Kako si stopil na pot glasbenega ustvarjanja? Kolikor vem, nisi šolan glasbenik …

Res je, nikoli nisem obiskoval kake glasbene šole. Moja pot se je začela nekje v osemdesetih, ko sem pričel eksperimentirati z raznimi kasetniki in s staro kitaro. To je bil začetek mojega ustvarjanja in tako sem nekako postal glasbenik.

Ali drži, da je bila v Karl-Marx-Stadtu umetniška scena kljub takratnemu režimu precej cvetoča?

To ni veliko mesto, v tistih časih je imelo približno tristo tisoč prebivalcev. Šlo je predvsem za industrijsko mesto, recimo tudi nismo imeli kakšne umetnostne akademije. Vendar pa je bila prisotna majhna scena umetnikov – pisateljev, igralcev, slikarjev itd. Obstajala je tudi majhna galerija, kjer je bilo mogoče v živo doživeti zadeve, ki nam prej niso bile znane, na primer eksperimentalne filme, pa tudi glasbo. To je bilo torej majhno, vendar zelo prijetno shajališče raznih ustvarjalcev. Vsi smo komunicirali med seboj; filmarji s pisatelji, glasbeniki z igralci … Ta scena je zelo pripomogla in veliko prispevala k temu, kako sem odrastel.

Tvoja prva skupina oziroma umetniški eksperimentalni projekt AG Geige je že zgodaj dosegel precejšnjo prepoznavnost. Od kod izvira ime? Bi naj to bilo Aktiengesellschaft Geige (op. a. delniška družba Violina)?

Ne, AG stoji za Arbeitsgemeinschaft (op. a. krožek). Tile krožki so bili v Vzhodni Nemčiji zelo razširjeni. Uveljavljena praksa je bila, da si se po pouku udeležil še neke dejavnosti, recimo slikarskega, znanstvenega ali pa glasbenega krožka. To ime skupine ni imelo nekega dejanskega pomena, nadeli smo si ga za šalo. Tudi tale »Geige« v imenu je pristala tam povsem za šalo.

Je že takrat bilo tako, da je ena in ista oseba ustvarjala na primer in glasbo in vizualije?

Vizualij spočetka še sploh nismo imeli. Šlo je bolj za s punkom navdahnjeno sceno. Čeprav se sam niti nisem nikoli tako zelo zagrel za punk, bolj za industrial in drugo elektronsko glasbo. Smo pa poznali starejša dela eksperimentalnih vizualnih ustvarjalcev iz preteklosti, kot je recimo Hans Richter. Nekatere zadeve smo spoznavali tudi prek zahodnonemških radio in TV-programov. Vse to me nato navdahnilo, da sem se tudi sam pričel ukvarjati prav tako z vizualijami. Na začetku z 8-milimetrskim, potem pa še s 16-milimetrskim filmom.

Kako je bilo z dosegljivostjo plošč z Zahoda?

Seveda ni bilo kakšnega dejanskega distributerja. Šlo je predvsem za osebne stike – na primer, da je nekdo imel babico v Zahodni Nemčiji … Sam sem šel večkrat na Madžarsko po plošče. Spomnim se tudi plošč iz Jugoslavije, kjer so imeli mnoge licence za izdaje zahodne produkcije. In tako sem lahko v Budimpešti kupil tudi jugoslovanske izdaje, recimo Jimija Hendrixa itd. Seveda je obstajalo tudi črno tržišče za vse mogoče izdelke, vendar pa so bile tam cene zelo visoke. Tako, da bi rekel, da je bil radio glavni vir informacij o glasbi. Obstajali pa so tudi ljudje z velikimi zbirkami plošč, ki so jih bili pripravljeni podeliti. Več ali manj smo vsi imeli doma kasetnike in tako smo si glasbo na veliko presnemavali, tako z radia kot s teh izposojenih plošč.

In kateri so bili prvi glasbeniki, ki so te kakorkoli navdahnili?

Spočetka sem odraščal ob povsem običajni glasbi – ob navadnem popu ali starem rocku, nato me je vse bolj pričela privlačiti psihedelična struja, na primer Grateful Dead. Kmalu se je pojavil novi val, pa Talking Heads, Cabaret Voltaire, Throbbing Gristle, Suicide … To so skupine, za katere bi dejal, da so pomenile nek začetni glasbeni navdih zame. Predvsem je šlo za to, da me je delo teh glasbenikov spodbudilo k temu, da sem tudi sam pričel ustvarjati glasbo. Saj v preteklosti je bilo treba imeti vsaj neko glasbeno izobrazbo, torej tudi če si želel igrati rock, si moral obvladati kitaro. Punk in novi val pa sta mi razodela, da se lahko poslužiš tudi ritem mašine ali sintesajzerja, ustvarjaš nojzerske zadeve.

To je nato vodilo tudi k tvoji prvi založbi KlangFarbe. Šlo pa je pravzaprav za založbo kaset …

Seveda v tistem času ni bilo možno imeti zasebne založbe. Če si želel karkoli objaviti, si moral za to dobiti dovoljenje s strani države. Pa naj je šlo za knjigo ali ploščo. In tudi nad tem področjem je ves čas pozorno bdela varnostno-obveščevalna služba, torej Stasi. Je pa bilo možno imeti kasetnik in s presnemavanjem širiti glasbo na kasetah.

Bi lahko torej dejal, da so pri Stasiju poslušali tvojo glasbo?

Najbrž res (smeh). Vendar takrat seveda nisem vedel tega. Po padcu Berlinskega zidu sem imel možnost vpogleda v svoj dosje, ki je nastal v času prejšnjega režima. Bil sem zelo presenečen, kaj vse so vedeli o meni. Pred tem se mi ni niti sanjalo, kako zelo vpleteni so bili v vse. Te zadeve so seveda poslušali le zato, da so si ustvarili neko predstavo o tem, kaj sploh počnem.

Pot od te majhne kasetne založbe te je privedla do položaja enega izmed treh vodij Raster-Notona, torej dandanes zelo uveljavljene založbe . Kakšna zgodba stoji za tem?

V času KlangFarbe nisem izdajal le kaset, temveč tudi nekakšno majhno publikacijo, kjer so lokalni umetniki objavljali razna besedila, slike itd. Tudi Carsten je takrat že prispeval nekaj svojih stvaritev. Olaf pa je bil tako kot jaz član AG Geige in po razpadu skupine sva želela najti založbo, kjer bi lahko objavljala svojo aktualno glasbo, kar pa ni ravno preprosto. Zato sva leta 1996 ustanovila svojo Rastermusic, tri leta kasneje smo se povezali s Carstenovo založbo Noton, saj so nas vodili isti ideali in tako je nastal Raster-Noton.

Kako se odločite, katere ustvarjalce boste vzeli pod svoje okrilje? Ali se vsi trije usedete za mizo in soglasno sprejmete odločitev?

Vsak od nas ima po navadi že v mislih nekaj imen, ki bi bila zanimiva za našo založbo. Gre za glasbenike, ki jih poznamo že iz preteklosti, ali pa jih slišimo v kakšnem klubu ali na festivalu. Tako smo na primer slišali danskega ustvarjalca po imenu Pixel na festivalu v Kopenhagnu in mu predlagali sodelovanje z našo založbo. Torej ne gre v smeri, da bi glasbeniki nam pošiljali svoje demo posnetke in bi se nato odločili zanje, temveč mi pristopimo njim.

Lahko za konec nameniš nekaj besed svojemu aktualnemu projektu, ki ga predstavljaš tudi v Mariboru? Predvsem inštrumentu subharchord, na katerega je vezan …

Gre za enega izmed prvih elektronskih inštrumentov, ki so jih proizvedli v Vzhodni Nemčiji. V bistvu niti ni bil sprva mišljen kot inštrument, temveč bolj kot naprava za efekte za potrebe televizijskih oddaj, filmov, risank ali radia. Primerjali bi ga lahko s starejšim inštrumentom trautoniumom. Subharchord so izdelovali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, nato pa je oblast prekinila proizvodnjo, saj je bil predrag. Obstajalo je le nekaj primerkov, danes so le še trije. Enega od njih pa so nedavno odkrili v nekem starem vzhodnonemškem studiu v Berlinu in poiskali inženirja, ki ga je ponovno usposobil. Nato so povabili nekaj glasbenikov, da ustvarijo kaj na njem. Za dva tedna sem ga dobil na razpolago in moram reči, da me je zelo impresioniral.

Frank Bretschneider: http://www.frankbretschneider.de/Web-Site/news.html
Zavod uho; oko: http://www.centralnapostaja.si

Thomas Brinkmann, foto: Martin Rozman

Thomas Brinkmann je eno poglavitnih imen na področju techno glasbe, prisoten je že vse od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja. Morda je najbolj znan po svojih predelanih gramofonih z dvema iglama in prav tako fizično predelanih oziroma kar maličenih vinilnih ploščah, ki se jih je posluževal v preteklosti. Brinkmanna, ki se ga drži sloves enega izmed bolj avantgardnih ustvarjalcev na sceni, najdemo tudi pod precej aktivnim alter egom Soul Center in v vlogi vodje založbe max.ernst. Z njim smo na hitro poklepetali pred nastopom v ljubljanskem klubu K4 zadnji konec tedna v januarju.

Naj ti najprej čestitam za novopridobljeni status očeta. Ali je otrok bil deležen glasbene terapije, preden se je rodil?

Trdim lahko, da je bil izpostavljen res mnogim zvokom. Dejansko je bil še pred rojstvom prisoten – saj je bila prisotna moja partnerka – na nekaj mojih nastopih, tako da je tudi na ta način že slišal glasbo. Precej ekstremno pa je bilo, ko je bila poleti 24-urna dirka, ki se odvija na Nürburgringu v Nemčiji, kjer tekmuje tudi po dvesto vozil. In ko sva se šla zvečer sprehajat, saj živim v neposredni bližini, se je otrok prav očitno intenzivno odzival na ves ta avtomobilski hrup. Je pa pred rojstvom tudi že veliko časa preživel na motorju, vse do treh mesecev pred rojstvom. In najbrž bo tudi v prihodnosti kar nekaj časa preživel na njem.

Kaj počneš dandanes? Na profesionalnem področju …

Previjam dojenčka (nasmešek). Nazadnje sem imel nekaj nastopov, zadnjega v klubu Cocoricò v letovišču Riccione v italijanski provinci Rimini. Ta velja za enega največjih klubov v Evropi. Poleti se zgrne tja veliko turistov, pa tudi skoraj vsa Italija. Lani poleti je tudi Richie Hawtin nastopal tam in je bilo v klubu več kot devet tisoč ljudi. Sedaj pozimi, ko sem nastopal tam s še par DJ-i, jih je bilo okoli tri tisoč osemsto.

Opažam, da v skoraj vsakem intervjuju omeniš Richieja Hawtina. Kaj te pripravi do tega?

Jah, njega pač pozna vsak (smeh). Mnogi se na neki točki pojavijo, vendar pa nato tudi nekako poniknejo, ne glede na to, ali jim je ime Mike Ink oziroma Wolfgang Voigt, Ricardo Villalobos, Sven Väth ali DJ Hell. Najbrž je prav Richie tisti, ki se je nekako skozi vsa leta obdržal na klubski sceni. Vendar pa ima seveda vsaka medalja dve plati.

Ali to pomeni, da v kolikor bi bil organizator klubskih dogodkov, bi se vsekakor odločil za Richieja?

Ne, nikakor. Sploh nisem navdušen nad zadevami za tako veliko publiko. Menim, da so v tem primeru vedno potrebni kompromisi. Velika publika zame pomeni Madonno ali Lady Gaga ali pač neko takšno neumnost. No, saj Richie tudi ni Madonna, pa vendar … Morda je Richie nekakšna Madonna techno scene.

Ali velja to življenje v nočnih klubih na nek način obravnavati dvostransko? Na eni strani glasba in ples, na drugi pa morda celo nekoliko banalna situacija puhle zabave?

Nočni klub razumem predvsem kot nekakšno črno skrinjico, v smislu, da morda šele kasneje dojameš, kaj se je tam dogajalo. Po možnosti celo naslednji dan, ko imaš grozljivega mačka. V klubu se dogaja marsikaj, komične reči in tudi reči, ki jih ne razumeš povsem in s katerimi se morda pravzaprav sam niti ne strinjaš, pa si kljub temu del tega. Klub je nekakšen jajček, v katerem se vse to odvija. Dogajanje v njem se mi zdi tudi kot kataliza, ki lahko odplakne določene stvari, za tem pa ostanejo le še balastne snovi.

Boš otroka kdaj peljal po nočnih klubih, ko bo starejši?

Hm, ne vem. Joj, nasploh so starši otrokom lahko v določenih scenah tako zelo v sramoto. Vendar pa imam za seboj že zgodbo na to temo. Moja partnerka ima namreč dvanajstletno hčerko, ki sem jo že vzel enkrat s seboj v klub ter jo peljal prav tako v zaodrje, da se malo spozna s tem svetom. To je bila kar zanimiva izkušnja in menim, da ji je bilo všeč, čeprav jo je celotna situacija precej presenetila, saj je bilo to nekaj povsem novega zanjo.

Se ti je techno scena v preteklosti, ko jo je še preveval diletantski duh, zdela zanimivejša, kot pa danes, ko je vse oddaljeno le en klik z miško?

Vsekakor! Ko so zadeve še povsem neopredeljene, se lahko iz tega razvije karkoli, takrat je še vse možno. Takšna scena še nosi v sebi nekakšen bonus naivnosti. In nato se nikoli več ne moreš vrniti na to izhodiščno točko. Enako kot, ko si še otrok, si nepopisan list in kot odrasla oseba si ne moreš več tega priboriti nazaj. Nekatere zadeve, ki so bile v glasbi nekoč zanimive, se danes prav tako niti ne bi mogle več uveljaviti, zaradi nekih določenih pričakovanj v smeri dovršenosti. Seveda je glede tega eksperimentalni pristop zanimivejši, vendar pa je ta možen predvsem, če imaš pred seboj manjšo publiko. Edino morda na Japonskem si lahko to privoščiš tudi pred veliko publiko.

Zakaj prav na Japonskem?

Japonci so neverjetno dojemljivi. Ne glede na to, kako »odpuljene« stvari si privoščiš, vedno jih bo kar veliko število njih to potegnilo s seboj. Tam si lahko privoščiš stvari, ki se pri nas zagotovo ne bi prijele. Pravzaprav sem večkrat nastopal na Japonskem kot v Nemčiji, kar ima seveda svoje  razloge. Gre za pravo ljubezensko razmerje. Vedno sem se imel prekrasno tam, to je povsem drugačna kultura. Čeprav ima to pri meni morda celo več veze s tem, kako je tukaj, pri nas … ljudje so drugačni.

V Nemčiji je techno glasba deležna precejšnje podpore tudi s strani akterjev, kot je na primer Goethe Institut. V Berlinu pa bo oziroma je recimo klub Berghain prejel veliko finančno podporo s strani države. Koliko je to povezano s samo glasbo? Oziroma ali ima sploh ta primer Berghaina več veze s spodbujanjem turizma, ki je v Berlinu precej povezan tudi s klubsko sceno?

V Berlinu je situacija takšna zagotovo že zaradi samega župana Klausa Wowereita. Berlin ima nek svoj šarm in visoko stopnjo sprejemanja drugačnosti. V vsem tem ima prav tako veliko vlogo tamkajšnja gejevska scena. Vendar pa je bilo seveda v Berlinu to prisotno še pred današnjo politično garnituro. Na tem mestu pa lahko povem tudi, da imam zelo zanimivo izkušnjo z Goethe Institutom. Leta 2006 so me povabili na manjšo turnejo po Bližnjem vzhodu. Vendar sem kaj hitro zaznal, da so me tja dejansko poslali skupaj s takratnim zunanjim ministrom in nato sem se naknadno tudi zavzel, da so vsi termini v krajih, ki so znani po svoji bogatosti z nafto. Tako, da se mi je šele nato posvetilo, da je torej bil namen tega potovanja povsem gospodarski. Da celotna zadeva ne bi bila tako očitna, so dodali še en termin v kraju, kjer vlada pa vlada huda revščina in s tem bi naj to potovanje pridobilo še celo nekakšen »humanitarni« prizvok.

Ali kdaj plešeš, ko si v klubu?

Seveda.

Le med svojimi nastopi ali tudi, ko kdo drugi vrti glasbo?

Če je prisoten pravi »gruv« in če sem dobro razpoložen, vsekakor plešem. Karkoli se zna zgoditi … Na Japonskem sem enkrat celo plesal na mizi (nasmešek).

Elektronski glasbenik finskega porekla in najfinejše klase Sasu Ripatti je glasbeno bero letošnje jeseni obogatil z albumom On The Bright Side, ki ga je podpisal z enim svojih starejših alter egov Sistol. Sicer se vodja založbe Huume Recordings zavoljo različnih ustvarjalnih usmeritev večinoma skriva še za imeni Vladislav Delay, Luomo ali Uusitalo. Da Ripatti v zadnjem obdobju očitno kar brsti od ustvarjalnosti, dokazujejo mnogotere izdaje. Tako smo po pestrem predlanskem bili tudi v lanskem letu med drugim deležni dolgometražnih plošč Tummaa, ki jo je izdal kot Vladislav Delay, in Symptoms, ki jo je ustvaril v navezi AGF/Delay s svojo življenjsko sopotnico – producentko med producentkami – Antye Greie-Fuchs. Letošnje leto pa je najprej prineslo v teh vrsticah predstavljani album On The Bright Side, nato pa so mu hitro sledili še njegovi remiksi, naslovljeni On The Brighter Side, ki so jih med drugimi prispevali tudi Ripattijev sonarodnjak Jori Hulkkonen, vedno bolj vroč Scuba in rusko-ameriški čudežni deček Oneohtrix Point Never.

Zgodovina Ripattijevega alter ega Sistol sega v leto 1999, ko je pod tem imenom  izdal istoimenski album, letošnjo jesen pa je prav tako v kompletu izdal njegovo remasterirano različico in ploščo remiksov. Dejansko pa je precej zanimivo, da je po enajstih letih ponovno posegel po tem imenu – sploh glede na to, da aktualna plošča precej radikalno odstopa od estetike Sistolovega prvenca. Če je bil album Sistol naglašeno statičen, zamegljeno subtilen in mikrostrukturiran, je On the Bright Side nesramežljiv, celo predrzen tehnažni umotvor, s tako rekoč – nikakor pejorativno mišljeno – učinkom tipa „direktno v žilo“.

Zanimivo pa je tudi dejstvo, da je ta poudarjeno plesni izdelek naslovljen ‘On The Bright Side’, medtem ko je njegov lanskoletni, skrajno kontemplativen in atmosferski album naslovljen Tummaa, kar pa v finščini pomeni ‘tema’. Torej na prvi pogled in posluh dve nasprotujoči si strani istega ustvarjalca, vendar pa verjetno ne gre za tako načrtne usmeritve. Saj je kljub siceršnji koherentnosti aktualnega albuma občasno le zaznati delce tistih ostalih alter egov, ki vsake toliko pokukajo na plan in po svoje oblikujejo zvočno materijo – povsem odsotna je edino vokalna verzija Luoma in tistih njegovih vzgibov, ki prej kot ne silijo v popiš vode. V ospredju je nalezljivo poganjajoča ritmika, vendar je hkrati na gosto posejan s prefinjenimi manevrskimi potezami in krhkimi ornamenti, ki jih kljub svoji neposrednosti postopoma razkriva z vsakim vnovičnim poslušanjem. Četudi je On The Bright Side poudarjeno ritmična stvaritev, pa s težjimi in tršimi prijemi z roko v roki hodijo te detajlne finomehanične poteze. Prisotna je tudi dobra mera starošolske tehnažne zafunkiranosti, katere navdihujoča stran je, da brez kakšnih očitnih naprezanj uspe tako precizno zaigrati na prave strune. To se najboljše kaže v naslovnem komadu ter v Fucked-Up Novelty in Glowing And So Spread.

Zaključimo lahko, da četudi Ripattija na trenutke rahlo pretirano prav po rejversko zakrivi, tako da izpade tu pa tam katera rešitev nekoliko enostavna in spevna oziroma nezanimivo predvidljiva, je On the Bright Side nedvomno zelo izbrano gorivo za pogon ne tako enostavno zadovoljivih odjemalcev tako na plesiščih kot med štirimi stenami. Obljuba, da nam tudi v napovedano skrajno ostri zimi ne bodo otrpnili udje.

Pianoduo LP, foto: Luka Knežević - Strika

Letošnja jesen je ponovno prinesla beograjski festival Dis-Patch, posvečen robnemu glasbenemu izrazju, lociranemu predvsem v elektronski oziroma elektroakustični sferi – in sorodnim umetniškim praksam. Festival bo drugo leto upihnil že svojo deseto svečko, dogodki aktualne devete edicije pa so (bili) zasnovani okoli dveh podaljšanih koncev tedna in kot ponavadi razpršeni po različnih mestnih lokacijah. Otvoritev festivalskega dogajanja je pripadla lokalnemu dvospolnemu Piano Duo LP. Sestavljata ga pianista Sonja Lončar in Andrija Pavlović, ki sta kot dvojec dejavna od leta 2004 in sta do danes požela že celo vrsto izstopajočih nagrad in nazivov. Njun repertoar obsega dela od povsem klasičnih do modernih, za festivalsko priliko pa sta izvedla kompozicijo Karlheinza Stockhausena, naslovljeno Mantra. Delo je nastalo leta 1970 in je znano po tem, da je bilo po dolgem času prva Stockhausenova stvaritev, ki je imela notni zapis. Sestoji iz trinajstih ciklusov – od tod tudi naslov dela – in drugače od klasičnih kompozicij ne gre za variacije na temo, temveč so ciklične ponovitve, ki so zgolj raztezane oziroma krčene do različnih stopenj, tako glede na trajanje kot na višino tonov. Namenjeno je izvajanju na dveh obročno moduliranih pianih, poleg tega pa je vsak izvajalec opremljen še s kompletom antičnih činel, imenovanih tudi krotale, in votlo leseno ploščico, en izvajalec pa operira še s signali Morsejeve abecede. Na koncertu ni šlo preslišati in tudi spregledati ne, da sta Lončarjeva in Pavlović izvajalca, ki sta prek zvočnega občevanja sposobna ustvariti močan sinergični učinek. Poleg doživete izvedbe pa je svoje doprinesel tudi klasični koncertni ambient Kolarčeve zadužbine in razveseljujoče dejstvo, da je razpoznavnost Stockhausenovega imena na koncert zgnala poslušalstvo z velikim generacijskim razponom.

Talibam!, foto: Luka Knežević - Strika

Glasbeno dogajanje petkovega večera je bilo v znamenju dveh dvojcev, sestavljenih iz enega elektrončkarja plus enega tolkalca z “oplemeniteno” baterijo. Kot prva sta po odru in ušesih neskromno zaharala njujorška poba Talibam!, ki ju bo v prvem tednu novembra možnost doživeti v živo tudi v Kinu Šiška. Verjetno se jima opisno še najbolj približamo z idejo inkarniranih Beavisa in Butt-Heada, ki sta se s kavča prekobacala za instrumente. In če sklepamo po številu izdaj, gre za neobrzdano potentna mladca. Že samo letošnje leto je oziroma še bo prineslo med drugim po en rap, dub/reggae in country album ter prvo uradno živo izdajo, prav tako pa izdaje sodelovanj s skupino Peeesseye, nato pa še sodelovanja z raznimi pihalci, saksofonisti, pozavnisti in še nekaj drugimi muzičisti. Sam petkov nastop je bil viharna, razuzdana, bučna in skrajno naspidirana mešanica, ki je šla v smeri nekakšnih mutiranih The Doors, če Morrison ne bi bil tako obremenjen osebek, Alice In Chains, če bi se odločili za konzumacijo drugačnih substanc, in elektrončkarsko zapeljanih Black Sabbath, pa še bi se našlo … Za bis pa sta dejansko navrgla še Iron Man slednjih in tako prikladno zaokrožila nastop, katerega velik del je med drugim temeljil tudi na težkih kitarskih rifih – seveda ob odsotnosti živega kitarista. Za Talibam! sta kot zvezdi večera nastopila Zombie Zombie, pariški, v primerjavi s predhodnikoma nekoliko bolj polikan dvojec. V letošnjem letu sta izdala ploščo Zombie Zombie Plays John Carpenter, ki je tako kot večina njunih prejšnjih izdaj vzniknila pod okriljem francoske založbe Versatile Records. Seveda se takšne navezave na kakšno vroče ime veselej izkažejo kot dobra tržna poteza, sam Carpenter pa kot ustvarjalec, katerega opus ponuja priložnost za črpanje mnogostranskega navdiha. Fanta sta ponudila sprehod skozi na trenutke zafunkirano hororsceno, krautovsko zagnane eskapade, vse skupaj pa je kulminiralo v istočasno podivjanem in ukročenem tehnažnem izlivu. Vsekakor pa se je tematski naslov večera Creepy Groove izkazal za nadvse prikladno opredelitev slišanega.

Sobotni večer je bil v znamenju sodelovanja s še enim festivalom s podobno programsko usmeritvijo, in sicer festivalom Elevate, ki se odvija v avstrijskem Gradcu. Tako sta na ta naglašeno audio-vizualni večer uvodoma nastopila Feelipa in Simon/off, poleg njiju pa še Sweatshoppe in Yukon & Fnord & Marv. Žal pa je skozi dogajanje zeval manko, ki ga je povzročil nepričakovani izpad nastopa Uwa Schmidta, ki bi se naj pojavil v svoji Atom™ obliki. Programsko je bilo dogajanje smiselno zastavljeno, vendar izpeljano z le redkimi kratko trajajočimi presežki. Zadevo so reševale 3D-animacije, dopolnjujoče pa tudi pogled na klub, okupiran z džuskajočimi špeglarji. Naslednji dan je prvo polovico letošnjega Dis-Patcha zaključil švedski vsestranski umetnik Carl Michael von Hausswolff. Svoje delo in misel je v besedi in sliki predstavil dan poprej na popoldanskem predavanju, v nedeljo pa smo bili v kulturnem centru Rex deležni še njegovega performansa z naslovom Red. Lahko bi dejali, da gre za nekakšen audio-antivizualni dogodek, saj ustvarjalec – zavoljo želje, da bi se publika čim bolj osredotočila na zvok – vanjo usmeri nemilo močne rdeče reflektorje. Hausswolff, po lastnih besedah prelena persona, da bi se izuril v igranju klasičnih instrumentov, pošlje svoje poslušalce z zvokom, potujočim od zvena sveta mašin do iz tega izluščenega donenja preobremenjenih turbin in z učinkom toplega slepljenja, na introvertirano izkušnjo sveta, v katerem tako ali tako živimo.

Špeglarji, foto: Luka Knežević - Strika

Jedrni glasbeni del programa so spremljale še akcije ustvarjanja digitalnih stenskih poslikav po mestu, otroška delavnica z nemškim umetnikom Borisom Hoppekom in fotografska razstava Sama Campbella. Tako je prvi del festivala ponovno ponudil spoj umetniških praks, ki jim je skupno igranje z mejami, oziroma na ta način tudi njihovo osvobajajoče prečenje. In zagotovo se za bistveno bolj smiselno izkaže razvijanje navznoter kot pa razširjanje navzven, torej izogibanje razvijanju v smeri kakšne megalomanskosti – izogibanje tisti težnji, ki neizogibno ubije duha dogodkov, ki so se od svojih petičnih začetkov v vlogi oblikovalcev okusa sprevrgli v sledilce okusa, s čimer pa obvezno pade vodilo izbranosti predstavljenih vsebin.

Začetek poletja je prinesel sedmi album angleške zasedbe, ki ne potrebuje posebnega predstavljanja. Gre namreč za dvojec The Chemical Brothers, torej Toma Rowlandsa in Eda Simonsa, ki sta od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja stalnica glasbenih lestvic in festivalskega dogajanja. Album je izšel po lanskoletnem zatišju sicer kvantitativno nadvse plodih ustvarjalcev, saj v letu 2009 nista izdala ničesar novega. Luč sveta je ugledala edino ponovna izdaja trisa albumov Come With Us–Surrender–Exit Planet Dust (EMI Music France, 2009), ki so vsi prvotno izšli pri založbi Freestyle Dust, ustanovljeni v letu 1995 kot odcep Virgin Records, namenjen izdajanju izdelkov dotičnega dvojca.

Za razliko od dveh predhodnih albumov, nasičenih z gostujočimi muzičarji, na Further gostuje le Stephanie Dosen, ki na treh komadih pritegne Tomu Rowlandsu. Sicer pa plošča skorajda neverjetno diši po »že slišanem«. Vprašanje je, ali gre tukaj govoriti o kontinuiteti ali o najdenju »svojega zvoka« – ali pa morda prej o varnem oklepanju preverjenega recepta, ki vsakič znova vžge. Ne gre zanikati dejstva, da je skozi zgodovino dvojčevega ustvarjanja kapnil tudi kak zelo posrečen umotvor, vendar pa je zaznati kronično umanjkanje kakršnih koli presenečenj. Verjetno ne gre trditi, da bi bila ta poteza dejansko inherentna samemu big beatu, prej gre brez slabe vesti s prstom pokazati na njegove protagoniste.

Further prinaša osem komadov, ki so rezultat znane kombinatorne formule kemičnih bratov na kontinuumu od zasanjanega do grandiozno evforičnega. Tako gre pričakovati, da bosta stopnjujoči Escape Velocity in rezgetajoči Horsepower množično podžigala obiskovalce poletnih festivalov, ki bodo lahko nato doma obujali spomine ob komadih, kot sta Snow in Swoon. Žal le, da ali zasanjanost ali veličastnost, ki vejeta iz izdelka, dajeta prej vtis zavestne namere kot pa spontanega rezultata ustvarjalnega procesa.

The Chemical Brothers je nedvomno ime, ki je že pred časom postalo del mainstream kulture, kar lahko seveda razumemo kot pozitivno dejstvo, saj ne gre za nek povsem komercialno naravnan glasbeni izraz. Vendar pa nas lahko užalosti nadaljnje dejstvo, da če se je nek ustvarjalec že prebil v mainstream, očitno ni to v njem vzbudilo nobene želje po premikanju meja, po preizkušanju še sprejemljivega oziroma želje po tem, da bi v ta pogosto naravnost bebav mainstream podtaknil nekaj skrajno nesprejemljivega in mu s tem vsaj malo zamešal štrene. Madona, še celo Madonni uspe – kljub konstantno naraščajoči patetični trivialnosti – še dandanes kdaj biti bistveno bolj odkačena…

MySpace

Spletna stran

Po malo daljšem predahu je v lanskem letu izšel peti samostojni album berlinskega elektronskega producenta in DJ-a Paula Brtschitscha. Ploščo je izdal pod okriljem svoje založbe Rootknox, kjer je v treh letih, odkar je založba nastala, izšla izključno njegova lastna produkcija.

Brtschitscheve pretekle stvaritve so večinoma razveseljevale s svojo drznostjo in kreativnimi prijemi, ki pri techno in house produkciji kaj radi umanjkajo. Vendar se je Brtschitsch – glasbenik s koreninami v bližini našega teritorija – z novim izdelkom žal nagnil bolj na neinovativno stran ustvarjalnega kontinuuma. Nekje od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je zagnal mlin njegove produkcije, so bili izdelki s tega naslova vselej brezsramno plesno naravnani ter začinjeni z ravno pravo mero predrznosti in – recimo temu – brezbrižnosti, ki je lahko nekaj skrajno pozitivnega, v kolikor je govor o ustvarjajočem osebku. Nov album pa daje nekoliko slutiti oziroma upajmo, da daje zgolj ta vtis, da se je fant skozi leta kar nekako preveč zgladil, postal pretirano utečen in morda razvil preveč zaupanja v svojo ustvarjalnost, kar pa je lahko tudi dvorezen meč. Zgodba teče gladko skozi album, vendar je problem v tem, da večinoma teče kar nekako pregladko in ne predstavlja prav nobenega izziva za poslušalca.

Izdelek je v celoti resnično prelahko ugnezdljiv, svoje redke čare pa sramežljivo razkrije po več poslušanjih. Razveseliti znajo morda komadi Wizards & Rabbits s svojim tolkalskim izgredom, ki presega skoraj vse ostalo z albuma, paranoični One Morning in uvodni zapeljivček Three Weeks. Sicer pa upamo, da bodo Brtschitschevi prihodnji izdelki šli bolj v smeri, ki jo je začrtal s svojimi prejšnjimi albumi, kot sta bila na primer Surftronic (Frisbee Tracks, 2000) ali Venex (Frisbee Tracks, 2000), ki pa le dokazujejo, da nad fantom ne gre prehitro obupati.

Paul Brtschitsch MySpace

Spletna stran založbe RootKnox

Foto: Boštjan Lah

Kako je prišlo do tega, da si se zapletel v razmerje z elektronsko glasbo?

Čisto na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja mi je prijatelj podaril kaseto z zgodnjo elektronsko produkcijo, ki me je blazno navdušila in v meni zbudila zanimanje, tako sem si začel tudi sam kupovati plošče s tega glasbenega področja. Okoli leta 1983 so v Kölnu odprli lokal z imenom Wave, kjer se je razvila lokalna didžejevska scena. nato sem si nekje v letu 1986 kupil svoje prve klaviature – casio, seveda. To je pripeljalo najprej do tega, da sem ustvarjal glasbo doma, zgolj zase. Leta 1989 oziroma 1990 pa smo s še dvema prijateljema ustanovili skupino, ki se je posvečala elektronski glasbi. Imeli smo nekaj vaj in dva nastopa, nato pa sta ostala dva člana želela, da bi se naučil brati notni zapis, česar pa si jaz nikakor nisem želel … Želel sem le ustvarjati glasbo. In konec koncev je to potem vodilo v nastanek Schlammpeitzigerja, kar se je zgodilo nekje leta 1991. Nabavil sem majhen štirikanalni snemalnik in se prepustil ustvarjanju …

Ali se še vedno poslužuješ tega casia?

Da, vendar niti približno ne več toliko kot nekoč. Nekje zadnje tri ali štiri leta uporabljam tudi računalnik in sintesajzer micron, izdelovalca alesis, ki sem ga kupil skupaj z Janom Wernerjem. Priporočili so mi ga zaradi njegovega toplega zvoka, ki je resnično blizu casiovemu. Vendar je pa precej zabavno dejstvo, da mi je že več ljudi dejalo, da tudi, ko uporabljam novo opremo, produciram takšne zvoke, kakor da bi uporabljal svoj stari casio. V bistvu ga občasno še uporabljam pri produkciji, na odru pa ne več.

Že mnoga leta se tvoja pot prepleta s potjo dvojca Mouse On Mars …

Da, naše poznanstvo res traja že mnoga leta, verjetno skoraj kakšnih dvajset let. Andi in Jan sta se na začetku devetdesetih prejšnjega stoletja iz Marburga preselila v Köln in ostala tukaj, tako da so se naše ustvarjalne poti pogosto križale. Tudi v sedanjosti občasno didžejam skupaj s katerim od njiju. Konec koncev pa je bistveno verjetno to, da smo najboljši prijatelji.

Nemški jezik s svojimi pravili omogoča izpeljanke, kot je na primer naslov tvoje skladbe Hirnrindenritt (Ježa po možganski skorji, op. a.). Od kod ideja, da naslavljaš skladbe večinoma s skorajda neskončnimi naslovi? In kako si sploh prišel do imena Schlammpeitziger?

V bistvu se je začelo okoli leta 1986 oziroma 1987, ko sem se lotil risanja majhnih sličic, s čimer se še danes ukvarjam. Tem risbicam sem takrat začel dajati takšne dolge naslove, kar je nato prešlo v uporabo tudi za naslavljanje skladb. Tako da ko poslušam skladbo, ki sem jo ravnokar končal, me to vedno privede do tega, da se mi po glavi podi veliko stvari, veliko besed. In prek tega pridem do kovanja teh dolgih izpeljank … Pri imenu Schlammpeitziger pa gre za minimalno prirejeno ime ribe Schlammpeitzger (činklja, op. a.). Poleg samega imena se mi je zdelo zabavno tudi, da se ta vrsta majhnih rib, v primeru, da je suša in je premalo vode v strugi, zarije v blato in diha skozi prebavila.

Humorna komponenta ne umanjka niti v tvoji glasbi … Glede na to, da pripravljaš nov album, kaj je pričakovati?

Naslovi ponavadi res, tudi če so nekateri predvsem in prvotno čudni, nosijo v sebi kanček humorja. Vedno je še skritega nekaj zabavnega ali hudomušnega. Pri glasbi pa je prej tako, da bolj pozorno poslušanje razkrije – recimo temu – globlje vidike, ki so skriti za prvim vtisom, ki je verjetno res predvsem humoren. Ljudje večinoma, če slišijo le eno ali dve moji skladbi, rečejo, da je moja glasba zabavna. Sicer pa se za humornim zastorom skrivajo še mnogi drugi vidiki. Novi album pa bo verjetno ubral bolj disco smer, vendar bo pa to vsekakor še vedno »Schlammpeitziger« izdelek.

Vso svoje življenje si nastanjen v Kölnu. Verjetno se je kölnska scena elektronske glasbe v tem času tudi preobrazila. Katere razlike med »nekoč« in »danes« bi izpostavil?

Morda je poglavitna razlika ta, da če se je nekoč – pred kakšnimi desetimi, petnajstimi leti – v Kölnu odvijal kak povsem obstranski dogodek s kakšno res povsem eksperimentalno elektronsko glasbo, se je skoraj vedno tudi tam nagnetlo mnogo publike. Dandanes pa pride na takšne večere morda deset ali največ dvajset poslušalcev. Vsekakor sta v preteklosti sceno zelo izoblikovali založbi a-Musik in Kompakt. S časom je šel Kompakt v smeri razvoja velike založbe in tako je Köln nekoč dejansko bil prestolnica techna. Sama kölnska scena pa se je do danes predvsem zelo specializirala in razslojila.

Poleg Kompakta v Kölnu rezidira tudi založba Sonig, pri kateri si izdal svoj zadnji album. Bi lahko tudi za Sonig dejal, da so specializirani za kakšno določeno usmeritev?

Pri Sonig bi kot njihovo poglavitno karakteristiko danes zagotovo izpostavil dejstvo, da so skrajno odprti. Z leti so opazili, da se ljudje ne zanimajo več tako zelo za striktno eksperimentalno glasbo, kar je k sreči vodilo do založbine vedno večje odprtosti za zelo različne usmeritve. Pri njih izdaja na primer tudi Candie Hank ali pa njegova združba Xberg Dhirty6 Cru, katerih glasbo bi lahko označili za »res čuden nemški hip-hop«. Vendar pa lahko pri Sonig še vedno najdemo eksperimentalne zadeve. Tam se lahko zgodi karkoli (nasmešek).

Pri tvojih nastopih v živo po navadi sodeluje tudi video umetnica Ulrike Göken …

Res je, sodelujeva že mnogo let. Včasih se material za videe ponudi skorajda sam od sebe in morda v končni fazi niti ni kaj bistveno spremenjen. Tako je na primer video za skladbo Konservatives Einzelzimmer nastal, ko sva bila v kölnskem živalskem vrtu. Nadvse zanimivo je bilo opazovati množico, ki je opazovala dogajanje v  akvariju. Še posebej, ker so bili to precej zabavni profili ljudi … in počasni posnetek v videu to še bolj izpostavi. Nekateri videi pa so bistveno bolj skonstruirani. Ni nekega trdnega pravila, ki bi mu vedno sledila. Tudi sama se pustiva presenetiti.

Schlammpeitziger – Konservatives Einzelzimmer(Avtorica videa: Ulrike Göken)