KONCERT: Orkester SF v modrem abonmaju

Orkester Slovenske filharmonije (SF) je prvi abonmajski koncert v novi sezoni zastavil precej velikopotezno – z gostujočim dirigentom, vrhunskim solistom in s še enim od mnogih letošnjih poklonov 80-letnici skladatelja Lojzeta Lebiča. Doživljajska krivulja koncerta je dobila obliko, podobno Gaussovi, a pojdimo po vrsti.

Lebičeva Uvertura za tri instrumentalne skupine je zanimiva poslušalska in nedvomno tudi izvajalska izkušnja. Od omenjenih treh skupin je bila največja postavljena na oder dvorane, okrog 15 pihalcev in trobilcev pa na levo in desno stran parterja, kjer so stali in igrali v vrsti en za drugim. Gre za precej moderno skladbo iz leta 1985, napisano za zagrebški Bienale za sodobno glasbo. Po skladateljevih besedah je “poigra in uvod”. Bogat kolorit ji dajejo obsežna tolkalna sekcija in mnogi posebni učinki. Ob številnih glissandiranih pasažah smo tako lahko spremljali uvodni solo dveh velikih bobnov in visečih činel v “stereo” postavitvi – na skrajni levi in skrajni desni strani sekcije –, igranje na timpane, veliki boben in zvonove (sic!) z metlicami, pa klavirske odseke in trobilni “veter” – prepihovanje instrumentov brez tona, ki se je širilo z odra v dvorano. Skladatelj in njegovo kontrastno delo sta bila tudi tokrat toplo sprejeta, prav obsežne fascinacije pa ni bilo zaznati ne pri nastopajočih (vključno z dirigentom) ne pri publiki.

SF je v goste na prvi koncert nove sezone povabila svojega nekdanjega člana, hornista Andreja Žusta. Glasbenik, ki prihaja iz Logatca, je svojo orkestrsko pot začel v vrstah odličnega domačega pihalnega orkestra (s katerim, če le utegne, nastopa še dandanes!). Kot je nedvomno že dobro znano, je zaenkrat edini Slovenec, ki mu je uspelo postati redni član Berlinske filharmonije in s tem enega najprestižnejših orkestrov na svetu. Odkar igra tam, se je Žust seveda umetniško in muzikalno še razvil in je na izvrstni poti, da se v vrhu najboljših evropskih in svetovnih hornistov pridruži nepozabnemu Radeku Baboraku, nekdanjemu članu Berlinskih filharmonikov, ki ga ima Žust za najboljšega hornista.

Čeprav je bil Koncert za rog in orkester št. 1 v Es-duru (op. 11) Richarda Straussa za Žustov nastop res očitna izbira, pa skladba pač ostaja favorit mnogih hornistov in poslušalcev. Že v prvem stavku, ki nosi neizbrisno straussovski pečat herojskega fanfarizma, je sapo zaprl Žustov v obeh omenjenih aspektih perfektni nastop. Hornist enostavno ni prikazal šibke točke, bi pa zato orkester na trenutke lahko izpopolnil (iz)igranje številnih punktiranih figur. Gostujoči dirigent Jacek Kaspszyk me ni docela prepričal. Kontrola orkestra bi morala biti doslednejša posebej v dinamiki (kakopak), ki se je solistu prilagajala prejkone skromno. Vendar je Žustov bohotno bogati ton terjal in sam od sebe sprožil tolikšno koncentracijo, da smo na orkester na trenutke kar “pozabili”. Solist se je s čudovitim lirizmom in fraziranjem z orkestrom še najlepše zlil v počasnem stavku, v vedrini zadnjega pa z eksplozijo vzesenosti kljub težavam v orkestrski skupni igri poskrbel za iskreno navdušenje avditorija. Če ljubljanska abonmajska publika (pre)rada aplavdira iz navade, je bil tokratno ozračje resnično drugačno.

Variacije Enigma (op. 36) priljubljenega angleškega skladatelja Edwarda Elgarja so bile prijetno programsko presenečenje, saj je Elgarjeva glasba sicer bolj ali manj po krivici zapostavljena (izvzemam občasne izvedbe koračnic Blišč in ceremonija ter seveda koncert za violončelo). Čeprav ima skladba témo in 14 variacij, ki jih je skladatelj posvetil pomembnim ljudem v svojem življenju, nakazanim z inicialkami (koncertni list je navedbe 14 stavkov izpustil), ni Elgar nikoli zares izdal, kaj je prava téma njegove skladbe in ob vseh ugibanjih skrivnost naposled odnesel v grob. SF (Kaspszyk?) je za tokratno izvedbo pohvalno uspelo nekoliko zmehčati ton godalne sekcije, kar je poteza, ki angleški glasbi nedvomno še kako pritiče. Pihala, ki so bila že cel večer nekako podhranjena, so tu še dodatno izgubila na veljavi. Le kdaj bomo pri nas priča res dosledni dinamični kontroli orkestrov? Slišali smo kar nekaj prijetnih trenutkov, po drugi strani pa nekatere premalo galantno – preprosto premalo “angleško” – izpeljane pasaže in popuščanje koncentracije orkestra proti koncu skladbe. Izjemno lepo, 9. variacijo Nimrod, ki že dolga leta upravičeno živi tudi svoje samostojno koncertno življenje, je dirigent zastavil v takorekoč idealnem tempu, zares čudovita in ganljiva glasba, ki je tudi tokrat zrasla do impresivnega vrhunca, pa vedno kar zasenči preostale variacije. V predzadnji je timpanist Darko Gorenc odlično izvedel imitacijo ladijskih strojev, v zadnji pa orgle niso bile idealno umeščene v zvočno sliko – v Gallusovi dvorani žal precej pogost pojav.

Share