foto: Mimi Inhof
Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 13. oktober 2014
Joan Baez je v Ljubljani že bila, a to ne moti velikega duha. Tudi tokrat se je bolj ali manj držala preverjenega repertoarja, kar je pravzaprav škoda, saj njeni zadnji albumi, zlasti Day After Tomorrow (2008), niso bili slabi – nasprotno. Z njega smo sicer slišali uvodno pesem, God Is God Stevea Earla, s katero na trenutni turneji tudi sicer začenja nastope. Spremljevalna zasedba je imenitno minimalistična. Multiinstrumentalist Dirk Powell – na vseh živih brenkalih in godalih (mdr. kitari, banju, basu goslih) – je mož, za katerega je Steve Earle dejal, da je »badass to the bone«, kar bi lahko prosto prevedli »dober, da kar smrdi«, sama Baezova pa, da mu je bog dal skorajda prekomerno količino talenta. Na tolkalih je Gabriel Harris, čigar mentor je bil Babantude Olatunji. Harris, podobno kot Powell, je precej igral v »visoki družbi«. Že čisto kratek brsk po Wikipediji razkrije celo paleto uglednih imen. Spremljevalna vokalistka je Baezina »popotniška pomočnica«, sicer triindvajsetletna pevka in avtorica Grace Stumberg, ki na uradni Baezini spletni strani piše tudi blog s turneje. Ta je dobro sprejeta, koncerti so razprodani, tudi ljubljanska Gallusova je bila polna in vesela novica je, da je bilo opaziti precej mladih, ki dandanes, kot tudi sam vse bolj opažam, iščejo alternative instantnim pogrošnostim, s katerimi jih bombardirajo mainstreamovski mediji.
Glasba Joan Baez je bila vedno sporočilna. Tudi v Gallusovi se je pošalila, da je nekoč igrala dolge, počasne pesmi, zdaj pa jih z zasedbo nekoliko pohitri, da bi na tak način pretentala občinstvo. Na nastopu dolgočasja ni bilo opaziti. Repertoar je bil umerjen tako, da je prinašal nekakšen prerez Baezine kariere, od novejšega k starejšemu in tako počez. Z repertoarja Stevea Earla smo slišali še znameniti Jerusalem, ki je že nekaj časa ena osrednjih pesmi Baezinega repertoarja. Slišite ga lahko tudi na njeni koncertni plošči Bowery Songs (2005). Sicer pa je po že omenjeni uvodni pesmi najprej posegla po Dylanovem repertoarju in izvedla pesem Farewell, Angelina, ki jo je najvidneje predstavila prav ona na istoimenskem albumu leta 1965 (Dylanova različica pa uradno ni izšla do leta 1991, čeprav je pesem igral na nastopih). Zatem je sledila Lily Of The West, še en tradicionalen napev, ki ga takisto povezujemo z Dylanom, zlasti pri nas, kjer je njegov album Dylan (1973) bil (upravičeno) precej bolj priljubljen kot v tujini. V Dylanov repertoar je Baezova posegla še s pesmimi It’s All Over Now, Baby Blue, Seven Curses in Forever Young, ki jo je takisto posvojila in za katero je povedala, da je najbolj zahtevana pesem na njenih nastopih: »Peti jo moram vsepovsod!« Dylan jo je svoji dve studijski različici objavil na albumu Planet Waves leta 1974, pri nas pa jo poznamo zlasti v priredbi Tomaža Domicelja. Za istoimensko slikanico je pesem sicer znova prevedel Jure Potokar, tretji prevod izpod peresa avtorja tega zapisa pa najdete v antologiji Dylanovih pesmi Ni še mrak (Mladinska knjiga, 2014).
Občinstvo v Gallusovi ni škrtarilo z apalvzi in odobravanjem, pri nekaterih pesmih je celo sodelovalo. Poleg Dylanovih priredb je bila razumljivo največ odobravanja deležna izvedba Seegerjeve Where Have All The Flowers Gone, ki jo je Baezova začinila s slovensko zapetim refrenom »kdaj bomo izvedeli« – pesem je sicer že v šestdesetih prevedel Tomaž Domicelj in jo izvedel z Bogdano Herman. Rožicam je po intenzivnosti ploskanja sledila Gracias A La Vida, pesem, ki še vedno velja za eno ključnih izvedb Joan Baez. Istoimenski album je leta 1974 bil zelo priljubljen tudi pri nas, pravzaprav je to pri nas bržčas njena najbolj znana plošča. Od »južnoameriških«, ali, v tem primeru bolje rečeno srednjeameriških pesmi je zapela še Mi venganza personal, pesem nikaragvejskega revolucionarja Tomása Borgeja, nakar se je repertoar spet premaknil v severnoameriške folkovske vode. Slišali smo precej zanimivih izvedb. Med drugim spirituala Swing Low, Sweet Chariot (»Pela sem ga v Woodstocku«), ki je nekoč v davnih časih služila kot uporniška »pesem s ključem« pri suženjskih pobegih s plantaž, večkrat pa tudi kot osmrtna pesem, pesem olajšanja, pa balade Joe Hill, ki jo opisujejo kot eno najbolj priljubljenih himen delavskih sindikatov (»I dreamed I saw Joe Hill one night / alive as you and me«; morda vas začetek asociira na Dylanovo I Dreamed I Saw St. Augustine s plošče John Wesley Harding), House Of The Rising Sun, Cohenove Suzanne in znamenite »morilske balade« Marijohn Wilkin Long Black Veil, ki jo je Baezova predstavila kot »nocojšnjo country-westernovsko pesem«. Leta 1959 jo je prvi posnel Lefty Frizzell, med drugimi Johnny Cash in Nick Cave, Baezova pa je pesem posnela dvakrat, leta 1963 in 1970. Ljubitelji klasičnega rokenrola poznate Marijohn Wilkin med drugim po pesmi Cut Across, Shorty, ki jo je pel Eddie Cochran, napisala pa je še vrsto drugih uspešnic.
Uradni del koncerta sta zaključili izvedbi hvalnice Amazing Grace (»to je nekaj, kar igramo na tonskih vajah«) in proslula avtorska Diamonds And Rust, ki bo bržčas obveljala za najboljšo avtorsko stvaritev Joan Baez, pa ne zato, ker gre za Dylana, pač pa zato, ker pravzaprav ni pomembno, ali v pesmi gre zanj ali ne. Največjo moč zadobi, če jo poslušamo kot nagovor raznoraznim duhovom, kot pretresljivo ontološko balado, pri kateri človeka, če vsaj približno ni volkodlak, spreleti po vsej hrbtenjači, ne glede na to, kolikokrat je pesem že slišal. Baezova je zame sicer bila vedno bolj »tehnična« pevka. V njenem glasu nisem nikoli slišal dosti emocij. Bila je himnična, uporniška in belkantovska, izjemna interpretatorka, vendar vsaj zame ves čas nekolikanj »sterilna«. Šele v pričujoči pesmi Diamonds And Rust postane jasno, da ni zgolj »kraljica folk glasbe«, ampak tudi in zlasti ranljiva oseba, velika avtorica, čeprav se je le redkokdaj zares razkrila na tak način.
Po uradnem koncu se je Baezova še dvakrat vrnila na oder. Prvič je zapela The Boxer Paula Simona in Lennonovo Imagine. Pri obeh je spodbujala tudi občinstvo, naj poje zraven, občinstvo pa se je odzivalo po najboljših močeh, zlasti v refrenih. Drugi dodatek je bil krajši. Slišali smo Blowing In The Wind (te zgoraj, med sumarizacijo Dylanovih izvedb, nalašč nisem omenil) in potem so se luči prižgale. Izvedba Blowing In The Wind je, kljub zlajnanosti dotične pesmi, bila bržčas druga najpretresljivejša izvedba večera. Človek se namreč naenkrat zave, da pred njim na odru stoji vitalna sedemdesetplusletna gospa dobre volje, ki je Blowing pela ob samem nastanku, ki je sodelovala v vseh najpomembnejših dogodkih gibanja za državljanske pravice v šestdesetih, ki je »marširala na Washington«, ki je pela na Woodstocku, ki je bila velika Dylanova mentorica, tista, ki je poleg tria Peter, Paul and Mary njegove pesmi prva pripeljala na velike folkovske odre in z njimi tudi njega in ki je bila soudeležena tudi v novejših družbenopolitičnih gibanjih (Bush & Co.). Njen glas je sicer zdaj nekoliko nižji in, kar se mene tiče, žlahtnejši, duhovito in samoironično pa je omenila, da jo od vseh hudih maršev in pohodov bolijo noge. Na odru Gallusove se je pravzaprav odvrtela zgodovina popularne glasbe in družbe zadnjih petdeset in še nekaj let. Ali je potemtakem čudno, da človek zvečer ne more zaspati?
Kot se je v Gallusovi znova pokazalo, je Baezova še vedno tudi izvrstna kitaristka. Že rosno mladega Dylana (in še marsikoga) je presunilo njeno igranje kitare, na pričujočem koncertu pa je spet in znova presunilo tudi mene. In čeravno sta bila spremljevalna glasbenika odlična, bi ju, priznam, zlahka pogrešal.
REPERTOAR:
God is god
Angelina
Lily of the west
Its all over now baby blue
Mi venganza personal
Gracias a la vida
Just the way you are
Jerusalem
Seven curses
Where have all the flowers gone
Forever young
Swing low sweet chariot
Joe Hill
Give me cornbread when i’m hungry
House of the rising sun
Suzanne
Long black veil
Amazing grace
Diamonds and rust
1. DODATEK:
The boxer
Imagine
2. DODATEK:
Blowing in the wind
