5ka – MISLITI MUSKO (XLIII)

z Mojco Zalar

V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Tokratni obraz rubrike pripada Mojci Zalar, tekstopiski, glasbenici ter gonilni sili benda mojcART.

foto: Andreja Završnik

 

Glasbena pot Mojce Zalar se je začela leta 2001, ko je z rock skupino Spleen začela vaditi v zapuščenih prostorih pod gradom na Bledu. Začetno druženje, zabava in radovednost je kmalu preraslo v resnejše ustvarjanje in pohod po koncertnih odrih, kar je trajalo dobro desetletje.

Med tem je še v času študija naletela na že uveljavljen metal bend iz Kranja – Obduction ter z njimi posnela zgoščenko »Peephole into emotions« (2007). Njeno drugo, nežnejšo plat, je kmalu zapolnil avdio-vizualni projekt Mediocore (Grega Zupan – glasba, Andreja Završnik – vizualije), ki se je premierno predstavil na festivalu Animateka decembra 2010. Kmalu zatem so v samozaložbi izdali album »Poetry of the third hand«.

Po ekskurzijah na bendovsko in klubsko sceno (pela in igrala je tudi v zasedbah BRO, Ashton’s Kitchen, Mediocore ter Naio Ssaion) se je posvetila pisanju svojih pesmi in nastal je projekt mojcART. K sodelovanju je sprva povabila kitarista Petra Pavičića, starega kamerada iz skupine Spleen, po nekaj odigranih akustičnih koncertih sta z razširjeno zasedbo (perkusije, električna kitara) pred dvema letoma nastopila tudi kot predskupina islandskim post-rockerjem Sigur Ros v Mariboru. Kmalu zatem sta zasedbo razširila še z godali (čelo in viola) ter bas kitaro, in v takšni zasedbi danes nadaljujejo z ustvarjanjem in koncertiranjem.

***

Ko poješ pesem in jo čutiš v trebuhu, hočeš, da jo tako čuti tudi tvoje občinstvo. Moraš jih prepričati, da si eden izmed njih, da sediš med njimi. Publika mora biti povezana s tabo. (Johnny Cash)

Peti pesmi, ki jih napišeš, tako v mračnih kot tudi v veselih trenutkih življenja, je kot bi se pred publiko popolnoma razgalil. Bolj kot si čustveno navezan na zgodbe, več kot ti pomenijo, bolj ljudje to čutijo. Včasih te ne razumejo, ne slišijo, pa vendar mislim, da lahko to začutijo preko glasu, melodije, izraza na obrazu. »Fake« lahko zavohamo na kilometer in žal take pesmi pri meni ne vzbudijo globjega čustva, se ne zasidrajo.

Ko pišem besedila, se sprva ne oziram na to, kako si bodo drugi razlagali mojo zgodbo, vendar vseeno poskušam pustiti med vrsticami čimveč prostora za razmišljanje. Tako lahko več oseb neko misel dojame na več načinov. Pisanje pesmi oz. zgodb je veščina, pridobljena z izkušnjami in trdim delom. Seveda je inspiracija pomembna, vendar ni vedno dobro loviti samo takšne trenutke, dejstvo je, da vsak rabi vajo in vaja ne pomeni nič drugega kot se z namenom lotiti stvari, še preden pride inspiracija.

Da se publika lahko s pesmijo poistoveti, mora pesem začutiti in to ne zgolj preko besedila, melodije, interpretacije. V besedilu bo na primer tako našla besedo, stavek, rimo, ki jo bo prevzela in če ti to kot avtorju in izvajalcu uspe, gre za izjemen občutek, dodano vrednost k temu, kar počneš.

Samo piši. Ne gre za to, da sediš in čakaš na muzo. Ljudje, ki so v tem dobri, garajo za to, kar napišejo. (Amy Ray/Indigo Girls)

Kot sem omenila že v prejšnjem komentarju, inspiracija ne sme vedno biti prvi in edini povod k pisanju. Čudovito je, kadar se te dotakne. Potem pišeš in pišeš, vedno znova se ti zdi, da si dosegel nekaj, česar prej še nisi. Tisti hip si zadovoljen, ponosen nase. Čeprav po prespani noči navdušenje lahko tudi izpuhti in vidiš, da si v desetih minutah ustvaril dober osnutek, a nič več kot samo osnutek. Včasih pa inspiracijo iščeš in se trudiš – zaman? Ne bi rekla.

Ko sem šele začenjala glasbeno pot, sem ogromno pisala, vedno, povsod. Nisem se ozirala na rezultat, kar buhtelo je iz mene in v nekaj letih sem popisala tri obsežne knjige besedil. Ko jih deset let kasneje prebiram se ob njih nasmiham in se zavedam, koliko vaje je bilo potrebne, da sem danes lahko z besedilom zadovoljna. Vsako peto ali deseto besedilo sama pri sebi odobrim, preden mu dodam melodijo in ga predstavim skupini. Pa še tedaj nisem sigurna, ali bi lahko kaj napisala, povedala na drug način.

Vendar pišem tudi, kadar ne čutim posebnega navdiha. Tudi inštrumentalist ne vadi samo, kadar začuti inspiracijo. Vaja z inštrumentom je trdo delo in tako je tudi s pisanjem. Z vsakim besedilom in razmišljanjem rasteš kot avtor, razvijaš svoj stil, postajaš bolj samozavesten.

Priporočam prebiranje knjige »War of Art« avtorja Stevena Pressfielda, ki govori ravno o konsistentnosti pisanja, kako premagovati odpor, kako se z njim soočati.

Moja glasba je uspavanka, ki si jo pišem, da osmislim stvari, ki jih ne znam povezati, stvari, ki sem jih izgubil, ali tiste, ki jih nikoli ne bom imel. (Stephan Jenkins)

Lepo povedano. Včasih pesmi nastanejo iz doživetih dogodkov, včasih iz sanj, včasih pa se pišejo same. Slednje je nekako najbolj vznemirljivo, saj ne veš kaj te čaka. Pri nekaterih besedilih dejansko začutiš neko zunanjo inspiracijo, ki ti diktira besede. Zgodi se hitro, pišeš brez prestanka. Rezultati so zelo različni. Lahko nastane osnutek za dobro zgodbo ali pa izvrstna unikatna in že zaključena zgodba. To je najbolj vznemirljiv del pri pisanju besedil. Nikoli ne veš, kam te odnese.

Še prej, ko sem bila aktivna po več skupinah je bilo zanimivo razlikovati med žanri in vsaki drugačni melodiji dodati besedilo. Veliko ljudi ali »sobendašev« me je spraševalo, kako ločim besedila. Zame se je to vedno zdelo precej preprosto. Ko sem napisala besedilo in ga odobrila pri sebi, sem že vedela v katerem bendu ali žanru bo delovalo.

Še vedno pa sem mnenja, da se dobro besedilo lahko vključi povsod. Zato najraje uglasbim besedila z akustično kitaro. V najbolj surovi obliki se pesem izkaže za dobro ali povprečno, lahko pa tudi slabo. Od tam jo pelješ naprej kamorkoli. Naj bo to metal, reggae ali pop.

Če pesem govori o nečem, kar sem doživela ali kar bi se mi lahko pripetilo, je to dobro. Če pa mi je tuja, ji ne morem ničesar posoditi. To je bistvo soula. (Aretha Franklin)

Glasbenih izvajalcev, ki ne ustvarijo tistega kar prodajajo sami, nikoli nisem popolnoma razumela. Eno je seveda denar in slava, drugo je ljubezen do glasbe, potreba po tem, da poveš svoje zgodbe in potreba po tem, da te ljudje razumejo, začutijo tvoje zgodbe in jih vzamejo za svoje.

Bistvo katerekoli glasbe, kjer je besedilo precej v ospredju, je duša. Duša pomeni, da si eno s pesmijo, ki jo izvajaš. V primeru, da ti je pesem pisana na kožo, kot morda »cover«, ki ga izvajaš iz čistega gušta, ker se ti zdi, da bi pesem lahko napisal sam, razumem in vem, da lahko pesem prav tako začutiš. Pa kljub temu tega ne bi enačila z lastnim avtorskim besedilom. Občutki so vendarle drugačni.

Prisegam na kreativo, na lastno delo, ker to enostavno moram početi. Morda moje pesmi ne bodo nikoli presegle svetovnega praga, a so vseeno unikatne, moje in zapisane v večnost.

Nikoli nisem podpisal pogodbe z nobeno založbo. Preveč smešno je, da bi o tem sploh govoril. To je podobno igram na srečo v kazinojih Las Vegasa, ko veš, da praktično ne moreš dobiti, da boš vedno izgubil. Če je to razlog, da to počneš, si že v startu najebal. (Jeff Buckley)

Komentar Jeffa je popolnoma na mestu in ne bi se mogla bolj strinjati. Sicer so bile razmere in čas, v katerem je deloval, precej drugačni od današnjih oz. naših, tu v Sloveniji.

Založba in glasbenik pri nas danes ne hodita z roko v roki, morda sta si celo bolj tuja kot kadarkoli. Pričakovanja in želje glasbenikov so precej drugačne, ponudba založb prav tako.

Pred približno desetimi leti se je za našo tedajšno skupino Spleen zanimala založba. Seveda smo si takrat to zanimanje razlagali drugače, želeli da nas opazi kakšna založba, saj se na ta način odpirajo vsa vrata. Nismo pa bili pozorni na zahteve teh ljudi in na to, kaj naj bi imeli od tega mi, glasbeniki. Seveda je bila tedaj prisotna naivnost, mladostništvo, upanje in trud. Bili smo preveč zeleni, da bi se tedaj lahko pogodili za podpis.

Sčasoma so naše želje ali pa moje želje postale popolnoma drugačne. Manj iskanja potrditve založb, producentov, uveljavljenih glasbenikov ter več usmerjenosti v glasbo, v razmišljanje, pisanje, v koncerte, v publiko. To so potrebne izkušnje vsakega glasbenika.

Sčasoma se zavedaš, da si ti tisti in edini, ki se nase lahko zaneseš in največ storiš za svojo glasbo, če si le dobro organiziran, imaš voljo in trdo delaš za to. Zavedati pa se moraš, da se vložek financ in energije ne povrne vselej.

 

 

Share