POSLUŠAJMO FILME: Labirint

Mitja Reichenberg

O teku in resnici, ki je še vedno onkraj

Labirint (The Maze Runner, Wes Ball, glasba John Paesano, 2014)

Ponovno gre za film, ki je nastal po knjižni predlogi, ki je uspela najprej v svojem literarnem svetu, sedaj pa je prišla še na filmska platna. Vsaka takšna adaptacija ima nekaj dobrih, pa tudi nekaj slabih strani. O slednji ne bomo razpravljali, saj je vendar naša naloga, da se osredotočamo na film, ki nam ima za ponuditi novo pustolovščino. Gre za nekakšen mladinsko-apokaliptičen sci-fi triller, v katerem so mladostniki pač vezni člen med svetom zunaj in svetom znotraj. Pisatelj romaneskne serije The Maze Runner je James Dashner (rojen 1972), ki je znotraj tega naslova napisal že štiri knjige (The Maze Runner, 2009; The Scorch Trials, 2010; The Death Cure, 2011; The Kill Order, 2012) s predvidenim izidom pete (The Fever Code, 2016). Režiser Wes Ball (rojen 1985) sodi prav tako v mlajšo generacijo ustvarjalcev, torej med tiste, ki jih v tem trenutku žene predvsem hitra kinematografija in strast po uspehu. Seveda pripravlja že nadaljevanje prvega labirinta (The Scorch Trials), saj predvideva, da bo lahko peljal val uspeha še dalje. No, bomo videli.

Filmska zgodba pa poteka v tem prvem delu nekako takole: mladenič Thomas (Dylan O’Brien) se prebudi v dvigalu, ki počasi napreduje navzgor. Ko se zaboj ustavi in se odpro vrata, se Thomas znajde v koloniji fantov; ti mu izrazijo dobrodošlico v odprti prostranosti, ki jo obkroža velikanski betonski zid. Thomas je zmeden – pojma nima, kje je, od kod je prišel; ne spominja se staršev, svoje preteklosti, niti lastnega imena. Tudi njegovi novi kolegi (Alby/Aml Ameen,  Minho/Ki Hong Lee, Chuck/Blake Cooper, Newt/Thomas Brodie-Sangster, Gally/Will Poulter) ne vedo, kako in zakaj so pristali tu. Vedo le, da se vsako jutro odprejo velikanska betonska vrata, ki vodijo v Labirint. Ob vsakem sončnem zahodu se zapro. In da vsakih trideset dni mednje prispe nov fant. Zaradi predvidljivega delovanja Labirinta je bil Thomasov prihod pričakovan. Nihče pa ni pričakoval, da se bo zaboj čez slab teden spet odprl in bo iz njega stopila Teresa (Kaya Scodelario), prvo dekle med njimi. Thomas izve, da ima sleherni prebivalec tega področja dodeljeno vlogo – od vrtnarjenja in zidanja do pripadništva skupini elitnih tekačev, ki beležijo zidove Labirinta, v katerem so ujeti in ki vsako noč spreminja obliko. Tekači imajo le določen čas, da pretečejo kar se da največ Labirinta, se vrnejo ob koncu dneva, preden se ta zaklene in se po njem zapodijo smrtonosni biomehanični stvori. Čeprav je novinec, oziroma ‘zelenec’, sta Thomasu Labirint in prostranost, ki jo oblega, nenavadno in nelagodno znana. Globoko v njegovih spominih je namreč zakopano nekaj, kar utegne biti ključ do rešitve skrivnosti Labirinta in morda tudi sveta, ki leži onkraj.

Skladatelj filmske partiture sodi prav tako v mlajšo generacijo ustvarjalcev. To je John Paesano (rojen 1977), glasbenik, skladatelj, producent, dirigent in aranžer, ki prihaja iz znamenite filmsko-glasbene šole Berklee (Boston). Za tokratni film je naredil kar precejšnjo partituro, ki obsega 21 glasbenih točk s skupnim trajanjem več kot eno uro čiste glasbe. Prav je, da partituri prisluhnemo, saj nam odpira vrata v labirint na drugačen način. Prvi del, uvodna tema, ima naslov po filmu, torej kar preprosto The Maze Runner. Predstavlja tudi glasbeno enoto, ki se kar nekako prepleta skozi ostale dele, občutek pa imamo, da se spaja nenehno tudi z vsemi drugimi kompozicijami, ki jih je Paesano naredil za Labirint. Precej sunkovita godalna figura in harmonsko mol-dur odpiranje je klasičen pristop do spektakelske simfo-glasbe, s katero pridobi filmska podoba na moči in zgovornosti. Drugi del je What Is This Place, nekakšna kontemplativna glasbena čipka, s katero nas skladatelj seznani. Sledi My Name is Thomas, ne preveč glasbeno prepričljiva kompozicija, ki temelji bolj na instrumentalnih barvah in seveda – na klavirskem zvoku. Tema je preprosta, postavljena v tremolo harmonsko strukturo, ki jo podpira pri njenem počasnem razvijanju. Paesano sledi skrbno premišljenemu glasbenemu planu, saj nam ne razkriva kakšne velike melodije, temveč se bolj pomika proti zvočnemu oblikovanju (dizajniranju) in s tem dosega učinek prisotne-neprisotnosti. Del Ben’s Not Right nas prvič seznani s ‘tekači’ in njihovo ne-možnostjo preživetja. Skladatelj se osredotoča na težka trobila in naredi sunkovito, nekoliko misteriozno obarvano glasbeno paleto hitrih prehodov in strmih ritmov. V tem duhu nadaljuje Banishment, skoraj elegija na prejšnje dogodke, ki pa se sprevrže v notorično, skoraj hipnotično ponavljanje ritmičnega vzorca in sodobne glasbene tematike, ki vključuje tudi druge zvoke okolja.

Temu sledi Waiting In the Rain, kar je precej dobro filmsko obarvana glasbena alegorija, s katero Paesano izpeljuje filmsko podobo Labirinta in temelj njegove resničnosti. Pri tem je zagotovo pomembno vprašanje, kaj labirint zakriva, kaj je na drugi strani teh neverjetnih kombinacij in, morda za človeštvo najpomembnejša dilema, zakaj je potrebno nekaj tako skrbno varovati in postavljati labirint kot nalogo in kot prepreko spoznanja. Obstaja cela serija razmišljanj, ki so se pojavila ob koncu 20. stoletja na temo apokaliptičnega konca in zloma sveta, izginjanje človeštva ter zemlje. Že leta 1857 (!) je Orestes Brownson zapisal, da je mislil, da smo uničenje prignali do konca – vse kar je bilo (do tedaj) možno razpustiti, je bilo razpuščeno, vse kar je bilo mogoče uničiti, je bilo uničeno in prihaja čas, da se začne obnova, da se prične čas pomiritve in ljubezni. Pomisliti moramo, da je pol stoletja za tem bila I. svetovna vojna, kmalu za tem velika depresija, potem pa II. svetovna vojna, katere posledice mislimo in vidimo še danes, več kot 150 let po Brownsonovem apelu. Tako se resnično ne gre čuditi takšnim filmom, kakor je Labirint.

Paesano nadaljuje z Into the Maze, temačno glasbeno zgodbo, ki se odlično poda na apokalipso človeštva in njegovih strojev. Labirint se nam namreč ne kaže več (samo) kot prepreka, temveč kot realna bit, ki obstaja zaradi točno določenega pomena in smisla. In opravlja kot takšen svojo dolžnosti. Mislec in humanist Jim Hougan skupaj s Susan Sontag opozarja, da je družba današnjega časa zagotovo zbolela in že razpada, kakor razpada vsaka živa snov. Vendar pravi tudi, da ne obstajajo nikakršne politične rešitve, ki bi ne bile v prvi vrsti zavezane kapitalizmu, ob tem pa ideologiji – in da kakršnakoli revolucija ne bi dosegla nikakršnega učinka, razen izrazito kratkoročnega. Saj gre lahko le za spremembo načina zdravljenja bolezni, ki pa je tako ali tako avtoimuna. Ko poslušamo Paesana, dobimo točno ta občutek. Sledi pompozni Grivier!, nato pa Going Back In, kar je nekakšna dvojica obupnih poskusov v iskanju rešitve. Toda – kaj le je preko tega labirinta, na drugi strani? Če nam je dano samo eno življenje, kaj bomo z njim počeli? Ali ima iskanje rešitve resnično svoj smisel? S tem se nam ta glasba pokaže kot pesimistična opazovalka človeštva in komentatorka njegovega zatona.

S skladbo Why Are We Different se postavlja kar dobro vprašanje, saj ne gre za drugačnost v splošnem pomenu, temveč za drugačnost namena življenja. V kolikor bi hoteli biti terapevtski, bi lahko rekli, da je tukaj skladatelj zadel pravo noto. V poganjajoče se ritmične vzorce je vtkal drobno melodijo, s katero plete temne niti napredka. Sledi Chat With Chuck, drobna reminiscenca glasbene zamisli začetka, ponovno s klavirskim intermezzom. Tudi Section in Maze Rearrange ne prinašata prav mnogo novega materiala, zato pa se Griever Attack znajde v kar dobrem kompozicijskem elementu. Nekaj prejšnjega pesimizma namreč spremeni v optimistično partituro, s katero se napolnijo pogledi tistih v filmu, kakor tudi onih, ki film opazujejo. Labirint nima več samo pomena nepremagljive entitete, temveč dobi svoj smisel. Trapped se stisne v glasbene akorde in sunke, v moč orkestracije in ostrine. Glasbena zgodba se nadaljuje v WCKD Is Good in skozi klavir ponovno uvede zvočno prostranost in upanje. Thomas Remembers je nekakšna iluminativna glasbena domislica, v kateri končno izvemo, kaj je bil smisel in naloga njega, ki je prišel v labirint. Če je resnica še vedno onkraj, nekje zunaj, potem je vse tako, kakor je vedno bilo – človeštvo stremi za tem, da preseže obzorje svoje lastne omejitve. Skladba Goodbye se povrne v izhodiščne akorde, a jih povzame v njihovi durovi obliki. Res je, da potrebujemo upanje, ki bi naj umiralo skoraj zadnje, vendar pa mora upanje vedno voditi neki smisel. S tem se Final Fight spusti v notorično prihajajočo se mašinerijo pogube, medtem ko WCKD Lab pokaže na glasbeno opazovanje problema/rešitve na drug način. Spoznanje med zunaj in znotraj sistema se s tem spremeni, saj se spremeni optika gledanja na sam problem. Paesano nam ponudi zgostitev zvoka, preko katerega ponovno pošlje osamljeni klavir, ki ponese nekaj kratkih melodičnih zamisli v svetlo bodočnost. Finale prinaša odrešilne tone, privzdignjene harmonije v stilu Zimmerja in nekdanjega Morriconeja. Rahla orkestracija se razprši preko filmskega platna in ponudi relaksacijo – a v drugem delu se kompozicija spremeni v ep o dobrem, čeprav je bilo zanj potrebno plačati veliko ceno.

Paesano se s to partituro ne postavi ravno na vrh dosežkov sedanje filmsko-glasbene industrije, vsekakor pa zadovolji zgodbo in ponudi labirintu smiselno nadaljevanje. Filmska glasba se tako ali tako ukvarja bolj z načinom pripovedi, kakor pa s pripovedjo sámo, zato pa ima toliko več možnosti za interpretiranje in empatijo ob gledanju filma. Za konec se lahko vprašamo pa naslednje: ali mi sami poznamo vse labirinte, ki jih čas postavlja med nas in naše želje?

Share