KONCERT: Simfonični orkester RTV Slovenija v abonmaju Kromatika

Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 9. oktober 2014 / En Shao, dirigent; Jan Gričar, alt saksofon

 

Drugi koncert nove abonmajske sezone Simfonikov RTV Slovenija je zaznamoval en naših najvidnejših mladih saksofonistov in zanimiv, obetaven skupni projekt evropskih skladateljev in Evropske mreže simfoničnih orkestrov ONE (Orchestra Network for Europe), katere član je tudi orkester RTV.

Uvodoma smo poslušali Suito št. 2 iz baletne glasbe Trirogeljnik Manuela de Falle. Orkester, ki ga je vodil šef dirigent En Shao, je takoj zazvenel navdušujoče in sveže. Nobenega dvoma ni, da je Shau uspelo oplemenititi in požlahtniti nekoč precej povprečen zvok orkestra. Drugače zveni predvsem čudovita godalna sekcija – morda tudi zato, ker v njej bolj očitno kot prej prevladujejo dekleta, nad čimer bi pri Dunajskih filharmonikih nedvomno zavihali nos. V tristavčni skladbi smo slišali lepe sole pihal (flavta, klarinet, oboa in angleški rog). V II. stavku je posebej lepo zazvenel rog, v III. pa je resnično zablestel cel orkester. Shao, ki je že dodobra spoznal in se navadil akustike Gallusove dvorane, je kljub glasni dinamiki dosegel dobro uravnoteženost orkestrskih sekcij. V dobri formi so bila tudi trobila, ki kljub glasnosti niso preforsirala, saj sem v fortissimo tuttih slišal prav toliko godal kot trobil, kar je dosežek, ki je bil pri naših orkestrih včasih takorekoč nepredstavljiv.

V nadaljevanju je z orkestrom kot solist v Tomasijevem Koncertu za altovski saksofon in orkester nastopil Jan Gričar. En od redkih tovrstnih koncertov, ki ga zato zelo dobro pozna vsak “resnejši” saksofonist, je repertoarna stalnica in izziv vsakemu glasbeniku, ki se ga loti. Uvod slika mistično-melodično vzdušje, ki ga lahko saksofon pričara zelo učinkovito in v spomin prikliče del Williamsove glasbe za film Ujemi me, če me moreš (Catch Me If You Can). Solist je v delu, pisanem v “lomljenem” 5/4 taktu, v skladu z glasbo ustrezno zaostril ton in se nasploh izkazal z odličnim fraziranjem, legato igranjem in zavidljivimi višjimi legami, ki so rade usodne za marsikaterega saksofonista.

Spremljava orkestra je bila solistu odmerjena prijazno, balans je bil dober in je omogočal res sproščeno muziciranje, kar je Gričar s pridom in bogato izkoriščal. Navdušil je tudi z virtuozno kadenco ob spremljavi ostinata harfe in zvokom viseče činele, njegova prepričljivost pa ni niti za trenutek popustila tudi v razgibanem in tehnično zahtevnem II. stavku. Slišali smo še dodatek, fascinantni virtuozni ognjemet, poln posebnih učinkov in krožnega dihanja. Jasno je, da je Gričar izjemen glasbenik, ki se je karseda uspešno pridružil mnogim izvrstnim slovenskim saksofonistom srednje in mlajše generacije (Betki Kotnik, Mihi Roginu, Oskarju Lazniku, Levu Pupisu, Luki Loštreku, Matjažu Drevenšku, Dejanu Prešičku…). Nekateri so mu pohvalno prišli prisluhnit tudi v živo.

Skladba z naslovom Mont Blanc je bila v koncertnem listu nekoliko nenavadno navedena najprej kot “simfonija” in nato še kot “simfonična pesnitev v petih stavkih”, zato sem seveda nemudoma pomislil na paralelo s Straussovo Alpsko simfonijo, ki pravzaprav ni klasičen primer simfonije, temveč 22-delna monumentalna simfonična pesnitev, podobno tudi Smetanova Moja domovina. Vendar so se tu podobnosti nehale. Skladbo je kot prej omenjeni projekt mreže ONE skupaj napisalo pet evropskih skladateljev, ki so jih predlagali posamezni orkestri. Slovenijo je zastopala že znana in uveljavljena Nina Šenk. Skladateljem je, kot navaja koncertni list, “najvišja evropska gora služila kot vir navdiha”, ljubljanski krstni izvedbi pa so sledile še izvedbe skladbe pri ostalih članih mreže.

V I. stavku (Dominique Probst, Francija) je po uvodu v velikem orkestru z razširjeno baterijo tolkal zazvenelo morriconejevsko vzdušje iz soundtracka za Carpenterjev Stvor (The Thing), glasba pa je bila večinoma hladna in zlovešča (cf. I. stavek Vaughan Williamsove 7. simfonije, ki nosi podnaslov ‘Sinfonia Antartica’), kot si je zlahka tudi predstavljati razmere na gori, ki lahko hitro postanejo usodne in smrtonosne. Ob posebnih učinkih in reprizi začetnega materiala sta nekaj človeške topline dodali oboa in solo viola. II. stavek (Benjamin Schweitzer, Nemčija) je bil fragmentaren, poblisnili so se mnogi kratki motivi in mnoge redkeje videne in slišane tehnike igranja (uporaba t.i. grmeče pločevine, igranje na marimbo in viseče činele z godalnim lokom ter timpanov z gumijasto kroglo). V podobnem slogu je v III. stavku nadaljevala tudi Nina Šenk, katere glasba je bila prav tako zelo moderna, a grajena za odtenek bolj sistematično in z nekaj fascinantimi vrhunci ter s kratkim violinskim solom na koncu. IV. stavek (Jarosław Chełmecki, Poljska) je bil poln topline in sijočih godalno-trobilnih akordov, ki so sooblikovali pihalno-trobilno refleksijo in idilo harfe, godal in pihal. Takšno vzdušje se je stopnjevalo do skorajšnjega vrhunca, ki pa je naposled izostal in zapustil pridih ambivalence. Zadnji stavek (Juraj Filas, Slovaška) je postregel z večinoma dramatičnim vzdušjem, prepletenim z bolj umirjenimi epizodami, koračniškimi motivi in naposled z učinkovitim sklepom celotne simfonije/cikla pesnitev.

Kdor je pri pričujočem Mont Blancu pričakoval barvito in deskriptivno skladbo v slogu omenjenega R. Straussa, se je pač uštel, Vendarle bi pri tako izrazito skupnem skladateljskem projektu pričakovali nekoliko bolj koherentno in prepleteno celoto vsaj v smislu enega ali dveh leitmotivov, ki bi stavke konkretneje prepletli in jih povezali med seboj. Vseeno pa je tudi ta skladba postregla z obilico lastnega kolorita. Krstne izvedbe se je udeležila tudi večina skladateljev. Predvsem pa si želimo, da bi Simfonični orkester RTV Slovenija ohranil izvrsten glasbeni nivo do konca sezone in seveda tudi v prihodnje. To bi bila nenazadnje tudi lepa popotnica za prihodnjo, jubilejno 60. abonmajsko sezono tega orkestra.

Share