POSLUŠAJMO FILME: Drakula – skrita zgodba

Mitja Reichenberg

Ne potrebujemo junaka – potrebujemo pošast!

Drakula: Skrita zgodba (Dracula Untold, Gary Shore, glasba Ramin Djawadi, 2014)

Več kot 90 let po prvi filmski uprizoritvi zgodbe o Drakuli (gre za nemi film Nosferatu: simfonija groze / Nosferatu: eine Symphonie des Grauens, F. W. Murnau, 1922; v glavni vlogi Max Schreck;) kateremu je sledil šele skoraj deset let kasneje pravi Drakula (Dracula, Tod Browning in Karl Freund, 1931; v glavni vlogi pa legendarni Bela Lugosi kot grof Drakula ter Helen Chandler kot Mina), je tudi sedaj ta grozljivi lik v trenutku uročil občinstvo in se kot ena izmed najbolj hipnotičnih legend v svojem slogu vrača na velika platna in v srhljivo temo – vsem uprizoritvam pa je skupna literarna ideja, ki jo je napisal Bram Stoker. Vse od izida njegovega romana Drakula (1897) je ta priljubljeni lik zaživel tako v številnih filmskih adaptacijah in animacijah kot tudi v literarnih delih in glasbi. Danes je enako aktualen, kot je bil skoraj 120 let nazaj, ko se je sprožil ta kulturni fenomen groze. Kljub vseprisotnosti in priljubljenosti Drakule pa je zanimivo, da se zgodba o njegovem izvoru, oziroma nastanku, do sedaj še ni pojavila na filmskem platnu.

S tem likom so se v zgodovini filmske industrije pozabavali sicer mnogi ustvarjalci, nekaj najbolj signifikantnih pa je zagotovo potrebno našteti: v letu 1931 je nastal ‘španski odgovor’ na Hollywood, to je bil film Drácula (George Melford in Enrique Tovar Ávalos, 1931; v glavni vlogi Carlos Villarías kot grof Drakula, glasba pa je bila sestavljena iz partitur Petra Iliča Čajkovskega /Labodje jezero/, Richarda Wagnerja /zaključni del uverture Mojstrov pevcev Nürnberških/ ter Franz Schubertove Nedokončane simfonije/). Sledil je prvi barvni film Drakula (Terence Ficher, 1958; v glavni vlogi Christopher Lee, glasba James Bernard) in njegovo nadaljevanje Drakula: Princ teme (Dracula: Prince od Darkness, Terence Fisher, 1966; ter ponovno Christopher Lee v glavni vlogi in glasba James Bernard). Tudi v tretje je bilo podobno, saj je ponovno nastopil Christopher Lee v filmu Grof Drakula (Count Dracula, Jesús/Jess Franco, 1970; glasba Bruno Nicolai) – ker je pa šlo za nemško produkcijo, je bil film distribuiran tudi pod naslovom Nachts, wenn Dracula erwacht, torej Ponoči, ko se Drakula prebudi. Nasledni film iz tega materiala je Drakula (Dracula, John Badham, 1979; v glavni vlogi Frank Langella kot grof Drakula, ob njem pa legendarni Laurence Olivier kot Van Helsing; glasbo je tokrat naredil mojster John Williams, zagotovo eno bolj znanih imen filmskih partitur). Za tem velja zagotovo omeniti še film Drakula (Dracula, Francis Ford Coppola, 1992; v glavni vlogi tokrat Gary Oldman kot grof Drakula, Antony Hopkins kot Van Helsing in Winona Ryder kot Mina – svojo kar dobro vloga pa je odigral tudi mladi Keanu Reeves kot Jonathan; glasba je bila v rokah mojstra po imenu Wojciech Kilar in film je dobil kar tri oskarje: za kostume, zvočne učinke in make-up). Prav ta film velja še danes za eno lepših ljubezenskih zgodb in ne toliko grozljivo pripoved – ploh pa je postala znana skladba iz tega filma, zaključni song z naslovom The Love Song for a Vampire v izvedbi Annie Lennox. Umetniško zanimiv je še prav gotovo Drakula: strani iz dnevnike device (Dracula: Pages from a Virgin’s Diary, Guy Maddin, 2002; v glavni vlogi Zhan Wei.Qiang in Tara Birtwhistle; kar je za ta film zanimivo pa je to, da je sneman v tehniki nemega filma, saj gre za sodoben balet, koreografiran po glasbi Gustava Mahlerja).

Tokratni film nam razkrije zgodbo o izvoru najbolj slavnega nesmrtnika, pred katerim vsi trepetajo, ko zaide sonce. V glavni vlogi je Luke Evans (ki ga poznamo iz filmov Hitri in drzni 6, pa tudi Hobit), katerega prava zgodovina pozna kot Vlada in se v filmu preobrazi iz zakletega moža v vsemogočno bitje noči.

Zgodba je v okvirjih znana, tokrat pa gre takole: piše se leto 1462. Transilvanija uživa v obdobju miru pod vladavino pravičnega in v boju utrjenega Vlada III, princa Vlaške, ter njegove ljubljene in pogumne žene Mirene (Sarah Gadon). Skupaj sta dosegla sporazum o miru in zagotovila, da je njuno kraljestvo varno tudi pred Osmanskim cesarstvom, ki se v želji po globalni prevladi nenehno širi. Ko sultan Mehmed II. Osvajalec (Domenic Cooper) za svojo vojsko zahteva 1.000 vlaških otroških bojevnikov, vključujoč edinega sina princa Vlada, mora slednji sprejeti težko odločitev: ali bo sledil tradiciji in žrtvoval sina, kot je to pred leti naredil njegov oče, ali pa bo se bo obrnil k temačnim silam in porazil Turke. Vendar pa bo s tem pogubil svojo dušo in postal suženj teme. Vlad se po pomoč zateče k demonu (Charles Dance) in sklene faustovsko kupčijo – tri dni bo imel na voljo moč stotih mož, hitrost padajoče zvezde in pomoč vseh bitij noči, da bo lahko premagal svoje sovražnike. Ob vsem tem pa bo nenehno čutil neizmerno željo po človeški krvi. Če se bo uprl želji po krvi, se bo ob koncu tretjega dneva spremenil nazaj v običajnega človeka, v tem času pa bo morda uspel rešiti svoje ljudi in kraljestvo. Če se skušnjavi ne bo uspel upreti in bo okusil človeško kri, bo prisiljen životariti v sencah teme in se do konca časa hraniti samo s človeško krvjo. Še pred tem pa bo uničil vse, kar ljubi in kar mu je pri srcu. Njegove odločitve ga peljejo proti njegovi diabolični usodi in sprejetju ultimativne žrtve. A za nas je pomembno, da temu filmu tudi prisluhnemo.

Skladatelj Ramin Djawadi (rojen 1974) ima za seboj že mnogo filmskih partitur, med katerimi so verjetno najodmevnejše tiste v filmski seriji Igra prestolov (Game of Trones, 2011-2014), saj je naredil filmsko glasbo za vseh 40 delov. Med drugimi deli velikega platna pa najdemo njegovo glasbo v filmih, kot so Varna hiša (Save House, Daniel Espinosa, 2012), pa Spopad Titanov (Clash of the Titans, Louis Leterrier, 2010), ali pa precej časa nazaj Rezilo: trojica (Blade: Trinity, David S. Goyer, 2004) in Iron Man (Jon Favreau, 2008). Že po tem naboru vidimo, da gre za skladatelja, ki je usmerjen bolj v sci-fi dramatiko in v mitologijo – tako je bilo skoraj pričakovati, da bo glasbeno oblikoval tudi novega grofa Drakulo.

Prva, uvodna skladba, ima naslov Prologue in je dejansko nekakšen uvod, prolog k samemu vprašanju tega mita. Šepetajoč moški glas nas popelje v davnino, v čas pred spominom in nas uvede v skrivnost, ki jo je Bram Stoker nekoč spremenil v besede. Temna glasba, temne misli, temni časi – bi rekli. Sunkoviti moški zbor se v nadaljevanju spopada z globokimi trobili in tolkali, ustvarja vzdušje zagrobnega sovraštva in pričakovanja. Drugi del je pravzaprav osnovna tema filma z naslovom Dracula Untold; gre za hitro in sunkovito glasbeno enoto, drzno postavljeno v orkester, polno dramatičnih poudarkov in hkrati drobnega ritmičnega poganjanja. Ramin Djawadi očitno posega po precej filmsko-klasični obliki glasbene dikcije, saj se drži kar dobro slike in ideje same zgodbe. Sledi del Mirena, elegija v stilu pravljice, mehko tkane partiture nekje med ženskim vokalom in sanjami. Nasprotnik Drakule, Sultan Mehmed dobi svoj glasbeni motiv, v katerega Djawadi vtke nekaj vzhodnjaše melodike in inštrumentarija. Sledi The Handover, torej predaja. Temni toni godal sicer kažejo na ozadje tega dejanja, vendar se odlično spojijo s trzajočo melodiko nekje nad melodično linijo. Sledi morda najbolj zagonetni del te partiture z naslovom Eternal Love. Med dvajsetimi deli, ki jih ima celotna glasbena paleta, se skladatelj prav v tem delu najbolj razgali. Ponudi nam nekakšno na prvi pogled monotono premišljevanje, vendar z ženskim vokalom prešije akordično mehko paleto in nas zasanjano povzdigne v misel, da je lahko le ljubezen večna. Ker je stkana iz obljube in dolžnosti. To pa je tisto, kar na koncu koncev premore resnično samo ljubezen. Zato tudi ta film, kljub grozljivosti in strašljivosti, govori dejansko o tem. In vsekakor o najvišji ceni, ki jo je potrebno za to plačati.

Ramin Djawadi nadaljuje z glasbo z naslovom Janissary Attack – in kakor je pričakovati gre za surovo, divjo glasbeno strukturo, ki se v svoji globinah dogaja večinoma v ritmični sekciji. Nato Broken Tooth, s pričetkom nekje v skrivnostnih arpeggio-glissandih, nato pa izzveneva v oddaljenih vzdihih umaknjenih cloustrov in drobnih melodičnih fraz. Odlična glasbena misel, sploh, če zraven gledamo film. Nato sledi glasbeni tandem z naslovom Hand o’Bats Part 1 in part 2, tipičen simfo-pripovedni del transformacije, ki hodi z roko v roki s filmsko podobo. Vlad se pač spreminja v nekaj, kar bo postalo ikonografija dela Romunije, imenovane Transilvanija. Tako sledi This Life and the Next, ponovno srečanje z ženskim vokalom, tokrat bolj v pripovednem, skoraj recitirajočem duhu, kar se smiselno nadaljuje v Son of the Dragon, žalostno glasbo žalostne resnice. Ramin Djawadi se glasbeno nasloni na del The Brood, glasbeno ‘leglo’ – kar pa je izredno zanimivo je orkestracija: prične z udarci po strunah klavirja (s palicami od tolkal se igra v notranjosti klavirske harfe oz. igranje tako, da so tipke klavirja zadušene) in iz tega izvije moški zbor, demonično zaklinjanje in mrakobno izživljanje v ritmičnih vzorcih. V delu Three Days se umakne v počasno glasbeno strukturo, tipično filmsko-slikovno pripoved, nato pa v delu Son of the Devil razrije materiale prejšnjega sina, ki je pripadal zmaju. Sledi Lord Impaler, torej zgodba tistega, ki ‘natika na kol’, grozljiva glasba z vsemi svojimi atributi – predvsem kar se tiče orkestracije in mehkobnega pripeva, pravega nasprotja filmski podobi, krvavi in končni.

Djawadi se ponovno pojavi kot močan in sunkovit komponist v delu Vlad versus 1000, saj mora pokazati takó moč kakor tudi premoč novega vladarja teme in groze. Nato se zgodi ‘srebrni šotor’, filmska zgodba v glasbi z naslovom The Silver Tent, kjer je postavljena konča resnice med življenjem, ljubeznijo in smrtjo, ki je ni. Zadnji dve glasbeni epizodi sta I Will Come Again, ezoterično obarvana otožna resnica, ki izzveneva nekje v ozadju spomina. In končno Epilogue, glasbeni in filmski epilog celotne zgodbe, v kateri domuje praktično vse, kar nam ima ta ljubezenska drama za povedati.

Grof Drakula bi naj bil izmišljena oseba, legendarni bojevnik – kar pa je res je to, da je živel v Transilvaniji vladar Vlad III Tepes (1431-1476), zapisi pa pravijo, da bi naj v svojih vojnah, v katerih je zasedel Vlaško, pobil več kot 40.000 sovražnih turkov. Naziv ‘dracul’ pomeni v romunščini hudič ali zmaj, obstajali pa so celo vitezi Zmajevega reda. Kakorkoli obračamo zgodbo, je tragična iz vseh plati. In prav to je tudi poanta, ki preveva nov film o tem Stokerjevem anti-junaku. Sicer pa – kri ni voda.

Share