabbit. …

Kdo so bile sicer tvoje mladostne vzornice? In kdo so bili glavni viri glasbenega navdiha iz preteklosti?

Všeč mi je bila Mary Poppins; in prav Bert je bil tista oseba, ki sem ji želela biti podobna. In seveda, menila sem, da so bile Ann Wilson, Janis Joplin in Grace Slick resnično vznemirljive. Navdiha iz preteklosti je preprosto preveč, da bi vse kar takole naštela. Bila sem malodane odvisna od neverjetne železnega sijaja Roberta Planta in bogate psihadelije Pink Floydov. Moji starši so na klavirju igrali Debussyja, Chopina in Bartóka; obdobje odraščanja mi je prineslo punk rock in new wave. Zgodnji U2 so bili eden mojih najljubših bendov v rosnih, rosnih letih. In nekaj zaslug za moje petje ima, to moram priznati, prav Bono Vox.

Kakšno je bilo tvoje otroštvo? In kakšne spomine ti naplavlja?

Predvsem veliko otrok v prijetni hiši, vsega skupaj sedem otrok z mamo in očetom. Veliko spominov me v odraščanju bolj veže na starejšo sestro kot na mamo, na primer. Šele ko sta se pri mojih desetih letih starša ločila, sem nekoliko bolj spoznala mamo. Imeli smo veliko mizo s klopjo, kjer smo vsi jedli kosila. Bila sem dobra pri tem, da sem zlezla pod mizo in se tako izmuznila ven. Moral si dobesedno zagrabiti hrano, preden je izginila z mize.

Spomini … sedeti na verandi v toplih mesecih, skupaj z brati in številnimi otroki iz soseščine, pohajkovati … poslušati Led Zeppeline, kotalkati po pločnikih soseščine in sosednjih ulicah.

Rada zastopam stališče, da se način tvojega mišljenja, obnašanja in toleriranja sveta čuti in sliši na albumu. Tvoje delo in lirika z zadnjega albuma bodo gotovo koga navdahnile, kaj meniš?

Upam, resnično upam, da je ta album za ljudi zelo prijeten. Gre za košče mojih najljubših zvokov, melodij, krajev in občutkov. Rada namreč dodam temu svetu lepoto na svoj najboljši način …

Na prejšnjih nosilcih zvoka smo slišali priredbe pesmi francoske avtorice Brigitte Fontaine (Eternal) in poljskega umetnika Zygmunta Koniezcnega?  Kakšno je tvoje mnenje o priredbah na splošno in kako sama izbiraš svoje favorite?

Priredbe so odličen način, da v sebi odkriješ poti, ki jih tvoje lastno pisanje mogoče ne bi odkrilo ali te popeljalo tja. Za nekatere pesmi sem preprosto vedela, da jih hočem peti. Hotela sem se preizkusiti, hotela sem, da moj glas skoči v tisti svet. Presenetljivo je, kaj vse lahko najdeš, ko poješ priredbe.

Kaj te danes navdihuje? S kom vse si na isti frekvenci? Tudi album Light of a Vaster Dark deloma gradi na tvojem navdihu romanopisk tipa Willa Carter ali Laure Ingalls Wilder. Občutje iz njunih knjig My Antonia in The Long Winter deloma asociira občutje, ki ga v flashbackih ohranjaš tudi sama, na svoj način in s svojim pogledom na svet. Kaj še?

Katherine Robeiro, Popol Vuh, Melora Creager, Storywise, The Waltons. Še posebej zgodbe odraščanja v veliki družini in kasneje življenje samo na deželi. Tudi številne zgodbe o otrocih iz zavetišč, sirotišnic … Anne of Green Gables, The Secret Garden, Heidi.

Sama rada in veliko potuješ, kot potujoča kantavtorica si obredla dobršen del sveta v raznih gledaliških  in glasbenih skupinah. Kakšne so tvoje izkušnje? Kako se počutiš med potovanji?

Naj naštejem samo nekaj: jodlanje v puščavi s člani the Bindlestiff Family Circusa; tekanje z ramo ob rami s tujci skozi poljske gozdove; pa kako smo se s skupino irskih pevcev in kantavtorjev nekoč izgubili; pa kako sem se nekoč v nekem nemškemu skvotu predstavila s petjem »na svoj način« v upanju, da bom lahko pred njimi tudi res nastopila; skratka, vse je povezano s petjem in nastopanjem, kjerkoli je to mogoče.

Rada potujem in srečujem nove ljudi, se pogovarjam z lokalci – lastniki trgovin, natakaricami … Rada poslušam njihove življenjske zgodbe.

Kako različne so lahko turneje po Evropi od tistih v Ameriki, Avstraliji ali Islandiji, na primer?

V Evropi in Avstraliji te obravnavajo kot nekaj posebnega, tudi če nisi zelo znan, poskrbljeno je za vsak detajl. Nasprotno pa moraš v Ameriki kar lepo poskrbeti sam zase, če le nisi že dovolj znan. Na Islandiji še nisem nastopila, bi se  pa zelo rada vrnila. Tam sem samo snemala …

Sicer ne govoriš rada o svoji preteklosti pa vendar bi te vprašala, če obžaluješ kakšne svoje odločitve iz preteklosti.

Mogoče to, da sem pustila srednjo šolo … Samo zaradi radovednosti me zdajle zanima, kako drugače bi bile zadeve lahko videti danes. Nisem povsem prepričana, da bi resnično učinkovale boljše. Ko sem zapustila srednjo šolo, sem prekipevajoča in navdušena nad stvarmi vedno kopala v nekaj »zelo zanimivega«. Vse to me je oblikovalo in naredilo iz mene to, kar sem danes. Toda včasih imam glede tega tudi pomisleke, mislim si na primer, da zaradi tega, ker so me vrgli iz šole, ne morem raziskovati družbe kot celote ali njenih delov. Hvala bogu, da imam močne vizije in željo po lastnem svetu, saj bi se sicer lahko resnično izgubila v morju. Bila sem premlada, da bi vedela, da lahko zmešane moške prisiliš, da plačajo za svoje aktivnosti. To ti ne nazadnje lahko vcepi strah, da se kasneje v življenju ne znaš braniti.

Kako se počutiš kot ženska v tem, pretežno moško orientiranem svetu (v rokovskem poslu in tudi sicer)?

Pravzaprav se počutim zelo močna. Veliko močnih žensk je naokrog, tako da ne občutim  neravnovesja, ki ga omenjaš ti in mnogi drugi. Vsekakor pa ne maram in ne odobravam nasilja, ki ga mnogi moški pridajajo svetu. In sranje je, da lahko ustvarijo tako grozovit prostor. V tej realnosti se kot ženska, že če se samo sprehodiš naokoli, lahko izgubiš, in to je resnično zastrašujoče. Želela bi si, da bi vse ženske imele v sebi neko super moč, ki bi jo rabile kot samoobrambo.

Kako si se spreminjala z leti, pri dvajsetih, tridesetih, in kako se je skladno s tem spreminjal tvoj pogled na svet v kaotičnem glasbenem poslu?

Moja glasbena kaiera je precej samonikla, ogromno sem vlekla iz korenin bluegrass glasbe, ob veliki Nilsovi pomoči in delu. Pravzaprav nimam veliko lastnih izkušenj znotraj industrije zabave, samo opazujem nekatere prijatelje, ki jim je uspel veliki met. Ne verjamem pa, da bi uživala v slavi, če bi  pretežen del mojega življenja in časa diktirali drugi.

Kakšno mnenje imaš o glasbenem tisku, glasbeni kritiki in pisanju o popularni kulturi, še posebej o kritikah, ki se tičejo tvojega dela?

Ne berem več večine tiska, razen če delam intervju z nekom, s katerim uživam v pogovoru. Večino tiska se sploh ne splača več brati … na smešen način se ti zapisano zapiči v glavo. Vse te majhne fraze in zelo dolgo traja, da se jih rešiš! Večina kritikov so ljudje, ki zapisujejo svoja mnenja in se ob tem počutijo zelo pomembni.

V glasbi, ki jo ustvarjaš, zelo spretno subverzivno in obenem čustveno nabito vpletaš lastno preteklost. Tu bi izpostavila tvoj video za pesem A Table Forgotten, kjer na neki način dregneš v položaj žensk v naši družbi. Tvoj komentar?

Danes imamo na vseh področjih ogromno izbire; to je načeloma v redu in prav, toda istočasno mislim, da zaradi preobilice informacij lahko zgrešiš nekaj resnično dobrega, še posebej prekrasne »staromodne« zadeve, za katere je feminizem trdo garal, da bi jih pozabili. Čutim, da so danes končno nad gladino in da so dovolj močne, da obrnejo in stresejo svet … Ženske se morajo samo spomniti, da so tako močne. Eden izmed izzivov je že to, da smo po naravi vzgojiteljice, tako da imamo energijo in čas, ki pa jo lahko zbriše nekdo ali nekaj, ki ni vreden našega časa, in to samo zato, ker pazimo nanj, ga negujemo, skrbimo zanj.

Kako ti doživljaš postfeministični čas, ki ga živimo?

Prepričani moramo biti, da skupaj z vodo ne zavržemo tudi otroka. Ne smemo se sramovati tradicionalne ženske vloge, če gre za stvari, na katere naletimo instinktivno, in ne z močjo, naravno torej. In paziti moramo, da iz svojih življenj ne pogasimo vseh ženstvenih stvari v svojem kozmosu. To namreč ustvarja izgubo mnogih užitkov in izgubo esencialne alkimije v življenju slehernika.

Je torej prihodnost ženska?

Upam, da bo prihodnost v velikem ravnovesju moškega in ženskega. Prepričana sem, da je današnji svet veliko bolj moški, kot je bil v preteklosti. In potrebne bi bilo veliko ženske energije, ki bi vzdrževala to kolesje … Škoda, ker ni glasna, temveč pogosto nevidna.

Pesem Housekeeper je sprejeta kot banalna oda domačnosti; se strinjaš s to oznako in kako se sama spoprijemaš s tem?

Pravkar sem na lastni koži izkusila, da je gospodinjstvo zelo močna zadeva, pravzaprav orožje, ki pomaga vsem njenim članom, čeprav tega ne vidijo. Lahko vse skupaj pade v vodo in je obsesivno obsedeno. Toda na neki točki je postal nekaj, kar vedno bolj občudujem, pójem dobra gospodinja (in to, kar resnično pomeni).

Materinstvo je popolnoma nova izkušnja za glasbenice, ki se vsaka posebej in na svoj način s tem spopadajo. Kakšne so tvoje izkušnje in kaj vse se je spremenilo s prihodom tvojih dveh deklic?

Predvsem me veliko manj skrbi zase, nikoli nisem tako malo razmišljala o sebi in svojih potrebah. Vem, da je pomembno, da je naša ladja natovorjena in da se ne izgubi na morju …toda potrebe malčic pridejo vedno na prvo mesto. Zgodi se neverjeten, tektonski premik. In mati Narava že poskrbi, da se pazi na otroke.

Kot mlada mamica seveda razporejaš svoj čas popolnoma drugače; katere so tvoje današnje  prioritete?

Skušam odkriti pravo ravnovesje med lastnimi potrebami in sanjami (ena izmed teh je bila tudi materinstvo), da se spomnim na lastno avtonomijo ter da ustvarim gospodinjstvo in življenje in zapuščino, ki bi bila čudovita in podporna zanju in njuno odraščanje.

Kako potekajo tvoji nastopi? Z malo pomočjo tvojega moža Nilsa, tudi glasbenika, je vse skupaj lažje, predpostavljam …

Čudovito je, da smo kot družina skupaj, da delamo in da smo vseeno skupaj. Ločeni smo samo kako urico ali dve, veliko manj kot na primer druge družine z malimi otroci. Nastopi nosijo s seboj povsem naraven dnevni ritem, in otroci ob tem ritmu rastejo in je vse skupaj zanje kar lahko. Sčasoma postaja vse lažje in lažje. Imeli smo nekaj čudovitih varušk, kar je vse skupaj še olajšalo. Želela bi si samo, da bi se nastopi začenjali bolj zgodaj, da ne bi bili tako pozni … kajti otroci se zbujajo zgodaj zjutraj in ne gledajo na to, kdaj si ti legel k počitku.

In za konec, kakšni so tvoji načrti, morebitne turneje tudi v Evropi mogoče poleti?

Lansko jesen smo album na veliko predstavili na turneji po Ameriki, tudi kakšno potovanje čez ocean bi bilo čudovito. Zaenkrat še nimamo agenta v Evropi, tako da igramo, če se to zgodi po posredovanju prijateljev od tu in tam … S punčkama še nisem potovala preko oceana, a mislim, da, kar se njiju tiče, ne bi bilo težav.

In potem se ti za trenutek ustavi čas. Dobesedno. Kako je to mogoče? 48 let. Kaj ni še letos poleti divjala po koncertnih odrih v Evropi, Ameriki, potovala med svojo Jamajko, Brooklynom, Los Angelesom …

Da, in prav intervjuji, ki jih je v zadnjih letih dala medijem, so se me posebej dotaknili, takile zdravorazumski, človeško polni in duhoviti, polni referenc iz zakladnice ritma in zvokov reggaeja, kot ga je imela in občutila sama,  pogovori, kjer so se ti ob branju iskrile oči in usta raztegnila v nasmešek. Kaj šele ob njeni glasbi.

Popolna divja samorastnica, upornica z razlogom, samoniklo dekle, hči nemškega založnika in Angležinje Nore, je po ločitvi staršev zgodnja otroška leta preživela v Londonu ob boemski mami, obkrožena s številnimi glasbeniki, maminimi sovrstniki, prijatelji, ljubimci. Nič posebnega in nič nenavadnega torej, če ti na kitaro v dnevni sobi brenka Jimi Hendrix, ali da je tvoj boter Jon Anderson, če iz vseh por šprica kitarska godba vseh oblik. Mala Ariane se uči igrati na klavir, prve kitarske prijeme pa ji daje clashevec Joe Strummer. Vmes pa neobremenjeno posluša in pleše na pesmice Abbe, recimo … Povsem samosvoje, odbito in točno tako, kot je to kasneje počela tudi v življenju.

Toda vse se spremeni, ko gre pri 14-ih z mamo na koncert Sex Pistols v Soho. Energičnost in punkovska moč v trenutku zasvoji malo Ari (na koncertu v Sohu skoči na oder, poljubi Johnnyja in mu reče »ti si največji«), frontmen Johnny pa je tudi sicer od tistih dni neločljiv z mamo Noro.

In tu se glasbena zgodovina benda The Slits pravzaprav začne. Dokončno se zaseje seme posebne ustvarjalne energije, kreativnosti in plesnega giba, ki je neposnemljivo, unikatno, in ki uvršča Ari Up v sam vrh sodobne neodvisne punkovske godbe sploh. Ideja o bendu nastane kmalu zatem (leta 1976), ko jo na enem od koncertov pocuka za rokav Palmolive in kmalu so skupaj originalne punce benda: Palmolive (Paloma Romero) na bobnih, kitaristka Viv Albertine in basistka Tessa Pollitt.

Pri skupini The Slits je šlo veliko bolj za obliko druženja in v začetku za določen življenjski stil, kot pa za glasbeno skupino. Vidimo jih lahko tudi v filmski punkovski fantaziji Dereka Jarmana Jubilee. The Slits so v poznih sedemdesetih letih ponudile žensko verzijo prve punkovske britanske generacije. Toda bolj kot značilni punkovski način jih je že od začetkov zaznamoval izrazito samosvoj pristop, da o lastni glasbeni viziji posebej ne izgubljamo besed. Neizpodbitno dejstvo pa je, da v nasprotju z veliko bolj razvpitimi sodobniki Sex Pistols niso nikoli dosegle komercialnega uspeha, dasiravno so tudi pri njih založbe in menedžerji (konkretno spet Malcolm McLaren) zavohali potencial, ki so ga punce skrivale v sebi in skladno s tem tudi določen prostor na medijskem tržišču popularne kulture. Dokaz več, kako mačistična in ozka je bila rokovska kultura sedemdesetih letih, kajti pravega prepoznanja v smislu izvornega, pionirskega dela britanske punkovske scene ni bilo iz preprostega razloga: šlo je za povsem ženski bend.

Njihov prvenec, leta 1979 izdan album Cut, je bil v nasprotju z drvečo agresijo takratnega moško nastrojenega roka veliko bolj ritmično strukturiran, lirika v pesmih tipa Spend, Spend, Spend, Shoplifting in Typical Girls pomeni proslavljanje svobode dekliške delikvence in opozarja na prevzemajoče in obkrožajoče okolje potrošniške kulture, ki manipulira z žensko podobo. Prisluhnite, da, tudi danes še vedno sveže  in navdihujoče, nepreseženo.

No, z veseljem lahko ugotovim, da se začetne krivice prepoznavanja vendarle popravljajo in da se nadgrajuje glasbena zgodovina, kjer pozorni in verodostojni ocenjevalci, glasbeniki in umetniki prepoznavajo in cenijo inovativen glasbeni prispevek benda The Slits. Čeprav so bile del prvega vala britanskega punka (The Clash, Sex Pistols, Buzzcocks), jih v retrospektivi njihova zvočna slika v celoti veliko bolj približa z naslednjimi, ritmično (posledično) punkfunkovskimi bendi tipa Gang of Four, Au Pairs in ESG. V svoji kratki karieri je skupina posnela le dva studijska albuma (Cut in Return of the Giant Slits), zato pa so imele izrazito intinuitivno, neuničljivo glasbeno vizijo, ki je preživela do dandanašnjega.

Prav zaradi teh lastnosti so bile močna inspiracija številnim glasbenikom in glasbenicam ne glede na specifičen glasbeni žanr, od riot grrrl s svojimi feminističnimi polemikami do PJ Harvey, ne glede na spol so njihovo vizijo sprejeli vsi, ki so bili motivirani za premestitev punkovskih meja čim širše in globlje v glasbeno in vsakršno zavest. Njihovi komadi kot Typical Girls, Love and Romance ali njihova priredba I Heard It Through the Grapevine so klasika in nepozabni del glasbene zgodovine.

Leta 2009 je Zoe Street Howe napisala odlično biografijo Typical Girls? The Story of The Slits. Toplo priporočam v branje, oris časa in duha punkovskega obdobja, še posebej natančno in z veliko mero simpatije in naklonjenosti so popisane vse po-preživetvene strategije članic benda in vseh sopotnikov, aktivnih še dandanes.

V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Ari Up skupaj z znanim dub producentom Adrianom Sherwoodom osnovala skupino New Age Steppers in na kratko sodelovala z Rip Rig + Panic, odpadniki iz The Pop Group. A potrošniška mrzlica v osemdesetih in vsa gniloba in plehkost glasbe (izjema vzhajajoči hip hop) in družbe so Ari Up prisile v novo obliko upora. Z možem in dvojčkoma je osem let preživela v divjini Bornea, kjer je lahko v realnosti izživela svoje artistične sanje med tribalnimi ritmi benda The Slits in njihovo »golo žensko naravo« na fotografiji. Na Jamajki je veliko plesala pri Stone Love Sound System, se ukvarjala z oblikovanjem, glasbo, mediji so ji nadeli novo umetniško ime Madussa, ostaja pa še vedno duhovno popolnoma svobodna, ekscentrična in energetsko nabita kot vedno.

Zadnja leta je živela razpeta med Kingstonom (Jamajka), Londonom in New Yorkom (Brooklyn, če smo natančni) in ustvarjala, tako kot vedno, neposredno iz svoje glave, srca in izkušnje. Nobeno presenečenje ni, da je vseskozi ohranjala veliko naklonjenost »punky reggae« ritmom, podobno kot je to počela pri The Slits ali New Age Steppers, Rip Rig & Panic ali v nemških Terranova.

Leta 2005 sem se zelo razveselila njenega solo prvenca. Album Dread More Dan Dead naplavlja na površje tisto najboljše punkovske reggae kraljice Ari Up, vključno z njenim tipičnim, zamolklim vokalom in nemško jamajškim naglasom, njenim zaščitnim znakom pravzaprav, podobno kot so to njeni izjemni, v nebo razmršeni, divji in neukrotljivi dreadi, recimo. Album je delo zrele glasbenice, lirika obogatena z avtobiografskimi odkruški, miselne reference švigajo vsepovsod, kot recimo v pesmi True Warrior ali Baby Mother ali po drugi strani čista, večna preprostost v pesmi The World Of Grown Ups. Pesmi so različno strukturirane, toda vsaka z neko precizno, čustveno nabito čistostjo, nežnostjo, ženskim ritmom, privlačnostjo že skorajda folk pesmic, podloženih z izjemnim, elegantnim dub ritmom, s tisto prepoznavno eklektično fuzijo zvoka, ritma in lirike, s katero se prepoznavno in samosvoje vpisuje v svetovno zgodovino sodobne popularne godbe. Čisti umetniški impulz je  posledica Arinega temperamenta, načina razmišljanja in dojemanja sveta. In  njena individualnost, bruhajoča energija, odkritost … Gradila je svoje glasbene svetove, sledila lastni glasbeni viziji. Vse to lahko v trenutku slišite v njeni glasbi, bodisi da prisluhnite prvencu benda Slits ali pa njenim kasnejšim glasbenim izdelkom. Leta 2006 je Ari Up skupaj z originalno članico Tesso Pollitt reaktivirala skupino The Slits. Pridružile so se ji nove, mlajše glasbenice Hollie Cook, Anna Schulte, Edele Wilson in Little Anna. Skupno muziciranje so zabeležile na albumu Trapped Animal in številnih nastopih v Evropi. Ari Up je v živo prenašala dobre vibracije novim generacijam …

O Ari Up bi lahko pisala v nedogled. Je primer glasbenice, ki odpira številna vprašanja, tematike, tako sociološke ali muzikološke kot filozofske. Bila je nepretenciozna, intuitivna, izjemno bistra, dragoceno izvirna in brezkompromisno odkrita. Pravi originalni biser v današnjem svetu potvorjenega blišča in napuha.

Današnji zapis je le moj skromni poklon njenemu delu. Zelo jo bom pogrešala.

Foto: Maja Pertič

Gala koncert Svetilnik hrepenenja predstavlja pregled glasbenega ustvarjanja skladateljice, kantavtorice in pesnice Ksenije Jus, nastajajočega od leta 1993 – do danes. V ta namen je avtorica k sodelovanju povabila ekipo uglednih glasbenic in glasbenikov ter vrhunske slovenske glasbene in gledališke ustvarjalke, ki bodo interpretirale Ksenijine avtorske pesmi. Takole berem v napovedniku in še Svetilnik hrepenenja predstavlja tudi ženski glas 21. stoletja, ki je vtkan v neizprosen boj med zapostavljanje ravnovesja na relaciji dobrega in slabega, rojstva in smrti, dneva in noči, tradicionalne moške dominance in kmalu preživetega ženskega podrejanja.

Opa, tole pa si bo potrebno ogledati … je bila moja prva misel, ko sem dobila to nepričakovano najavo. Ksenija Jus je namreč umetnica, ena redkih kantavtoric, ki še vedno vztraja na okopih samosvojega, samoniklega, avtohtono našega svobodnjakarstva. V svojem dolgoletnem pesniškem, igralskem in kantavtorskem stilu, je previharila že marsikatere viharje, osebne, profesionalne, življenjsko neizogibne padce in vzpone, pa je koncu vendarle uspela ostati srčno in iskreno ista. Ksenija poje, piše, igra, brenka na kitaro, se levi v neštetih žanrih, skratka, povsod tam, kjer  lahko izkriči ali izpove, kar tisti trenutek premleva v sebi.

Zelo bom vesel, da bodo pesmi postale javne, Ksenija bo pogledala nase z druge plati, njeni strahovi in njena drobna veselja pa bodo tudi naša, je zapisal Jani Kovačič. Mogoče je potrebno tudi iz tega zornega kota poiskati zrno ideje, ki je postavila na plan tudi prvi Svetilnik hrepenenja, kajti svetilniki bodo trije, mi zagotovi v kratkem elektronskem pomenku sama avtorica projekta Ksenija Jus:

Sama ideja o sodelovanju se je porodila iz številnih vzpodbud, da naj moje pesmi ponudim širši publiki v interpretaciji drugih pevcev in pevk. In tako je z leti dozorela ideja triletnega glasbeno-gledališkega projekta Zvočnica, ki bo združeval letošnji Svetilnik hrepenenja, naslednje leto bo na vrsti Psi malega mesta, kjer bodo moje pesmi peli moški vokalni ustvarjalci, tretje leto pa bo rezervirano za glasbene skupine in vokalne ustvarjalke in ustvarjalce – z drugimi besedami – veliki finale.

In res, Ksenija je povabila k sodelovanju žanrsko različne pevke in ustvarjalke, da pa vse skupaj ne bi zvenelo preveč pevsko enolično, je zanimivo in odštekano vmesno dramaturgijo predstave zaupala trem preverjenim gledališkim igralcem, s katerimi je v preteklosti že sodelovala, in sicer akademski igralki Alenki Tetičkovič, pisateljici in publicistki Vesni Milek ter Tomažu Gubenšku, igralcu in docentu za področje odrskega govora na AGRFT. Vsi trije so se kot osebje z ladje Sirius, sproščeni in ljubko izgubljeni v njenih vokabularijskih eskapadah, se mi zdi, tudi sami prav prijetno počutili in zabavali. Podobno kot tudi vse nastopajoče pevke, ki so vsaka po svoje predelale in ponotranjile Ksenijne pesmi. Mislim, da sem tokrat prvič lahko slišala peti Melanijo Fabčič v slovenščini; Januarska pesem ji je bila pisana na kožo, ko si jo takole gledal, zibajočo v tistih njenih psihopatskih tresljajih in asketsko odmerjenemu stilsko dovršenemu nastopu, sem si zaželela njene čimprejšnje vrnitve na odre, v okviru benda ali kakorkoli drugače … Po dolgem času sem za mikrofonom slišala peti Mojco Krevel. S pesmijo Črna ljubezen je Mojca tudi sicer že sodelovala na Ksenijnem ploščku Psi malega mesta. Večno črna Mojca v svoji »črni ljubezni« prikliče rahel spomin na nekoč njene mestne Niowt, ampak ne … Danes smo tu zaradi Xenie. Da izjemne ženske moči, ki jo na odru žarči Jerica Mrzel, gledališka igralka, performerka in šansonjerka še v časih, ko je bilo tega na gledaliških odrih zelo malo … Domiseln spoj mladosti MC Katane in zrelosti gledališke dive …

Foto: Maja Pertič

Ksenija Jus je izbrala pesmi s svojih sedmih avtorskih plošč, ključ izbora je bil zelo oseben in prirejen nekoliko širšemu okusu, nekakšen best of torej, ki so ga po svoje prepele punce iz različnih glasbenih okolij; na odru si slišal vse od rocka, novega vala, jazza, popa, šansona, etna pa do opernega in zborovskega petja (tu so bile še Tinkara Kovač, ženski pevski zbor Kombinat, Alenka Cilenšek, Irena Preda, MC Katana, Jerica Mrzel, ženski etno ambientalni ansambel Uluru, Severa Gjurin, Simona Kropec, Azra Alibegić, Vesna Zornik in Anika Horvat).  Premierno smo lahko slišali tudi tri popolnoma nove pesmi, in sicer Jutro Svobode v izvedbi etno ambientalnega ansambla Uluru, Pesem upora v izvedbi pevskega zbora Kombinat in pesem Sladki človek v izvedbi edinega dueta Jerice Mrzel in MC Katane.

Glasbeno spremljavo je prispeval bend Xenia Ius 3o IN ½, s katerim dela Ksenija zadnji dve, tri leta; in sicer Marko Gregorič (kontrabas), Blaž Celarec (tolkala, bobni), Andreja Žel (harmonika), Luka Ropret (kitara električna in akustična), Lucija Šorn (akustična kitara).

Ksenija je s svojo gledališko pevsko predstavo v prvi vrsti želela opozoriti na obstoj kantavtorstva v Sloveniji. Tudi zato tako pester  nabor različnih ustvarjalk, ki pa lahko sproža tudi povsem drugačna vprašanja. Ksenija je s svojo predstavo opozorila na svoj lasten kantavtorski status, že dve desetletji pisanja, petja in igranja v okolju, ki je vse prej kot naklonjeno tako zvrsti kot tudi vsebinam, stilu in pozi, ki jih ubira na svoji umetniški poti. Ksenija je danes zrežirala hommage svojemu delu, čez desetletja ji ga bodo po svoje zrežirale nove, samonikle pevke in pevci. Na svoj način, s svojim izborom in poudarki. V to sem prepričana. Ksenija širi obzorja, duhovito, šegavo in včasih ironično špikne nekam pod rebra in v drugi sapi povabi na prireditev ustvarjalko, ki do nedavnega še sploh ni slišala za pesmi Ksenije Jus. Kaj nam to pove o Kseniji Jus? Kaj nam to pove o (ne)vedni ustvarjalki? In kaj nenazadnje tudi o okolju in klimi, od koder se napaja popularna kultura z vso pisano navlako, ki jo tlačimo pod ta pojem?

Vprašamo se lahko tudi takole: kdo dela pesem; oziroma povedano drugače, ali ima pesem v izvedbi Anike Horvat še vedno pridih Ksenjine iskrene človeške svobode duha ali se v tem primeru pesem premeša z drugimi vložki? Kdo si v tem primeru lasti pesem? Je interpretka lahko boljša kot izvirnik, tudi če živi svetlobna leta različno življenje? Koliko različnih pesmi pravzaprav poje Ksenija in kako različno si lahko njeno poetiko razlagamo vsi po vrsti; od poslušalcev in poslušalk, do pevskih kolegov in radijskih voditeljev do zapisovalcev popularne godbe naprej … Čigava obzorja pravzaprav širi Ksenija Jus v tej dolini Šentflorjanski?

Vsemu navkljub sem prepričana,da ima Ksenija Jus pestro in zelo dragoceno pisano plejado zvestih ljubiteljic in ljubiteljev. Večina se jih je tudi zbrala tisti torkov večer v Ljubljani. Zaradi nje in njene umetnosti. Z vsakim novim sodelovanjem svoje pestre umetniške poti si nabira vedno nove, ki potem ostajajo njene stalnice v različnih umetniških projektih. Tu sta gledališče, glasba … Mogoče kdaj tudi film … Nekateri so odšli, drugi so pravkar vstopili, kot v recimo v letošnji Svetilnik.

Nabor nastopajočih v Svetilniku hrepenenja je bil zasnovan zelo širokosrčno in odprto, prostora je bilo (skoraj) za vse … Tudi prav.

Še posebej, če se pod Svetilnik Hrepenenja podpiše Svobodna Radikalka Xenia.

Za vse pa veljajo besede iz pesmi Ocean samote:

le otoki smo v oceanu samote ki nas loči

le svetilniki ki ne svetijo in skrivajo čeri

vsakdo se boji da ne izgubi časa ki ga nima

ostaja le glasba in nekoč izgine tudi ta.

Foto: Maja Pertič

Povezave: Ksenija Jus