Od Willieja Nelsona pravzaprav že pričakujemo najmanj po album na leto. Ne razočara nas, ponavadi izda vsaj dva. Skoraj je ni zvrsti, ki se je stari lisjak ne bi lotil – od tradicionalnega countryja, bluesa, reggeaja, jazza, salonskih popevk. In le redkokdaj neuspešno (reggaejevski album se, denimo, ni tako zelo posrečil). Zadnja leta, no ja, desetletje, avtorsko ni bil v ospredju. Tudi sam je priznal, da je manj pisal. Izdajal je večinoma albume s priredbami, kar pa je bilo avtorskega, je šlo večinoma za nove različice starih avtorskih del.
Letos je kot prvi album (konec leta izide še eden) objavil Band Of Brothers in koj je obveljalo, da gre za eno njegovih najboljših plošč, prav gotovo pa za avtorsko najmočnejši album po dolgih desetletjih. Večino pesmi je spisal ali so-spisal sam, pesem The Wall pa je kot uvodni singl potrdila govorice o odličnosti. Če je leta 2012 na albumu Heroes ustvaril svoj »Hurt« s pretresljivo predelavo pesmi zasedbe Pearl Jam Just Breathe, je The Wall vsekakor osrednja pesem novega albuma in bržčas njegova najmočnejša po letu 1974, kar je smela trditev, a kar nekako obvelja. Ko je v sedemdesetih letih zapustil založbo RCA in prešel k Atlantic, je tam ustvaril dva svoja ključna albuma, Shotgun Willie in Phases And Stages, ne glede na to, koliko prahu se je dvigalo in se še dviguje okrog njegovega komercialno najuspešnejšega opusa za CBS (kamor se je zdaj, v takšni ali drugačni obliki, pravzaprav vrnil). Druga ključna pesem z novega albuma je ključna zlasti programsko. Gre za naslovno pesem, nekakšno nadaljevanje in nadgradnjo znamenite On The Road Again. Williejev suh »južnjaški« humor je prav tako na ogled v nekaterih zabavnih pesmicah, denimo Wives And Girlfriends. Tretja ključna pesem je Hard To Be An Outlaw, ki nosi pečat Billyja Joeja Shaverja s ključnim verzom »It’s hard to be an outlaw if you ain’t wanted anymore«. Glasbeno udarna, pikro samoironična, a hkrati grenka pesem o postaranih veteranih sveta in odrov nas z domiselno besedno igro spomni na vse tisto glasbeno dogajanje v sedemdesetih, ko so Shaver, Nelson, Kristofferson, Jennings in še kdo spet prinesli uporniškega duha v country in dokazali, da rokenrol ni zgolj ekshibicija drkanja lestvic in sedemdesetminutnih solov po kitarah; da country ni zgolj akustično-patetična jamrarija, kakršne je tedaj s svetlimi izjemami sicer (ena takšnih je Neil Young), a vendar producirala Zahodna obala; da disko za seboj nima kakšne posebne življenjske izkušnje, potrebne za velika dela (Abba so sicer znali tudi drugače); da punkovske drže niso iznašli mulci leta 1976 in tako naprej. Že precej pred Stonesi je Johnny Cash razsuval hotelske sobe, Waylon Jennings pa je že v zgodnjih sedemdesetih prinesel v country flanger in fuzz. Je pošteno, da Waylona, Casha, Willieja in peščico podobnih zlodejev sploh trpamo v predal countryja? Bržčas ne, a statisika (in sistematika) baje mora bit.
Nelson že napoveduje nov album s sestro Bobbie, ki naj bi poleg novih avtorskih pesmi vseboval tudi nekaj priredb z repertoarja tinpanalleyjevskih piscev, a to zgodbo že poznamo. Ponavadi jo je izpeljal vsaj zanimivo, če ne že odlično. Star je 81 let, odigra nekje okrog 150 špilov na leto, izda po dve plati… Čeprav napoveduje, da ne bo več toliko nastopal v živo, to še ne pomeni, da se je utrudil. Niti pomotoma.
