Diamanda Galás : The Divine Punishment (Mute Records, 1986)
Pevka poje levite. Segla je po Stari zavezi, po tretji Mojzesovi knjigi. Zapovedi iz Leviticusa obrne proti hipokritom, sluzavcem, moralni večini, proti teokratskim vrhovom, ki so v času razpasle epidemije AIDSA pridigali o »božji kazni« za »žrtve«, kakor so imenovali obolele.
Diamanda Galás je ameriška pevka, pianistka in skladateljica elektroakustične glasbe (ima se za adeptko enega od utemeljiteljev konkretne glasbe Pierra Henryja). Toda Diamanda je postala tudi aktivistka, borka za pravice obolelih za »kugo poznega 20. stoletja«, članica organizacije ACT UP. Žalovanje za umrlim bratom je spreobrnila v močan testament, ki je prerasel v trilogijo »Maska rdeče smrti«, ki jo je začel ravno album The Divine Punishment.
Mladenka grškega rodu z ameriškega zahoda je sicer zgodaj začela s petjem in igranjem glasbe. Sčasoma se je vse bolj podajala v esperimentalne vode. Zaradi izjemnih glasovnih zmožnosti, fenomenalnega glasu, ki ga je trgala na pragu bolečine, so ji učitelji petja blago odsvetovali to početje.
Prelomni dogodek se je zgodil na festivalu v francoskem Avignonu leta 1979, kjer je odpela pevsko izjemno zahtevno delo Vinka Globokarja »Un jour comme un autre«. Pozneje je v intervjuju pred prvim nastopom v Ljubljani povedala, da je »Vinko mož, ki kot skladatelj ve, kaj želi od pevca in se ne ozira na druge«.
Prvi samostojni album, ki je zares vzbudil pozornost med bolj alternativno poslušalsko srenjo, je bil njena interpretacija Baudelairovih »Satanovih litanij« iz leta 1982. Na tem albumu je pravzaprav že vse, kar je krasilo prihodnjo trilogijo: elektroakustična obdelava glasu, večstezna obdelava glasbene matrice in deliričen glas, ki biča uho. Diamanda Galás ni milozvočna pevka. Je melomanka, ki zajema iz široke tradicije grških in sredozemskih žalostink, obožuje operne dive, kot je bila Maria Calas, vendar vse te tokove in bogastvo vokalnih tradicij kanalizira v svoj izraz, napadalen, ranljiv, pripoveden, tragičen, celo sarkastičen.
Tudi njene poznejše albume, ki jih je odpela solo ob klavirski spremljavi, krasi posebno prisvajanje in interpretacija znanih komadov iz zgodovine črnskega bluesa in soula, ljudskih pesmi. Zgled je izvrsten album The Singer iz leta 1992, s katerim se je v dvedelnem nastopu drugič predstavila v Ljubljani. Zadnjič je pri nas nastopila pred leti v okviru festivala Mesto žensk.
The Divine Punishment označuje začetek posebne trilogije, njeno osebno vpletenost in angažma v času, ko je tudi med umetniško srenjo kosila zahrbtna epidemija. Z njim je odprla boleče teme politike kaznovanja, zapiranja, človeške osamelosti in hinavščine ter vse močnejših stigem, ki ji razpre epidemija. Diamanda še zmerom trdi, da je AIDS posledica bioloških eksperimentov vojne industrije.
To je temačen, prelep neizprosen album z izjemnim glasovnim podajanjem in intepretiranjem svetopisemske predloge. Za vse hinavce in strahopetce tega sveta. Finale z »Sono L’Antichristo« obrne prešnja stanja – obup, prošnje trpečih za usmiljenje in sočutje. To je bojni krik. Kakšna pevka.
