Neskončna reka Pink Floydov

Pink_Floyd_CDfrontcoverPF35

O novi plošči Pink Floydov se je že dlje časa šušljalo, v javnost so prihajale te in one špekulacije, tudi pričakovanja, ki se že po običaju spletajo okrog plošč velikih glasbenih imen: bodo nadgradili dosedanje delo, bo plošča pomenila kaj novega glede na njihov opus, kaj za vraga se sploh dogaja?

Z Nove Muske smo bili vabljeni na predposlušanje novega albuma, ki se imenuje Endless River in ki pri nas uradno izide 7. novembra. Dogodek je potekal v organizaciji Nika Records, v strogo varovanem okolju, vabljeni novinarji smo nato dobili tudi nekaj fotogradiva, videoodlomkov in prvi singl Louder Than Words. Podpisali smo pogodbo, s katero smo se zavezali k diskretnosti, ki je pri takih velikanih pravzaprav nujna; njihove piarovske pisarne in menedžment skrbno dozirajo podatke za javnost. V času YouTuba, torrentov in podobnih skušnjav, upoštevaje, da se nosilci zvoka vedno slabše prodajajo, je previdnost kar nujna, sploh če gre za velik glasbeni dogodek.

Po dobrih petdesetih minutah poslušanja ugotavljamo, da sicer gre za velik glasbeni dogodek, če ga jemljemo zgolj kot napoved nove plošče ene najvidnejših progresivnih rockovskih zasedb. Glasba sama ne prepriča tako zelo. Skladbe niso nove, nastajale so že pred dvajsetimi leti, ustvarjali pa so jih kitarist Gilmour, bobnar Mason in klaviaturist Wright, ki je umrl leta 2008. Kolega sta mu posvetila pričujočo ploščo, k sodelovanju pa povabila široko paleto sodelavcev, ki so sonadgradili glasbena poglavja še iz Wrightovih časov. Gre za konceptualno delo, neposredno nadaljevanje proslule plošče Division Bell, vendar se zdi, da koncept pravzaprav nikamor zares ne pelje. Osemnajst pesmi je urejenih v štiri sklope, ki se večino časa prelivajo drug v drugega, na koncu pa je edina prava vokalna skladba, že omenjeni prvi singl. Gre za klasično pinkfloydovsko balado, čisto spodoben komad, nič pretresljivega. Inštrumentalna večina plošče meandrira med ambientalno glasbo in psihedeličnimi nastavki, vse skupaj se začne razvijati nekje pri sedmi skladbi, a se pravzaprav nikoli zares ne razvije. V aranžmajih ne slutimo zgodbe, zgolj poigravanje z že slišanimi vzorci, katerih ambientalna psihedelika ima za nekakšne oprijemljivejše temelje Gilmourjeve solaže. Pri teh se je stari mojster nekolikanj preveč trudil in s kitaro ponekod sproduciral tudi bolj cenen zvok, kot bi ga bili od njega vajeni. Kot da mu je bilo pomembno zgolj to, da gre kitara v višine, kar tu pa tam zazveni celo kot kak srednjerazredni hardrockovski sound. Najboljši deli plošče so me sicer spominjali na odlomke iz nekaterih filmskih glasb Marka Knopflerja, s tem, da je on svoji kitari vedno iskal precej manj vsiljiv, toplejši zvok in da se je v njegovih glasbenih zgodbah vedno nekaj zgodilo. Pri floydovski trojici in pomočnikih pa se vse prevečkrat zazdi, kot da so stvari dodajali in z njimi eksperimentirali brez pravega vzroka – posebne učinke smo sicer skorajda pričakovali, ni pa bilo povsem jasno, po kakem principu so jih dozirali; zazdi se, da so Floydi želeli zadevo samo čim prej končati, da se zgodba zaključi. Slišimo dež, grmenje, bobnenje, klavirje, saksofone … vendar se zdi, da bi tovrstne kombinacije žal lahko sproduciral že vsak bolj nadebuden mladenič, ki ima nekaj malega idej in zna uporabljati Garage Band. Ko se neskončna reka inštrumentalnih variacij izteče, se zdi, kot da je komad Louder Than Words zraven pripet zgolj zato, da imajo Floydi tudi singl.

Zanalašč ponavljam: se zdi. Prispevek tudi ni po naključju naslovljen “utrinki s predposlušanja”. Morda se po uradnem izidu po več poslušanjih razkrijejo koncepti, ki jih v prvo nismo zaslutili ali opazili. Vse to je seveda možno. Mi pa nekakšen deveti čut dolgoletnih poslušanj pravi, da je to, kar smo slišali prvič, tudi sicer to. Navsezadnje imamo, če želimo slišati floydovska najboljša dela, na voljo bogat opus iz prejšnjih let, pričujoči posnetki pa bodo verjetno služili kot neke vrste dokument bržčas idejno pestrih nastavkov, ki pa, realizirani na pričujoči način, izgubijo smisel. Izkušnja predposlušanja se je izkazala za dragoceno in koristno: človek je tako že prvič čisto po inerciji nekolikanj bolj pozoren.

Share