Umetniški kolektiv Was ist Maribor?, glasba Nana Forte, tolkalni in pevski ansambel s solisti, dirigent Marko Letonja
Konec oktobra smo v Cankarjevem domu v Ljubljani (in dan pozneje še v Mariboru) prisostvovali eni nedvomno najtežje pričakovanih premier v času samostojne države. Igro o Antikristu – oratorij po mariborski nadškofiji snovalcev, članov neodvisnega umetniškega kolektiva Was ist Maribor? (Sebastijan Horvat, Andreja Kopač, Matjaž Latin in Aljoša Ternovšek), je Braco Zavrnik v gledališkem listu poimenoval “projekt v maniri dokumentarnega teatrskega ‘trilerja’, ki se dotakne gospodarsko-moralnega sesutja mariborske nadškofije in posredno tudi Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem in širše”. Ob oratorijski oznaki in vsem, kar takšna oznaka implicira in pomeni, gre seveda tudi za jedko, do neke mere cinično, žal pa vse preveč realno družbenokritično delo, ki s seboj prinaša in poudarja sporočilo, da, čeprav se RKC “vseskozi predstavlja kot glasnik tako velikega in moralno neoporečnega duhovnega učitelja, kakršen je bil Jezus, hkrati njegova duhovno-odrešenjska sporočila v praksi ves čas ignorira in tepta, da je kaj”. Ali po domače, kovačeva kobila je še kako rada bosa.
Ljubljanska predstava je kot enkratna priložnost (zaenkrat velja, da ponovitev ne bo) pritegnila veliko zanimanje in množičen odziv občinstva. Gallusova dvorana je bila napolnjena do skorajšnje razprodanosti. Nekaj praznih vrst sedežev je bilo morda namenjenih morebitnim povabljencem, ki se predstave niso udeležili. “Šov” se je dejansko začel še preden je občinstvo zasedlo svoje sedeže v dvorani. Po preddverjih Cankarjevega doma je bilo moč slišati zvočne učinke, med katerimi so prednjačili zvoki avtomobilov, tik pred vstopom v dvorano pa zvok prometne nesreče z zaviranjem, pokom in lomljenjem pločevine, plastike in stekla.
V dvorani (predstava je imela 15-minutno zamudo) se je med zasedanjem sedežev vrtel nekakšen miks medijskih poročil na temo omenjene finančne katastrofe RKC, oder pa je bil preurejen v cestišče z dvojno neprekinjeno črto, na koncu katerega je stal semafor z utripajočo oranžno lučjo in zaleten BMW višjega razreda, v kakršnih se seveda radi prevažajo visoki cerkveni dostojanstveniki, kar je pojasnilo prej omenjeni zvok prometne nesreče. Za avtomobilom se je risala zgovorna scena mariborskega Slomškovega trga, kjer se je dogajala celotna predstava. Pred sceno je bil postavljen razširjen tolkalni ansambel (Špela Mastnak, Simon Klavžar in Tomaž Vouk) z veliko baterijo tolkal in dirigentom Markom Letonjo. Dejstvo, da so pri projektu sodelovala tako renomirana in uveljavljena umetniška imena kot so skladateljica Nana Forte, tenorist Branko Robinšak in omenjeni Letonja, je nedvomno poskrbelo za dvig kredibilnosti in aktualnosti celotnega projekta.
In Antikrist je naposled sprožil svoj urok. Iz zaletenega avtomobila je naprej prilezel okrvavljeni Franc Rode (Saša Čano), za njim pa so se vrstili še ostali akterji: Ivan Štuhec (Edvard Strah), Anton Stres (Tomaž Štular) in Mirko Krašovec (Branko Robinšak). Vsi seveda v lastnih očeh in v očeh drug drugega nedolžni in neomadeževani, polni “realnih” razlag za zatečeno stanje ter s pogostimi ponovitvami teksta “Jaz nimam nič pri tem in sploh ne vem, kako sem se tukaj znašel.” Takoimenovano “ljudstvo” (Slovenski komorni zbor – SKZ SF), ki ga je vodil Robert Vrčon in je imelo v predstavi nekakšno spremljevalno-komentatorsko funkcijo zbora antičnega grškega teatra (“Kaj pa 60.000 malih delničarjev? Kaj pa 10.000 zaposlenih?”), je na oder prikorakalo kar iz parterja dvorane ter je bilo ob hitro odvijajočih se dogodkih vidno zmedeno in neodločeno – postavljalo se je zdaj na eno, zdaj na drugo stran, razcepljalo se je na “levico” in “desnico”, protestiralo in se med seboj celo steplo.
Vso predstavo so (s kratkim spodrsljajem) spremljali nadnapisi. Videli smo tudi hektično in bliskovito, a še kako zgovorno kratko videoprojekcijo (Jasmin Talundžić), sestavljeno iz stotin prebliskov Jezusa, cerkvenih osebnosti, evrskih bankovcev, trdoerotičnih prizorov in še marsičesa, ki je nemara ravno tako zgovorno, kot celotna predstava prikazala stanje (duha) v RKC pri nas in po svetu. Glasba Nane Forte je bila barvita in zelo spretno pisana izključno za veliki tolkalni ansambel (dva kompleta timpanov, vibrafon, zvonovi, kongi, tam-tam …), ki so ga v celoti in popolnoma suvereno obvladovali trije tolkalci in Letonja. Na kratko se je z orglami pridružila še Maruša Mavrič. Slišali smo razgibano glasbeno kompozicijo, v kateri je izstopala predvsem zelo spretno izdelana parodija mašnega petja.
V celotnem odličnem pevskem korpusu na odru sta izstopala predvsem Robinšak in Strah. Kot vedno je zelo dober vtis pustil tudi SKZ. Po mnogih prigodah, ki so se razpenjale od komičnih do skorajda šokantnih – potem, ko je na oder Gallusove dvorane pripeljal čisto pravi rešilni kombi s sireno in modrimi rotacijskimi lučmi, sta reševalca enega od prisotnih “naključnih mimoidočih” dobesedno razžagala s pravo motorno žago, ki je za nekaj minut dvorano napolnila z izpušnimi plini – se je proti koncu predstave kot nekakšen deus ex machina pojavil še duh Antona Martina Slomška (Peter Ternovšek). V najžlahtnejši krščanski tradiciji je pomiril situacijo in razplamtele strasti. Na oder je prišel celo nekakšen pritlikavi “MC” z imenom Elvis (Žiga Korent) in nam v nadrealističnem trenutku zaupal, da v predstavi pravzaprav nismo spremljali pravih cerkvenih dostojanstvenikov, pač pa pevce Čana, Straha in ostale. Naposled so Rode, Štuhec, Stres in Krašovec zapeli le še nekaj v smislu, da jih je Bog tako ali tako izbral, da nam pridigajo “to veselo oznanilo”, da so “uzrli božje obličje in spoznali pravega Boga”. Psi lajajo, karavana pa gre dalje in če te udarijo po levem licu, nebodigalen le brž nastavi še desno!
Seveda so avtorji predstave k obisku – zares se spodobi in je pravično, primerno in zveličavno! – povabili tudi vse “prave” akterje. Ali so se vabilu odzvali, si lahko odgovorite sami, med prisotnimi pa sta bila na primer dva bivša predsednika republike in še mnogo znanih obrazov. S predstave, ki je premaknila marsikatero mejo in še enkrat pošteno zamajala temelje krščanske ponižnosti, dobrohotnosti in skromnosti, o katerih tako rada pridiga RKC, je marsikdo po popolnem navdušenju in dolgih ovacijah avditorija odšel prizemljen, zamišljen in mrkega obraza ter prepričan sem, da mu je v glavi odzvanjalo eno najbolj zgovornih sporočil, ki nam jih je namenil Antikrist: “bogati bogatijo, revni postajajo še revnejši, a v statistiki je to prikazano kot gospodarska rast” … Odpusti jim, Oče, saj ne vedo, kaj delajo!
