Mitja Reichenberg

Med-človečnost in nove možnosti

Medzvezdje (Interstellar, Christopher Nolan, glasba Hans Zimmer, 2014)

Morda bi kdo pomislil, da gre za revival znanstveno-fantastičnih filmov, ki se zadnje časa kar pogosto pojavljajo v obliki novih in novih dram, katere se dogajajo tam nekje daleč od našega dragega planeta. Takšen primer je bil recimo nadvse uspešen film Gravitacija (Gravity, Alfonso Cuarón, 2013), ki je prejel vrsto zlatih oskarjev, med katerimi je bil tudi komponist Steven Price za originalno filmsko partituro. Očitno je nekaj na tem, da se človek izredno rad spogleduje z vesoljem, s kozmosom – univerzumom. Ko pogledamo nekoliko po zgodovini, bomo ugotovili, da je bil ta pogled vedno usmerjen tja onkraj spoznavnega, človek je vedno hotel vedeti, kaj je za tem obzorjem, zakaj in kako se je vse zgodilo in začelo. Se še spomnimo filma Prometej (Prometheus, Ridley Scott, 2012), ki je morda s svojo idejo iskanja človekovega prapočela sprožil na novi val? Ampak – Medzvezdje se postavi dejansko nekako vmes. Med človeka in kozmos, bi rekli.

​Tokratna zgodba pravi takole: naš čas na Zemlji se izteka in skupina raziskovalcev se poda na najbolj pomembno nalogo v človeški zgodovini: potujejo onkraj naše galaksije, da ugotovijo, ali ima človeštvo prihodnost kod drugod med zvezdami. Človeštvo si je od nekdaj krojilo svojo usodo z drznimi koraki in preseganjem uveljavljenih norm – od prvih ladij, ki so iskale točko, kjer se konča obzorje, do prvih človeških korakov na Mesecu. A poslednja meja ostaja izzivalno nedosegljiva. Režiser Nolan pravi, da je zanj raziskovanje vesolja čista skrajnost človeške izkušnje, saj na neki način skušamo dognati, kaj naš obstoj pomeni v širšem konceptu vesolja. K temu pomagala izjemna volja peščice izbranih, ki silijo dlje, kot si je človeška rasa doslej drznila ali kot si je sploh mogoče zamisliti, s tem pa človek odpira neskončne možnosti tako sebi, kakor svojim potomcem. Filmsko glasbo za tokratno popotovanje v neznano je napisal Hans (Florian) Zimmer (rojen 1957), izredno znano ime med filmskimi skladatelj sodobnega časa.

Skladatelj Hans Zimmer, dobitnik več kot 50 prestižnih glasbeno-filmskih nagrad, je filmski skladatelj morda najbolj opaženih filmov zadnjih let, med katerimi velja omeniti vsaj nekatere: Izvor (Inception, Christopher Nolan, 2010),  Angeli in demoni (Angels and Demons, Ron Howard, 2009), DaVincijeva šifra (The Da Vinci Code, Ron Howard, 2006), Hannibal (Ridley Scott, 2001), Gladiator (Ridley Scott, 2000) pa 12 let suženj (12 Years a Slave, Steve McQueen, 2013). Oskarja je prejel za svoj prispevek v animiranem filmu Levji kralj (The Lion King, Roger Allers in Rob Minkoff, 1994), njegov celotni opus obsega do sedaj že več kot 160 filmskih naslovov, kar ga uvršča v sam vrh najbolj iskanih filmskih komponistov. Tokratna partitura obsega 16 glasbenih enot in prav je, da nekaterim natančneje prisluhnemo.

Prva glasbena tema in morda najbolj prepoznavna za celotni film ima naslov Dreaming of the crash, je nekakšna več kot štiri minute dolga glasbena meditacija, ki se sicer prične s tipično Zimmerjevo glasbeno dikcijo, vendar se prav kmalu izmakne temu klišeju in postane mehka, premišljujoča in na trenutke celo zagonetna glasbena pripoved. Seveda so godala in harfa njegovo najbolj močno izrazno sredstvo, vendar se srečujejo s punktacijo drobnih, skoraj srebrnih zvokov, kakor bi prisluškovali utripanju zvezdnega neba. Nadaljujemo z glasbo Cornfield Chase, kar pa ne predstavlja velikega koraka za človeštvo, zanimivejša je naslednja partitura z naslovom Dust. Prične nekako v ‘nabiranju’ ritma in pulziranja, prav kmalu pa izza vrtečega se vzorca zraste močnejša, stabilnejša glasbena tema. Zimmer je s kombinacijo trobil nad godalnimi sekvencami že pred časom zasnoval svoj glasbeni podpis, a priznati moramo, da tudi v tem filmu deluje – morda nekoliko manj epsko, kakor je to naredil pri drugih svojih filmskih partiturah, vendar enako pripovedno močno in navdihujoče. Težka tolkala, ki vsake toliko spomnijo na oddaljeno upanje, ki se tke v precej rizičnih situacijah in odločitvah, se na koncu koncev le razprejo v širok filmski zvok z znanimi glasbenimi frazami in zamahi.

Sledi skladba Day one Dark, več kot sedemminutna kompozicija, ki pričenja (kot glasbeni element) z grmenjem in oddaljenim zvokom prihajajoče nevednosti. Ne moremo pomagati, vendar sam film kljub mnogim Nolanovim ‘podpisom’ večkrat spominja na kultno 2001: odisejo v vesolju (2001: A Space Odyssey, Stanley Kubrick, 1968), katero je navdihnil tekst Arthurja C. Clarka. Res je, da se ta filma razlikujeta po glasbi, saj je Kubrick uporabil le ‘klasične’ partiture, med njimi znameniti uvod R. Straussove epske pesnitve Tako je govoril Zaratustra. Pa vendar – filma se stakneta po svoji imaginarni plati, nekje zadaj, v spominu vedno kljuva prav ta, pred skoraj petdesetimi leti nastali film. Tako se tudi Zimmerjeva partitura, in morda prav ta del, spogleduje z ‘okusom’, ki ga je pustila glasba v nekdanji odiseji. Mračnosti, ki ji je primešana mističnost in nekaj clouster harmonij, nas opomni na v odiseji citirani partituri iz Atmospheres in pa Lux Aeterna, ki je drugi stavek sodobnega rekviema (oboje György Ligeti). Lahko bi rekli, da je ta učinek podoben prav zaradi glasbenih elementov, ki so tem skladbam skupni – gre namreč za mikropolifonične strukture, s katerimi pač dosegamo pri poslušalcih določen tesnobni učinek.

Naslednja glasbena tema, na katero moramo opozoriti, ima naslov Stay, konceptualno morda šibkejša glasbena pripoved, vendar v filmu deluje precej suvereno in več kot primerno. Njeno nekoliko zatohlo in široko postavljeno harmonizacijo zapolnjujejo drobni zvočni učinki, ki postanejo skozi filmsko podobo pač sestavni element zgodbe. Prenova glasbenega materiala se zgodi v drugi tretjini partiture, kje se Zimmer ponovno razpre v romantičnega snovalca klavirske melodije. Sledi Message from Home, nostalgično obarvana glasbena interpunkcija, nato pa impulzivna The Wormhole – kakor bi se šele tukaj tudi glasbeno zbudili v nevarnosti, ki prežijo na nas tam zunaj varnega zemeljskega objema. Skladatelj se poda na novo avanturo in nam razpre glasbeni pogled v delu Mountains. Gre za tipično pripovedni glasbeni moment, ki se nadaljuje v Afraid of Time. Tukaj pa se Zimmerjev klavir ponovno pokaže kot nosilec glasbenih tem, v katerih se prepletata tako nostalgija, kakor premišljena otožnosti, pomešana s filmsko epiko. Prepričano smo lahko, da sta Nolan in Zimmer skupaj kovala okus filma, ki je, več kot bi bilo potrebno (na trenutke), poetičen. Morda pa tam zunaj ni toliko lepih stvari, kakor mislimo, ko zremo v večerno nebo, posuto z zvezdami.

Filmska partitura nadaljuje svoje popotovanje in tako lahko prisluhnemo delu, ki ima naslov A place among the stars. Ta skladba je morda pravi antipod temu, kar smo slišali prej. Že omenjen ‘duh’ Kubrickove odiseje in Ligetijeve partiture se ponovno priplazi skozi Zimmerja in ne moremo pomagati, vendar se v tem skoraj šest minut trajajočem delu resnično in ponovno stakneta. V kolikor bi hoteli biti še sodobnejši, bi rekli, da je sam sound design filma, torej njegovo zvočno oblikovanje, prav hudomušno podobno z oskarji nagrajeni Gravitaciji. A to naj bo druga zgodba. Zimmer nas popelje dalje z glasbo Running Out, različico prejšnje glasbene teme. Tako se tudi I’m going Home poigrava z znanimi liričnimi elementi že prej slišanih motivov, nekaj več glasbenega materiala pa nam ponudi Coward. Drobni pulzirajoči elementi nas peljejo tako preko filmske zgodbe, kakor tudi preko same podobe oddaljenih svetov in premišljevanja. Preživetje človeštva morda še nikoli ni bilo tako pod vprašajem, kakor je to postavljeno v ta film, pa bi bila prav to morda glasba, ki nanj odgovarja.

Impulzivna, kratka glasbena prigoda ima naslov Detach, polna upanja in uspešnosti, pa tudi poguma in – ne nazadnje – človečnosti. In končno: skladba S. T. A. Y., ki predstavlja vse, na kar smo čakali v Zimmerjevi notni zbirki za ta film. Gre za nekakšen glasbeni sprehod po pripovedi, razmišljanjih in emocijah, zapakiranih v to skoraj tri ure dolgo filmsko popotovanje. Nekaj glasbenega oddiha pa tudi ne škodi. Klavir se ponovno pokaže kot dober in zvesti spremljevalec glavnih junakov, da o pravih junakinjah tega filma sploh ne govorimo. Potrebno ga je videti in poslušati.

Za konec pa se srečamo še s skladbo Where we’re going, ki postavlja več vprašanj kot odgovorov, kar pa je tudi namen tako glasbe, kakor samega filma. Ob vsem tem lahko zapišemo le še to, da bo celotna partitura, ki je bila narejena za Medzvezdje, prav gotovo pristala na policah vseh, ki so ljubitelji tako tovrstnih glasbenih sag, kakor tudi tistih, ki zvesto sledijo Hansu Zimmerju. Oboje ni slabo. Filmska glasba ima pač to možnosti, da nas vedno znova popelje v svet onkraj realnega, onkraj tega, kar si človek samo v najbolj drznih sanjah upa in želi. In prav je tako.