Iz zakladnice velikih robnih albumov (35)

NN1nn2

 

No New York (različni) (Antilles, 1978)

Angleški glasbenik in producentski guru Brian Eno je leta 1978 na kompilacijskem albumu No New York (v ZDA je izšel 1979) zbral štiri mlade bende, ki so igrali v podzemnih klubih spodnjega Manhattana (downtowna). Odstopali so od prevladujočih rockovskih in jazzovskih predstav o tem, kakšno godbo, rock, punk, vse, karkoli, se igra v New Yorku. Nekdanjega člana Roxy Music, producenta in bodočega člana Talking Heads, ki se je nekoč razglašal za »anti-glasbenika«, je po obisku niza koncertov na štiridnevnem festivalu v klubu Artist’s Space v SoHu dajala artistična omotica, drugi pravijo, da je bil zadet kot mamba. Vseeno, kot okuševalec gramofonskih hiš, ki je zadolžen za artists & repertoire, je prepričal založnika, da je izdal kompilacijo tam nastopajočih bendov. Sprožila je kup nesporazumov, mitizacij, zgrešenih predstav o glasbeni »sceni« v downtownu. Sam izbor je bil posledica politikantstva in tudi rivalstva med bendi. No wave je bil totalni anti-val, kontra newyorškemu punku, ki se je po novem šel zmehčani, komercialni novi val. No wave je bil do konca amaterski, diletantski, konceptualno ubrisan. Delali so ga zablodeli mladci, ki so prišli v New York, vnaprej pripravljeni na trdo prebijanje v mestu, tu ni bilo blefa, le, da so tam. Drugi so bili bivši študenti umetniških koledžev, za katere je bil rock (antirock) prost in odprt medij izražanja.

Končno so se na tem albumu skupaj znašli najstnica Lydia Lunch z bendom Teenage Jesus & The Jerks, saksofonist James Chance & The Contortions, trio DNA s kitaristom Artom Lindsayjem in bend Mars. Na teh koncertih sta med drugimi s svojimi skupinami igrala tudi minimalistična skladatelja in kitarista Rhys Chatham in Glenn Branca, eksperimentatorja in tvorca bodočih kitarskih simfonij, ki je nastopal z bendom Theoretical Girls. Enovo uho, kakorkoli že motno, je očitno ujelo vznemirljivo dogajanje in je potegnilo analogijo z ustvarjalnim principom »naredi sam« v Angliji. Tam notri je bila neka zgodovinska newyorška untergruntarska zvočna vez s »starimi«, na primer, z distanciranimi The Velvet Underground.

Poznala se je na pretirano »zapacani« tonski produkciji, Enu jo je očital noro bister glasbeni kritik Lester Bangs, ki je tudi naokrog rolal s svojim nemogočim bendom. A kaj je bilo tu sploh za producirati, razen zastaviti imena za plato. Vendarle je zunanji pogled enotil heterogeno v naslovu in zadel: res, ni (bilo) New Yorka kot enotne glasbene scene. Takrat so se teh »zmuzljivih« glasb, glasbenih skupin, posameznikov in »scen« prijemala naslednja žanrska poimenovanja: najpogostejši no wave (anti-parafraza »novega vala«), artrock, punk jazz, funk punk, noise, off scena. Vsekakor so ta poimenovanja odkrivala prikupno zmedo ob nastajajoči anti-umetnostni, anti-punkovski glasbeni estetiki. Toda obenem so imela zadostno pojasnjevalno moč. Tedaj je nekaj klubov na oder spustilo te bende, med njimi so bili The Mudd Club, Tier 3, Danceteria, Hurrah in tudi utrdba CBGB s prepustnimi programskimi politikami – v osnovi je to pogled za nazaj, saj toliko bendov tedaj vendarle ni bilo. Vzbujali so vtis, da gre za krasni novi svet socialnega in kulturnega eksperimenta, za novo oblikovano sceno, ki podira vse glasbene in žanrske ločnice. Eksperiment in nejebatorstvo sta edini skupni imenovalec te scene. Ne, no wave se je dosledno sesul sam, samoukinil se je, potres krika in drže »proti vsemu« pa je bil toliko močan, da je del te norosti, nihilizma, prišpičene osti prevzela downtown scena. Nekateri so celo delali kariere, ker so jih zavohali, majhne kariere na robovih, a vseeno. Bil je antiudar udarov za leto in pol. Fenomenalen, genialno spodletel album, nemogoč za današnje uho, takrat pa brez tega sploh nisi bil del, česa?, nečesa že, jasnega “ne”. No New York!

 

Share