Billy Joe Shaver že v naslovu nove plošče pravi, da je star, kot uvodno pesem pa v duetu z Williejem Nelsonom zagode Hard To Be An Outlaw, pesem, ki opredeljuje njegovo generacijo in »skupino«. Avtorsko delo Billyja Joeja Shaverja je bilo ključno v razvoju t. i. »outlaw« countryja, ki ga v omenjeni pesmi z Nelsonom tako imenitno samoironizirata. »Izobčensko« gibanje je v sedemdesetih vrnilo moč in ugled oslabljenima rocku in countryju. Prvi se je začel izgubljati v sentiših, drugi v televizijskih oddajah s »skedenjskimi« ozadji, kot denimo Hee-Haw. Country rock je bil v začetku sedemdesetih zakon, a ne več tak, kot so ga igrali Rick Nelson, Gram Parson, Byrds ali Stonesi (malce pozneje pa Emmy Harris), pač pa v precej bolj omehčanih različicah. Po drugi strani pa sta v istem času na sceno prišla sprva še precej countryjevski Tom Waits in samo-na-videz-countryjevski John Prine, ki sta z albumoma Closing Time (1973) in John Prine (1971) pokazala, da se dá tudi drugače. Komercialno najuspešneje in tudi najdaljnosežneje pa sta pokazala zobe Willie in Waylon, približno v istem letu – prvi s konceptualnim albumom »izobčenčeve zgodbe« Red Headed Stranger (1975), drugi z albumom pesmi Billyja Joeja Shaverja Honky Tonk Heroes (1973). Sam Billy Joe je izvajalsko ostajal ob robu, bil pa je še bolj rockerski od Waylona, celo hardrockerski, s sinom Eddyjem pa sta se v osemdesetih in devetdesetih približala skorajda metalskim zvočnim pokrajinam. Skratka, stari je bil vedno precej oster in brezkompromisen, seveda na račun komercialnega uspeha (čeravno je dobival čedne tantieme od drugih, ki so njegove pesmi ponesli na radio).
Shaver je nato izgubil sina, dolgo žaloval, a ustvarjal naprej. Leta divjega življenja so seveda pobrala svoj davek, a Shaver je še eden tistih, ki so z leti vse boljši. Dylan. Waits. Guy Clark. Nelson. Kristofferson. Hiatt. In še nekaj jih je. Starajo se in znajo iz tega narediti celega hudiča. Pesmi, ki štejejo. Ki so celo zelo pomembne, ključne za njihov opus. Long In The Tooth je ena takih. Celoten album ni presenečenje, saj nisem pravzaprav nikoli pomislil, da bi Shaver končal kot denimo Springsteen in pisal o ljubezni do blagajničark, je pa veselo dejanje, čeprav pesmi nikakor niso vesele. So pa zajebane. Ostre. V njih gostujejo tudi drugi veterani, že omenjeni Nelson, pa Tony Joe White, Leon Russell, Pig Robbins. Last Call For Alcohol (alky-hall ali al-kee-hall, kakor hočete). Shaver lahko v en glas razglablja o globinah življenja (starosti, samote), hkrati pa priredi pravi countryjevski in rockovski hoedown, ki ima, za razliko od tega, kar si pod tem imenom predstavljate, tudi globino. Potem sta tu The Git Go in American Me (»The milk and the honey were power and greed«).
Cesta pred ostarelimi izobčenci se zdi še dolga. Srca jim ne odpovedujejo več tako zlahka, kot se je to dogajalo včasih. Če zdržiš, pač zdržiš. In če zdržiš, vztrajaš do konca. Nelson, Shaver, Prine in Kristofferson so še vedno na odrih. Nekolikanj starejši so sicer od Springsteena, ki želi ostati vedno mišičast, a svoja najboljša nova dela daje na mimobežne EP-je namesto na opaznejše albume, na odru pa se gre jukebox. Kar je sicer tudi čisto v redu, le morda za ščepec preveč spregledljivo. Korenine mišic so bile namreč drugje. Tam jih še vedno ima Billy Joe Shaver, ki ne nastopa na štadionih. Izda pa Long In The Tooth.