PLOŠČA: U2 – Songs of Innocence (Island, 2014)

u2_innocence

Seveda sem nedolgo tega tudi sam kot uporabnik iTunes dobil v telefon in povsod drugam novi album U2, kar naj bi se bilo spodobilo po težkomilijonskem dealu z Applom. Moguli so privzeli, da je tak postopek obdarjevanja z albumom, ki se ga – poleg vsega drugega – še težko znebiš, nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi uporabnikom. Leta 1987 bi še bil takega mnenja. Takrat so bili U2 na vrhuncu ustvarjalnosti, ki je trajalo nekje do 1991 in albuma Achtung Baby, nakar je krivulja začela padati in se je nekolikanj dvignila zgolj pri albumu All That You Can’t Leave Behind, ki pa je hkrati naznanil vrhunec njihovega “pop” obdobja. To obdobje še vedno traja; čeravno so na albumu How To Dismantle An Atomic Bomb vsaj pri zvoku kitar skušali ponoviti osemdeseta, jim to avtorsko ni uspelo. Niti naslednji album New Line On The Horizon ni bil bistveno boljši. Nato so si fantje vzeli odmor. Zavrgli so baje kar nekaj dokončanih projektov, letos pa obelodanili single Invisible, ki takisto ni najbolj prepričal. Pričujoči album je nastal dokaj hitro, kar se mu tudi pozna. Premor zasedbi ni prinesel resnično svežih idej.

Ker se je po objavi na iTunes nad U2 zgrnil medijski linč, sem si, sicer skoraj povsem hladen ob poslušanju nove plošče, dejal: vzemimo si malo več časa in počakajmo na fizično različico plošče. Morda se razkrije kaj, česar poprej nismo opazili.

Za medijski linč (beri: tudi s strani poslušalcev in siceršnjih pristašev) so si U2 sicer krivi sami. Bono je že od začetka devetdesetih bolj kot pevec nastopač, njihovi koncerti so bili bolj kot glasbeni dogodki nekakšen odrski cirkus, kot so jih včasih uprizarjali denimo Pink Floyd, tedaj tudi sami izgubljeni, in kot jih ponavadi uprizarjajo pop zasedbe, da z njimi prikrijejo praznost svoje glasbe. Bono je vmes naredil tudi kariero mirovnika, ki je bila ves čas silno medijsko razbobnana, a s tem, vsaj v štartu nedvomno tudi dobrim namenom (Sarajevo, čeprav brez glasu ipd.), je Bono popolnoma pokopal ostrino nekdanjega družbenega angažmaja U2 – od po-poli-alterrockovskih udarnikov so postali nedeljski protestniki, ki jim nekako ne moreš več verjeti. Postali so preveliki za lastne čevlje, ujeli so se na famo velikega rockovskega benda. Bolj kot njihova glasba je konec devetdesetih in pozneje postalo zanimivo, s kom se dobiva basist Adam, Bono pa je tekal po svetu, od papeža do papeža in spet nazaj. Zares dobre pesmi, ki so se nabrale med letoma 1991 in 2014, torej take, ki so bile vsaj približno na ravni njihovih prejšnjih dosežkov, bi bržčas mirno lahko spravili na en sam album. Kite je ena takih. Pa Staring At The Sun. Z The Wanderer sta Bono in Edge ustvarila eno svojih najboljših postachtungovskih pesmi, a pel jo je Johnny Cash, bendovska različica pa potem nekako ni več vžgala. Sodelovali so tudi s Cohenom v novi različici pesmi Tower Of Song. Bono je, ko se je oglasil v njej, vse pokvaril. Takisto pri izvedbi Hallelujah.

Skratka: U2 so že v devetdesetih izgubili fokus, nekaj, kar se velikim bendom rado dogaja, a velika večina se jih nato tudi razide. Obstajajo tudi bendi, ki se razidejo prej, preden jim fokus poseže v kreativo, denimo R. E. M.. U2 pa so postali nekaj takega kot Pink Floyd: velik bend, ki pa je kreativno v čisti hibernaciji. Velik bend, ki je velik po privzetem, a nove generacije počasi ne bodo več vedele, zakaj.

Na mizi pred mano je deluxe fizična različica nove plošče. Še najboljša pesem na njej je uvodni poklon Joeyu Ramonu, sicer tudi singl. Na začetku obeta tudi poklon Joeju Strummerju This Is Where You Can Reach Me Now, a upanje hitro uplahne. Vse ostalo je pastiš, denimo poklon Beach Boysom v pesmi California, kjer naj bi uvod duhovito reinkarniral Barbaro Ann, pa to nekako ne uspe. Zvočno so popolnoma povprečen rock bend s pop nastavki. Nikjer ni ostrine, ki bi vsaj spominjala na njihove najbolčjše čase. Tudi ko Edge nažge kitaro, je vse to že slišano … tudi pri katerem drugem bendu. Načeloma naj bi “slišano” ne bilo tako zelo slabo, vendar naj bi to veljalo za pop bende, ne za enega najbolj angažiranih bendov osemdesetih, ki je bil hkrati še inovator na področju učinkovite uporabe kitarskih efektov. Besedila se izgubljajo v klišejih in puhlicah: “My body’s not a canvas” – čisto res? “This is a song for someone.” Je to Petula Clark? Bend, ki je mojstrsko obvladal minimalizem v ljubezenskih pesmih (“All I Want Is You”) in klišeje v pisanju intimnih izpovedi učinkovito uporabil v svoj prid, zdaj samo še piše klišeje. Iz njih ne naredi več resnične udarne rockovske balade. Bend, ki je naredil albume, kot so October, War, The Unforgettable Fire, Joshua Tree, zdaj v pesmi Lucifer’s Hands (naslov obeta, U2 iz leta 1987 bi iz njega naredili cohenovsko-caveovski rockovski šus) namečejo nekaj sicer zanimivih referenc, a pesem o tipu, ki skoz izkušnjo na punkrockovski zabavi in tako naprej spozna, da ga ženska nima več v primežu, je le nekoliko preveč spregledljiva (ženska-Lucifer in obratno in tako naprej; kje smo že vse to slišali?). Bono pa pove tudi: “Yes, I can change the world”. Ko bi vsaj bila zgolj samoironija!

Kot dolgoletni pristaš in raziskovalec glasbe benda (kriva sta Glasbena mladina in Rattle And Hum) sem si, v miru pred raznimi medklici sovražnikov Appla in zgražanjem nad “prodajo”, želel najti vsaj nekaj upanje vzbujajočega; da morda na koncu te ali na naslednji plošči pa le… Upanje sicer umira zadnje, ne traja pa večno. Zato bom na tole poglavje iz diskografije U2 z lahko vestjo pozabil. Ne kot odpustek, marveč zato, ker si ni česa zapomniti.

Share