Ob začetku letošnje sezone zlatega abonmaja je Ljubljano obiskal Simfonični orkester Čajkovskega iz Moskve, ki bo prihodnje leto obeležil 85. obletnico delovanja. Zadnjih 40 let ga vodi dirigent Vladimir Fedosejev, ki je dirigiral tudi tokrat. Orkester ime znamenitega ruskega skladatelja nosi od leta 1993, ko mu ga je “v priznanje orkestrove vloge pri razširjanju glasbe Čajkovskega na posnetkih in koncertih po vsem svetu” podelilo rusko kulturno ministrstvo.
Za ljubljanski koncert se je Fedosejev odločil za zanimivo in na koncertih pri nas precej redko slišano programsko potezo. Ob bok je postavil manj znameniti simfoniji dveh zelo znamenitih skladateljev – Beethovnovo Simfonijo št. 4 v B-duru, op. 60 in Simfonijo št. 4 v f-molu, op. 36 Petra I. Čajkovskega. Če že delo Čajkovskega večinoma zbledi ob skladateljevi poznejši 5. in predvsem 6. simfoniji, pa na Beethovnovo Četrto marsikdo pozabi ob “lihih” Tretji, Peti, Sedmi in Deveti. Zato je bil tokratni koncertni program prijetno presenečenje, ki je veliko obetalo.
Postavitev moskovskega orkestra je precej drugačna od te, ki smo je vajeni pri domačih orkestrih, in precej podobna tisti, ki jo pogosto vidimo pri tujih gostujočih orkestrih. Tokratna je bila podobna postavitvi orkestra Philharmonia London, ki je v zlatem abonmaju gostoval na koncu predlanske sezone – kontrabasi na levi, timpani na desni poleg rogov in predvsem II. violine na dirigentovi desni, kar se predvsem pri Beethovnu zvočno izjemno prileže (npr. na takšno postavitev je prisegal Kleiber).
Beethoven se je začel obetavno. Z lepim glasbenim valovanjem in umerjenim medsekcijskim podajanjem fraziranja in motivične raznolikosti. Pihalna sekcija orkestra je zelo solidna (sploh solista na klarinetu in flavti), a je bila tokrat razglašena, kar je poskrbelo za prvo večje razočaranje večera. 2. stavek je zaznamovala lepa vključitev pihal in rogov, v zvoku impresivno obsežne godalne sekcije pa se je zaslišala širina slovanske duše. V 3. stavku je orkester lepo izvedel kontrastne dele skladbe – v mislih imam predvsem dinamične vzpone in padce med crescendi in decrescendi, v zadnjem pa je v glasbeni lahkotnosti resnično zasijala dobro uigrana godalna sekcija.
Zelo me je zanimalo, kako bo “skladateljev orkester” izvedel simfonijo Čajkovskega, ki ga Rusi – kot je tudi prav – igrajo drugače. Trobilni uvod je bil nekoliko kričav. Najbolj je zmotila tonska barva sekcije rogov, ki je “strigla” že pri Beethovnu in zares zvenela preveč robato in neelegantno. Bilo pa je tudi precej lepih trenutkov. Vsekakor impresivni so bili številne tutti pasaže, orkester pa premore tudi občudovanja vredno dinamično disciplino. Na primer, v dolgem crescendu, ki v 1. stavku pripelje do fanfaričnega vrhunca. Taisti stavek, ki bi pravzaprav lahko odlično funkcioniral tudi kot samostojna simfonična pesnitev, je tudi v godalnem smislu precej razrvan, s čimer že omenjena odlična sekcija ni imela težav, je pa ton začel izgubljati na globini in duši.
Impresivni so bili tudi nekateri trobilni nastopi – sploh obeh trobent – z lepimi poudarki osminsko-šestnajstinskega punktiranega ritmičnega vzorca iz 1. stavka Beethovnove 7. simfonije. Sicer soliden timpanist pa je za nekaj taktov izgubil suverenost, skoraj kot da bi part prebral na komaj eni ali dveh vajah. Godalni sekciji je potem v 2. stavku ton vendarle uspelo nekoliko zmehčati in odkupila se je tudi v pizzicatiranem 3. stavku. V sklepnem delu simfonije pa je tolkalec s trianglom pretiraval z dinamiko. Čeprav je njegov nastop (vibrata na trianglu resnično ne vidimo in slišimo pogosto!) zvenel in izgledal impresivno, je bil nedvomno preglasen. Vzhičenost zadnjega stavka se je po navdušenju in nekaj dodatkih sodeč prenesla tudi na zelo poln avditorij Gallusove dvorane, a občutki so vendarle ostali nekoliko premešani.
Fedosejevu gre zamera, da ne sega pregloboko v glasbo in ne uredi nekaterih resnično očitnih in motečih pomanjkljivosti, orkestru pa, da se – sploh na uglednem gostovanju – ne potrudi dovolj. Pihalna razglašenost je takorekoč začetniški kiks, pri tako renomiranem orkestru pa ob nehomogeni zvočni barvi godalne sekcije, ki pomanjkljivosti ne more skriti in/ali kompenzirati z množičnostjo, ni mogoče občutiti česa drugega, kot razočaranje. Pod črto torej zapisujem, da smo poslušali malo več kot povprečen koncert zelo dobrega orkestra in dirigenta, ki od sebe nista bila pripravljena dati maksimuma.
