Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 20. oktober 2014
Alexandre Tharaud, klavir in Jonathan Cohen, dirigent
Kot drugi gost zlatega abonmaja se je v Cankarjevem domu ustavil prestižni kanadski komorni orkester Les Violons du Roy – Kraljeve violine iz Quebeca. Orkester se poglablja predvsem v glasbeni repertoar 17. in 18. stoletja, ime pa si je nadel po slovitem dvornem orkestru francoskih kraljev. Prav letos je orkester obeležil 30. obletnico delovanja. Na ljubljanskem koncertu je glasbenike vodil mladi britanski dirigent Jonathan Cohen, nastopili so z izborom Bachovih skladb, ki sta jih na začetku in koncu sporeda oklepali dve Mozartovi skladbi.
Koncert je, kot je navajal koncertni list, “zaradi ustreznejše zvočne podobe” v Gallusovi dvorani potekal pred železno zaveso, na polni odrski postavitvi. Nobenega dvoma ni, da bi bila za koncert takšne zasedbe mnogo primernejša Kozinova dvorana Slovenske filharmonije, ki pa seveda ne bi mogla sprejeti tolikšnega števila poslušalcev (zdi se mi, da je zlati abonma letos še posebej dobro obiskan, saj je Gallusova dvorana na vsakem koncertu dodobra napolnjena).
Ker je Les Violons du Roy v osnovi godalni orkester, ki pa se mu po potrebi pridružijo še ostali instrumenti, je na oder sedlo 16 godalcev (s tremi violončelisti in enim samim kontrabasistom) ter dve oboi, dva rogova in fagot z zanimivim, popolnoma belim oz. svetlim instrumentom. Vsi godalci so s seboj prinesli po dva loka, običajnega in baročnega, ki daje lahkotnejši, jasnejši ton ter obenem omogoča čistejšo artikulacijo v hitrih tempih. Orkester je koncert začel z izvedbo Mozartove 51. simfonije v D-duru, K 196 in 121 (La finta giardiniera). Ob številki 51 sem sprva pomislil na pomoto ali nesporazum, saj je Mozart vendar napisal 41 simfonij. Po raziskovanju sem ugotovil, da gre dejansko za eno od uradno neoštevilčenih simfonij iz skladateljevega salzburškega obdobja, ki so večinoma celo sestavljene iz več del. Pri pričujoči 51. simfoniji (ki je dejansko “nastala” 13 let pred 41. simfonijo) gre za glasbo iz lahkotne opere Vrtnarica iz ljubezni (La finta giardiniera). Peresno lahkotna izvedba orkestra je postregla s čudovito eleganco predvsem vsled zares izvrstne godalne sekcije, odlična sta bila tudi rogova. Balans orkestra je bil postavljen brezhibno, le v zadnjem stavku bi si hipoma želel slišati več oboj in fagota.
Sledil je Bachov precej znani Koncert št. 5 v f-molu, BWV 1056, s katerim je kot solist nastopil francoski pianist Alexandre Tharaud. Kratko delo je bilo – tako kot predhodno Mozartovo – verjetno (podatek ni gotov) sestavljeno iz več drugih del (I. in III. stavek iz violinskega koncerta, II. stavek pa iz koncerta za oboo). Čeprav gre v osnovi za koncert za čembalo, je solist tokrat izbral klavir. Njegovo muziciranje je bilo sicer ustrezno bachovsko odmerjeno in eksaktno, kar je bilo idealno za I. in III., manj pa za lirični II. stavek. Tharaud je zagoneten pianist z na prvi pogled preveč matematičnim pristopom, ki pa je na boljši posluh večplasten in poglobljen.
V odlomkih iz Bachove nedokončane Umetnosti fuge, BWV 1080 je spet zazvenel bogat godalni zvok, ki ga je dodatno oplemenitila množica baročnih lokov. V koncertnem listu sta umanjkala podatka o aranžerju in stavkih, izbranih izmed štirinajstih fug in štirih kanonov, ki sestavljajo celotno delo. Kraljeve violine so prikazale vseskozi lepo izpeljano basovsko linijo, vrhunsko uigranost ter odličen nivo skupne igre, fraziranja in muziciranja nasploh. Cohen je poleg dinamičnosti znal doseči tudi stopnjevanje intenzivnosti in polnosti zvena orkestrskega zvoka, prepletanje fug pa je bilo zelo tekoče. Posamezni stavki so bili izpeljani lepo in premišljeno, izvedba je upravičeno požela navdušenje in dolge aplavze.
Postavitev orkestra se je ustrezno spremenila za Bachov znani in priljubljeni Brandenburški koncert št. 3 v G-duru, BWV 1048, saj je dirigent sédel za čembalo in odigral continuo part, ob njem pa se je klinasto razporedilo deset godalcev. Ob vrhunski izvedbi je bila edina pripomba preslaba dinamična prisotnost čembala. Prvi stavek je orkester zaigral nekoliko hitreje, kot smo vajeni sicer, res pa je, da “uradne” oznake tempa pri tem stavku ni.
Koncert je sklenil Mozartov Koncert za klavir in orkester št. 9 v Es-duru, K 271 (“Jeunehomme”), v katerem je bil Tharaud prepričljivejši kot pri Bachu. Še posebej se je razigral in dodatno sprostil v II. in III. stavku – ponovno izpostavljam njegovo eksaktnost – še večje veselje pa je bilo poslušati spremljavo orkestra, ki je ob londonskem Academy of St. Martin in the Fields nemara najbolj vrhunski moderni interpret tovrstne glasbe.
Nastop orkestra Kraljevih violin, ki se jih ne bi branila nobena kronana glava in nobena kraljeva rezidenca, je bil brez sence dvoma eno najprijetnejših koncertnih doživetij letošnjega leta in je bil dodatno zaznamovan s čudovitim izborom Mozartovih in Bachovih del, ki jih sicer v naših koncertnih dvoranah ne slišimo skoraj nikoli.
