Mitja Reichenberg

O vojni, tanku in še čem

Bes (Fury, David Ayer, glasba Steven Price, 2014)

Lahko bi rekli, da gre ponovno za en vojni film, vendar ni čisto tako. Dandanes se lahko tudi na vojno pogleda skozi oči kamere nekoliko drugače. Film pa gre takole: mesec april, leto 1945. Zavezniška vojska bije še zadnje boje na evropski fronti; v spopadih utrjeni vojaški častnik z vzdevkom Wardaddy (Brad Pitt) poveljuje tanku znamke Sherman s šestčlansko posadko, ki jo za hrbtom sovražnih sil čaka smrtonosna naloga. Tanke znamke Sherman (podobno kot ‘Bes’) so uporabljali predvsem Američani in zahodne zavezniške sile v času druge svetovne vojne. Čeprav so jih presegali precej težji in močnejši nemški tanki, kakršen je bil na primer model Tiger, so bili silno zanesljivi stroji, ki so svojo mobilnost dodobra izkoristili – prehiteli so nemške tanke in jih napadli od strani.

Oblikovanje in množična izdelava Shermanov je svojevrsten čudež ameriške industrijske zmogljivosti. Pred drugo svetovno vojno so bile ameriške oklepne sile skromno opremljene s tanki. Vojna v Evropi in neizogibno sodelovanje Američanov v njej je privedla do začasnega ukrepa: tank M3 Grant je bil oblikovan na podlagi preizkušenih komponent. Tudi njegovega naslednika z nazivom M4 Sherman so odlikovali zanesljivost, enostavnost proizvodnje in vzdrževanja, vzdržljivost in standardizacija delov. Uporaba sistema množične izdelave iz industrije motornih vozil je omogočila izdelavo množice tankov – med vojno so izdelali okoli 50 tisoč Shermanov in razvili več variacij. Kakorkoli – sovražnik je številčno precej močnejši in bolje oborožen, in Don ‘Wardaddy’ Collier se s svojim vodom, okrepljenim zgolj z novinci, pri junaškem poskusu, da zada rano v samem osrčju nacistične Nemčije, sooča z ne najboljšimi možnostmi.

Režiser David Ayer pravi o filmu takole : »Vojne je domala konec in umirajoči slon – nacistični imperij – je na kolenih. To je povsem drugačen svet kot tisti, ki smo ga vajeni iz običajnih vojnih filmov, v katerih slavimo zmagovite pohode, kakšni so invazija na evropsko celino, Dan D ali Ardenska ofenziva – slovite bitke, pri katerih so sodelovale ameriške čete. Eno od pozabljenih obdobij so prav ti poslednji vzdihljaji nacističnega imperija, ko je bila ameriška vojska po letih bojev že pri koncu moči in je imela vse manj ljudi. Vojaki so bili izčrpani. V drugi svetovni vojni so se borili, dokler niso zmagali ali padli, ali pa so jih hudo ranjene poslali domov. Ob propadanju fanatičnega režima je nastalo okolje, v katerem je bil lahko vsakdo sovražnik.« Filmski skladatelj Steven Price (rojen 1977) je pravzaprav nase najbolj opozoril kot dobitnik oskarja za originalno partituro za film Gravitacija (Gravity, Alfonso Cuarón, 2013), pred tem pa morda še najbolj kot glasbeni montažer v velikem projektu Gospodar prstanov (pod režisersko roko Petra Jacksona in glasbeno taktirko Howarda Shora) in nekoliko manj v svojih drugih glasbenih projektih. Vsekakor pa se mu je v sodelovanju s Cuarónom nasmehnila sreča. Tokratno nalogo je opravil sicer zmerno dobro in smiselno, a nekoliko kratko. Z 19 skladbami zaokrožuje celoten film, kar je pa v minutaži nekoliko manj, kakor smo navajeni zadnje čase pri filmskih skladateljih, ki si dajo resnično duška.

Prva in hkrati naslovna tema filma je April 1945. Gre za značilno glasbo z ‘usodnimi’ zvoki, težkimi tolkali in uporabo moškega zbora, kar lahko mirno rečemo, da je (vsaj po zvoku sodeč) posledica njegovega intenzivnega dela pri filmih Gospodar prstanov in seznanitvijo s Shorovimi partiturami. Glasba je pragmatično težka, silovita in mračna – prav takšna, kakor je bilo to žalostno obdobje človekove zgodovine. Price nadaljuje z delom The War is Not Over, s skoraj elegičnim umaknjenim glasbenim premišljevanjem, ponovno z zborom nekje v ozadju – kot podpisom vseprisotnega človeka, na tej in oni strani topovskih, tankovskih in puškinih cevi. Toda – vojna še ni končana. Del Fury Drives Into Camp nam ponudi ženski vokal, zabrisan glas, kakor bi prisluškovali klicem iz zaledja – izven vojne vihre: na momente podobnemu petju siren, ki vabijo k svojim čerem – toda kako končajo mornarji/vojaki, vemo. Nato sledi Refugees, begunci. Ritmični vzorci, ki jih Price nastave na začetku, se kakor izgubljeni koraki vgradijo v vokale, v njih izginjajo in jih hkrati konstituirajo kot melodične enote, se katerimi se izoblikuje ves del. Ženski vokal se kot v sanjah sprehodi preko zvočne plasti temnejših glasov, kar pa nas ponovno popelje v mrakobno videnje filma in zgodovine. Ambush, lahko bi rekli tudi zaseda, se prične s svetlimi, ostrimi piski, katerim sledi neposredno ‘žaganje’ kot ostrina ne-možnosti. Ali je vojak resnično samo črka na papirju in obesek okoli vratu? Včasih, žal res. Praznina zadnjega akorda nas pospremi v praznino slike, upanja in pričakovanja.

Del za naslovom The Beetfield ima kratek uvod, kateremu sledi ponovno moški zbor in značilna glasbena dikcija – gre pa za enega najdaljših partiturnih delov, saj obsega skoraj osem minut čiste glasbe. Moški zbor se ponovno oglasi kot korakajoči element, kot prisotni duhovi iznad filmske podobe, kot oni, ki jih ne vidimo – vendar so prisotni. Del Airfight se poda v nove vode, tokrat nekoliko bolj prosojno obarvane. Klavir, ki zazveni v samem prvem planu, podprt z zvočno zabrisanimi harmonijami, med katerimi najdemo tudi vokal, nas nagovori kot pričakovana nevarnost, vendar v dialogu z violončelom: kot bi šlo za premišljevanje o žalostnem momentu mož, ki jim je tank drugi dom. Ne dá se pravzaprav razumeti, ali gre za boj proti sovražniku, ali preprosto za boj za preživetje; morda oboje, a to je že druga zgodba. Glasba se nadaljuje v The Town Square in očitno je pričakovati te glasbene elemente praktično v celotni partituri – govorimo o sicer zanimivem naboru, ki dajejo filmu enovito zvočno podobo, vendar bi Price lahko posegel še po čem drugem. Tako dobimo v filmu kar nekajkrat občutek, da poslušamo vedno enako (isto) glasbo ali pa njene variacije, ki se vrstijo pač glede na situacije, ki nam jih zgodba ponuja. Dejansko bi nam avtor partiture lahko ponudil nekoliko več glasbene invencije in manj podobnosti, če že ne enakosti, čeprav ima lahko tudi to svoj smisel.

Šele del The Apartment nam daje stransko, nekoliko ljubezensko obarvano zgodbo, ki celoten film postavi tudi v vojakovo osebno luč, čeprav gre za niti minuto dolgo glasbeno bagatelo. Sledi Emma, glasba posvečena deklici (Alicia von Rittberg), v violončelo položena strastna tema, ki pa ne more brez zborovskega punktiranja. Pravzaprav razumljivo, vendar tudi škoda – Price bi se lahko odmaknil od tega in ustvaril nekaj filmsko-glasbene drugačnosti. S tem bi ne izgubil enovitosti, temveč pridobil na širini razumevanja celotnega glasbenega spektra čustev, ki jih film nagovarja. Tudi končni ženski vokalni credo smo že slišali in nas ne preseneča. Potem je tukaj Tiger Battle, torej vojna scena tankov, predvidljiva ropotarnica orkestra in filma. V delu The Lookout se Price pozabava z ‘rezgledom’, ki je pač takšen, kakršen je – iz tanka bolj slab, če pa pomoliš glavo ven, pa vidiš bojno polje, pobite ljudi in požgano naravo. Nič kaj spodbudni prizor, to moramo priznati. Vendar skozi oblake gostega dima granat, min in bomb vendarle lahko vidimo jasno nebo. Nekje daleč.

Glasba This Is My Home se osredotoča bolj na zvočno oblikovanje filmske podobe, torej na njeno notranjo pripoved in koncept same zgodbe, kot pa na svojo zvočno plat. V tem smislu je ta del precej enak ostalim in ne predstavlja prav velikega glasbenega pomisleka. Tudi klavirski delček nekje v sredini mu ne daje druge poante, kakor pa tiste, ki smo jo bili že prej srečali. V tem se Price vrti v krogu in išče malodane vedno nove glasbene naslove, da se ‘ujamejo’ s filmom, z njegovo linearno pripovedjo in neizbežnim koncem. V delu Machine se vklopi glasbeni stroj, ki pa očitno pomeni tudi nekakšno ‘dušo’, skoraj animizem tanka z imenom Fury. In že smo na križišču, torej na/pri Crossroads, ki bo odločal o tem, kako se bo celotna zgodba odvrtela. Gre za najdaljši del partiture, več kot 8 minut dolgo glasbeno elegijo, ki pa se v kompozicijskem smislu ne premakne nikamor. Morda je to tudi namen, ki nam ga Price ponuja, vendar moramo priznati, da tudi v filmu deluje precej statično in monotono – kljub ponavljajočim se hitrejšim ritmičnim pasažam in sunkom alla znanih ‘Lord of the Rings’ množičnih bitk. Enako se dogaja delom Still in This Fight in I’m Scared Too, kar sta stavka, ki jih Wardaddy pove svojim kompanjonom – pač tistim, ki so še ostali živi. Glasbeni del z naslovom Wardaddy je posvetilu glavnemu junaku, res pa je, da smo od njega upravičeno pričakovali več. Sploh nekoliko več glasbene invencije in nekoliko manj predvidljivega dizajniranja. Verjamemo lahko, da Price zmore še kaj.

Tudi druga, zadnja glasbena tema je posvečena junaku, njen naslov je Norman (igra ga Logan Lerman) in nam ponudi nekakšno spravo med življenjem in smrtjo, med smislom življenja in nesmislom vojne. Težko bi rekli, da gre za glasbeno oddahnitev, čeprav nas hoče film nekako točno v to prepričati. Težko verjamemo tudi, da se je vojna s tem končala, lahko pa rečemo, da se je končala za nekatere. Predvsem za tiste, ki so v njej izgubili svoja življenja.

Kako je že rekel Don ‘Wardaddy’ Collier? Nekako takole: ideali so miroljubni, vojna je nasilna. Žal res. In v to se lahko prepričamo vsak dan.