PLOŠČA: Paul Simon – The Complete Albums Collection (Sony, 2013)

IMG_20141005_0002_simon

Hudič je sestavljati kompleten (beri: „dokončen“) opus izvajalca, ki še brca. Točneje, ki še ni rekel zadnje besede. Še nekolikanj večji hudič je o tem pisati. V zadnjih letih se je zgodilo kar nekaj „kompletnih“ izdaj in celostnih pregledov, kar je odlično za pristaše posameznega izvajalca in za kompletiste, za aktivnega izvajalca pa se zdi kot „nagrada za življenjsko delo“, kot neuradni namig, da si že star. Pri Sonyju so izdali kompletnega Dylana, kar je seveda daleč od resnice. Pri Cashu je malce drugače, ker je že ranjki. Paul Simon pa tudi sodi med izvajalce, ki bržčas še niso izdali zadnjega albuma.

Dobra novica pričujoče zbirke je seveda, da so v njej vse uradne Simonove postgarfunklovske izdaje, sploh za pristaša/zbiralca, ki ima precej teh albumov na od življenja utrujenih kasetah. Denimo, One Trick Pony ali There Goes Rhymin’ Simon. Poleg obeh koncertnih albumov je v zbirki 37 dodatnih pesmi, pri čemer že zastrižemo z ušesi. Priložena je bogato ilustrirana knjižica z vsemi podatki in esejem Ashleya Kahna, ki je (pre)kratek, kolikor toliko informativen, a bolj kot strokovno pisanje razkriva silno navdušenje nad opusom velikega avtorja. Seveda je čisto legitimno, čeravno bi si morda ob taki priložnosti želeli globljega uvida, temeljitejših glasbenozgodovinskih umestitev in tudi kakšnega komparativističnega prijema. Sploh od osebe, ki je bila za svoje pisanje spremnih besedil k albumom nominirana za grammyja. Ampak naj bo. Faktografiji ni kaj očitati. Vsak album je lepo predstavljen z vsemi podatki, ki jih potrebujemo. Tudi škatlica, v kateri je komplet shranjen, je lična, nemasivna, vendar pa „podložna krizama“, kot bi dejal alanfordovski Grunf: če jo boste preveč prelagali po rokah, mizah ali policah, se lahko upre lepilo v njej.

V zbirki je tudi znameniti „predalbum“, točneje zvočno asketski album The Paul Simon Songbook iz leta 1965, na katerem se nahaja jedro poznejšega repertoarja dua Simon & Garfunkel. Slavček Art pri takih avtorskih nastavkih pravzaprav sploh ni imel možnosti, žal pa tudi pozneje, sicer pevec, ki mu ni česa očitati, ni pokazal silne avtorske navdahnjenosti. A to pravzaprav ni bistveno. Najbolj zanimivo je, da se Simonov pristop k lastnim pesmim v obdobju z Garfunklom ni kaj dosti spreminjal (tistih že obstoječih namreč), zgolj malce bolj ali drugače jih je podložil, kar je (očitno) prispevalo k boljši radijski kondiciji pesmi.

Pozneje je bilo seveda drugače. Če je med poznavalci in tudi historično (dodajmo: tudi komercialno) najbolj cenjen Simonov etnopoprockovski glasbeni pristop na albumih, kot sta Graceland in The Rhythm Of The Saints, je treba priznati, da se stari maček glasbeno, marsikdaj tudi na račun koherentnosti, ni ustrašil ničesar: od popa do gospela. Vse je preizkusil, bodisi na ravni pastiša (kvazigospel v skladbi Loves Me Like A Rock) bodisi kot umetniško usmeritev („art“-pop v pesmi Still Crazy After All These Years (preverite še različico Raya Charlesa), etnopoprock na albumu Graceland). Res je tudi, da v komplet albumov niso uvrstili kompilacije Greatest Hits Etc., prve uradne kompilacije, kjer najdemo izvirno singlovsko različico pesmi Slip Slidin’ Away – te v kompletu ni, vključili so zgolj demo. Na nekaterih forumih zaradi te „napake“ pri ocenah že odpadajo zvezdice, vendar v kompletih studijskih albumov kompilacij ponavadi ni, češ: to niso redne studijske izdaje, kar drži. Gre za zbirke singlov in drugih uspešnic, za komercialne izdaje, s katerimi založbe bodisi polnijo praznine med rednimi izdajami, bodisi dodatno služijo ob rednih izdajah.

Konkretno: v zbirki so plošče The Paul Simon Songbook (1965), Paul Simon (1972), There Goes Rhymin’ Simon (1973), Live Rhymin’ (1974), Still Crazy After All These Years (1975), One Trick Pony (1980), Hearts And Bones (1983), Graceland (1986), The Rhythm Of The Saints (1990), dvojni Concert In The Park (1991), Songs From The Capeman (1997), You’re The One (2000), Surprise (2006) in So Beautiful Or So What (2011). Studijska frekvenca se je po letu 1975 precej zmanjšala, a to ponavadi ne moti velikega duha. Simon si je kvantiteto vedno določal sam, ponavadi je imel vedno kaj povedati. Za to je dobil tudi dvanajst grammyjev, grammyja za življenjsko delo, komercialni uspeh pa tudi ni umanjkal. Zadnje čase morda ne sega po vrhovih lestvic, a zato ni njegovo novo delo nič manj relevantno.

Share