z Nino Novak Oiseau
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Naša štiriinštirideseta gostja je Nina Novak, pesnica, pisateljica, kantavtorica in publicistka.
foto: Urška Lukovnjak
Nina Novak Oiseau se predstavlja kot umetnica, ki sta ji najbližje svinčnik, papir in kitara. Redno objavlja v reviji Glasna Glasbene mladine Slovenije, na spletnem portalu za glasbofile Rockonnet in Godibodi blogu, katerega urednica je. Doslej je izdala dve pesniški zbirki (Drevo življenja, ki je izšla tudi v hrvaški izdaji, 2009 in Balada za lastovke, 2013), zbirko zgodb Skozi polje cvetočega maka smo odšli v iskanje … in e-knjigo Negotovi koraki, ki je bila izbrana na razpisu za Brezlistnice Založbe Eno.
Zapiše tudi naslednje – kako pomembno se ji zdi občutiti svet, ki jo obkroža, je bržkone razvidno že iz njenega umetniškega imena Oiseau (fr. ptica). V središče svojega ustvarjanja postavlja svobodnost, zato se ne omejuje ne z jezikom ne z literarnimi žanri, medtem ko se vmes pogosto prikrade tudi glasba. »Če so že stari Grki v isti pesti nosili poezijo in glasbo, ustvarjalnost Nine Novak Oiseau z dvema odmevnima knjigama poezije in poetične proze ter s svojimi glasbeno-literarnimi nastopi dokazuje, da tudi dandanes velja staro antično izročilo neločljivosti tega in onega,« je zapisal Matej Krajnc, medtem ko je Carmen L. Oven povzela: »Sled svetobolja, ki me kot bralko zasači za kratek tren, že v naslednjem verzu izgubi svoj rob in postane mavrica življenja med oblakom in zemljo, kjer živijo ptice.«
Če si glasbo predstavljamo kot kraj, potem je jazz mesto, folk divjina, rock cesta in klasika tempelj. (Vera Nazarian)
Spomnim se trenutka, ko sem prvič prišla v stik z jazzom … imela sem šest let in strmela v televizijski ekran, medtem ko je Mia Žnidarič pela skladbo When I Fall In Love v filmu Babica gre na jug. Takrat sem dojela, da v življenju obstaja nekaj več. In nato dolga leta to isto iskala, a ne našla.
Da gre za jazz, mi takrat ni bilo znano, kajti kaj jazz sploh je, sem pričela odkrivati šele v srednji šoli na urah saksofona. Nadvse počasi sem se spoznavala z njim, ga odkrivala in raziskovala. Najbrž sem se dokončno zaljubila vanj, ko mi je študijska kolegica, ki ji sicer jazz ni preveč blizu, dala v poslušanje ploščo The Köln Concert Keitha Jarretta. Čista magija.
Popularne zvrsti so mi bile od nekdaj blizu, vendar le težko zadostijo pričakovanju. Zdijo se preveč preproste in najsibo pesem še tako dobra, se je hitro naveličam.
Rock mi je kot zvrst preglasen; ob njem si prav res predstavljam motorje in avtomobile, drveče čez prazne, dolge ceste. Pop presladek – kot sladkorna pena. Spet hip-hop pregrob. Klasična glasba neiskrena. Nikdar ni zmogla izpovedati moje notranjosti, tega, kar čutim. Tudi »posiljevanje« z njo je tekom dolgih let izobraževanja naredilo svoje. Ljudska glasba je preprosta; vrača k stiku z naravo, medtem ko so vse prej omenjene zvrsti (preveč) urbane. Tudi free jazz je urban, vendar mi nikoli ni bil blizu. Prepolnost je tisto, pred čemer v življenju, če se le da, bežim.
Jazz bi pojmovala kot bistri potok. Nekaj čistega, svežega, nedolžnega. Je brezbesedna poezija. Navdušuje me, ker se mi nikdar ne dovoli razkriti do konca, se mi razgaliti. Po desetletju poslušanja ene in iste plošče še vedno zmorem v njej najti frazo, ki mi je dotlej ostajala skrita. In predvsem mi omogoča delati korake naprej, me voditi k resnici. Zdi se, da v jazzovski glasbi izvira vse življenje. Vsaj moje.
Dobre pesmi se same napišejo. Mi imamo to srečo, da se podnje lahko podpišemo. (Danielle Egnew)
Navdih je eden najbolj čarobnih obrazov življenja. Verjamem, da se – ob domišljiji – nahaja v globočinah vsakega od nas, vprašanje je le, v kolikšni meri, in ali sploh, mu znamo prisluhniti. Pri tem nimam v mislih samo navdih, ki poraja umetniška dela, marveč tudi navdih za življenje. Tisti, ki nas izpolnjuje skozi dni in nam jih bogati. Navdih umetniške narave ima seveda več obrazov; vsaj toliko, kolikor je umetnostnih zvrsti, če ne celo mnogo več.
Osebna izkušnja me uči, da prozna literarna dela nastajajo v kombinaciji navdiha, ki me spodbudi k ustvarjanju, in trdega dela. Kar pomeni rutino, organizacijo in voljo do pisanja, ki gredo z roko v roki s prepuščanjem t.i. višjim silam. Te polnijo praznino papirja in zdi se, da sem sama le medij skozi katerega se izražajo.
Pri poeziji je drugače. Poezija je izliv duše, trenutek občutij, medtem ko glasba nastaja ob igri s kitaro. Ker jo dojemam le kot dodano vrednost, nadgradnjo besedi, je ta nadvse preprosta. V mojem primeru mnogo manj pomembna od zapisanih besed.
Tisto, kar pri ustvarjanju najbolj ljubim, so trenutki navdiha, ko srce trepeta brez posebnega razloga. Vedno znova z nasmehom tečem skozi prve pomladne dni. Napetost se stopnjuje, dokler ne zapišem prvih stihov. Potem se vse umiri. Do naslednjega trenutka, ko spet začutim vzgib dotakniti se beline papirja s konico svinčnika. Prav takšne pesmi so najlepše. Najbolj iskrene. Najbolj doživete. Nemogoče jih je deliti od lastne biti. So jaz in jaz sem pesem.
Lahko sem se obdal s toplim kokonom pesmi in šel kamor koli, bil nepremagljiv. To še vedno počnem. Dobro dene. Dobro dene, če si pesem. Tega ne znam drugače pojasniti. (Johnny Cash)
Ta citat se nekoliko nanaša na prejšnjega. … Biti ustvarjalec pomeni gledati na življenje s srcem. Ga čutiti in se prepuščati njegovim vzponom in padcem. Pogosto se s kolegi pogovarjam o tem, kako težko je pravzaprav živeti neuravnoteženo življenje, v katerem nenehoma letiš na krilih občutenj. Ali strmo padaš ali si v evforični sreči. Povsem nasprotno ravnovesju, h kateremu težimo vsi ljudje, saj nam prinaša zadovoljstvo, če že ne sreče. Nekakšno stalnost in vero v jutrišnji dan. Vendar ravnovesje pomeni smrt umetniku.
Kadar je človek povsem pomirjen sam s sabo in z življenjem, tudi svetom, ga bo težko karkoli premaknilo. Znano je, da najboljše umetnine nastanejo prav v času najtežjih preizkušenj. Tudi sreče, a vendar se zdi, da nas padci še bolj zaznamujejo in nam omogočajo rast.
Zdi se, da se dandanes množica umetnikov podaja v ustvarjanje iz povsem napačnih vzgibov. Ti niso pogojeni z nujo ustvarjanja, ki jo nosijo v sebi, temveč z željo po prepoznavnosti, kar se čuti ob poslušanju. Morda so njihova dela povsem zadovoljiva, vendar jim zagotovo manjka iskrenosti in globine, spoznanj, ki so posledica življenjskih (pre)izkušenj. Manjka jim nekaj več, kar lahko le občutimo. Teoretiziranj je tako ali tako že preveč in so povsem odveč. Nekega dne preprosto prideš do zaključka, da v resnici štejejo le občutja, kajti ta so naš (edini) spomin.
Ljudje ne kupujejo plastike in papirja, ampak emocije. (Scott Young)
Včasih je težko krmariti med dvema poloma, v mojem primeru med vlogo publicistke in recenzentke ter ustvarjalke. Vendar morda prav iz tega razloga do del drugih avtorjev pristopam nekoliko drugače od kolegov. Že davno sem se odločila, da bom skušala pisati le o ploščah, ki jih čutim blizu. O glasbenikih, ki so mi všeč. Seveda je kdaj potreben tudi kakšen kompromis, vendar v splošnem menim, da mi je ta odločitev olajšala marsikatero pisanje.
Tisto, na kar se osredotočam pri vpraševanju sogovornika ali pri ocenjevanju plošč in koncertov, so prav čustva, zgodbe. Posameznikove izkušnje, ki se skrivajo za njimi. Nenazadnje, glasba je pisana za ljudi in ti v njej ne iščejo tehničnih inovacij, marveč – ob sprostitvi – skušajo spoznati sebe in svoja občutja. Raziskujejo lastna življenja. Da bi mogli osebnostno rasti in preseči svoje omejitve.
Glasba, nasploh umetnost, bi nam morala postavljati ogledalo. Nas premikati naprej. Mora se nas dotakniti, nas ganiti, sicer res ostaneta le plastika in papir, ki ju nerada kopičim. Danes, v času (pre)obilnosti, je naša dolžnost obnašati se ekološko. Tudi v tem duhovnem svetu občutenja glasbe. Zato je nadvse pomembno zdravo izbirati plošče; tiste, ki nas bodo spremljale desetletja, a nas navkljub temu vedno znova naučile nekaj drugega in se nam razkrivale počasi, delček za delčkom. Svet je dandanes že tako ali tako dovolj izpraznjen.
V množici tistih, ki jih dobim v roke in jih moram preposlušati že po službeni dolžnosti, čeprav mi je to seveda tudi v neizmeren užitek, iščem prav takšne. A verjamem, da tiste, ki mi tega ne nudijo, niso nič slabše. Le ustvarjene za druge. Kadar je ustvarjalec iskren in kadar opeva svoja občutenja, je umetnina življenjska. In vse, kar je življenjsko, je na nek način univerzalno. Kar nas že samo po sebi pripelje do spoznanja, da se v tem zmore najti ali prepoznati še kdo. O okusih se, kot vemo, ne razpravlja. Pomembna je svoboda.
Če ne bi mogel tega početi, bi verjetno umrl. Glasba prihaja iz zelo primarnega prostora. Ko nekdo poje, njegovo telo, usta, oči, besede, glas pripovedujejo vse tiste neizgovorljive stvari, ki jih ne zmoremo pojasniti, pa vendarle nekaj pomenijo. Ljudje se popolnoma transformirajo, ko pojejo. Podobno izgledajo ko pojejo ali ko se ljubijo. Po koncu koncerta se vedno počutim čudno, ker sem vsem razkril vse moje skrivnosti. (Jeff Buckley)
Glasba je od vseh umetnosti edina, ki se nas dotakne neposredno. Ni pomembno, od kje prihajamo in kateri jezik govorimo. Glasbo čutimo s srcem. Zaradi nje se spominjamo ljudi, ki nas spremljajo na poti življenja, po njej pomnimo pomembne trenutke, ob njej odraščamo.
Glasba je čarobnost. Ne potrebuje besed in ne pomena, da bi izpovedala tisto, česar si sami ne upamo ali ne znamo. Pomaga nam iskati resnico, pravo življenjsko pot, pomaga nam rasti.
Generacije in generacije so od nekdaj in najbrž vedno bodo odraščale ob glasbi. Ta se spreminja. Prihajajo nove zvrsti. Velika imena odhajajo in prihajajo nova. A vendar glasba skoraj slehernega med nami uči, mu odpira vprašanja, na katera išče odgovore – kdaj v sebi, kdaj v svetu. Včasih jih najde, drugič ne. Vendar je ne glede na vse neizpodbitno dejstvo, da nas glasba spreminja. V njeni naravi je, da nas trajno zaznamuje, najsi bo še tako preprosta. Kajti pogosto je prav preprostost tisto, kar iščemo.
