5ka – MISLITI MUSKO (XLV)

z Andrejo Ažber

V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Petinštiridesetič se nam pridružuje Andreja Ažber, družboslovka in glasbena raziskovalka.

foto: Tina Meke

 

Andreja Ažber je že od otroštva zaljubljena v glasbo, končala je tudi nižjo glasbeno šolo klavirja. Po končani Srednji družboslovni in jezikoslovni šoli Celje je diplomirala iz zgodovine in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

V letu 2007−2008 je bila odgovorna urednica založbe Cangura, v prvem desetletju novega milenija pa je bila tudi novinarka in stalna sodelavka revije Gloss.

V letu 2010−2011 je bila moderatorka literarnih večerov v Kulturnici, danes pa je zaposlena na domoznanskem oddelku Knjižnice Velenje.

Pred kratkim je pri založbi Karantanija izšla monografija zGodbe Velenja, pod katero se Andreja podpisuje kot urednica in ena od avtoric.

 * * *

Glasba je najbolj neposredna oblika umetnosti. (Rowland S. Howard)

Citat legendarnega avstralskega kitarista, tekstopisca in pevca Rowlanda S. Howarda mi najprej sproži asociacijo na subverzivno moč rock’n’rolla v 60. ter punka in novega vala v 80. letih. Udarni ritmi in zvočni izbruhi rocka so v 60. letih osvobodili telo in sprostili ventile najstniških hormonov, hkrati pa je ta telesna glasba izražala celoten spekter občutij, spodbudila osebno svobodno izražanje, kritično razmišljanje in upor proti zatohlim birokratskim in meščanskim vrednotam.

Sicer nas glasba tudi na čustveni in čutni ravni najprej in najbolj silovito prevzame – seveda vse tiste, ki smo dovzetni zanjo. Če razmišljam o Rowlandovem citatu v kontekstu njegove ustvarjalnosti, lahko rečem le, da je s svojo glasbeno poetiko izrazito zaznamoval rock’n’roll; z inovativno uporabo feedbacka, ostrim in umazanim kitarskim zvokom je sproščal svoj bes ter razkril neubesedljive odtenke melanholije.

Moja dolžnost je, da pokažem vse, kar hočejo ostali zamolčati, skriti ali tabuizirati. Obsesiji hočem priti do dna. (Lydia Lunch)

Citat prve dame newyorškega undergrounda nakazuje, da imajo angažirani umetniki in psihoanalitiki skupno ‘poslanstvo’. V mislih se mi je takoj zarisala zamisel njenega dialoga s Slavojem Žižkom, saj sta pri seciranju patologij in gnilobe kapitalizma prišla do iste rešilne strategije: k povrnitvi k vsesplošnemu hedonizmu kot ultimativnemu uporu proti »velikemu bratu« korporacij, ki nam z imperativom »uživaj tukaj in zdaj!« paradoksno krade užitek.

Mediji pravijo, da je končno prišla enakopravnost za ženske, ampak če pogledate okrog sebe, še vedno ne vidite slavnih in uspešnih punc, ki igrajo kitare. (Joan Jett)

Pri medijih in njihovem sklicevanju na enakopravnost me bolj kot pomanjkanje slavnih in uspešnih kitaristk zbode označevanje avtentičnih avtoric in izvajalk kot »ženskih Dylanov« (Patti Smith) in »ženskih Nickov Caveov« (PJ Harvey).

Mislim, da je vsaka umetniška ustvarjalnost onstran terminov spola in spolnih razlik.

Tudi rock’n’roll ni moškega spola in nikakor ni domena moških, čeprav so na samem začetku izrazito prevladovali. Punce so si vanj, tako kot na vsa druga ustvarjalna področja, utirale pot na različne načine in skozi različne faze, Joan Jett je prevzela moško vlogo.

Prelet skozi desetletja rock’n’rolla kaže, da so najbolj karizmatični in vplivni izvajalci obeh spolov drzno izrazili vse plati svoje osebnosti, ki jih termin družbenega spola označuje kot ‘moške’ ali ‘ženske’ – seveda z izjemo nastopaškega t.i. cock rocka.

Vzroka za manjše število žensk v različnih zvrsteh popularne godbe po tretjem valu feminizma res ne moremo iskati v zatiralnih mehanizmih patriarhalnih struktur in res ne morem verjeti, da se dandanes ženske v urbanih okoljih morda še vedno samoomejujejo zaradi ponotranjenih spolnih stereotipov.

Ne poskušaj tekmovati z moškimi, to ne bo nikogar očaralo. Zapomni si, da je to eden od razlogov, da te imajo radi, ta, da ne predstavljaš še večje konkurence moškim egom. (Chrissie Hynde)

Žal ne poznam konteksta tega nauka oziroma okoliščin, ki so Chrissie dvignile živec. Se je sporekla s člani benda, katerega zaščitni znak je ona sama, ali gre za izraz njene življenjske izkušnje? V tem primeru jo berem kot resignirani sarkastični nasvet puncam, naj v svojih ustvarjalnih stremljenjih nikar ne tekmujejo s tipčki, če želijo biti (pri)ljubljene.

Nikogar ne poznam, ki bi mu bilo zares mar, kar pišejo kritiki. (Lou Reed)

Verjamem, da njemu res ni bilo mar, sicer njegov obsežni glasbeni opus ne bi vseboval takšne raznolikosti. Na mnenja kritikov se ni oziral, ko pa so mu leta 1972 popljuvali album Berlin, ki je bil čez dolga leta prepoznan za mojstrovino, je seveda odreagiral. Burne reakcije so se nato še večkrat ponovile, leta 1978 je denimo na albumu Take No Prisoners kritikom pustil sporočilo: »Jebi se! Ne potrebujem tvoje potrditve, da sem dober

Pred nekaj leti sem prebrala zanimivo definicijo kritika kot teoretika, ki ni dovolj nadarjen in pogumen, da bi sam ustvarjal. Kljub temu je nosilec simbolne avtoritete, saj umetniška dela ocenjuje kot Subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve. V svoji omejenosti velikokrat raztrga delo, ki se pozneje izkaže za mojstrovino. Burne konflikte s kritiki imajo predvsem inovativni ustvarjalci, kot je bil tudi skladatelj Maurice Ravel. Kritikom, ki so mu očitali izumetničenost, je zabrusil: »Mar vam ne pade na pamet, da sem morda že po naravi tak!?«

 

 

 

 

Share