Mitja Reichenberg

Hobit do konca in naprej

Hobit: bitka petih vojska (The Hobbit: The Battle of the Five Armies, Peter Jackson, glasba Howard Shore, 2014)

​Kdor pa še do zdaj ne ve, da gre za eno največjih filmskih sag in tudi največji filmski projekt enega teame, potem očitno ne ve ničesar o filmski industriji v zadnjih desetih letih. Pustolovščine, zajete najprej v filme o gospodarju prstanov, sedaj že nekaj let zapored govorijo o predzgodbi, o hobitu Bilbu Bisaginu. S tem filmom se tudi zaključuje celotna saga in ekipa gre lahko na zaslužene počitnice. Še posebej pa filmski skladatelj Howard Shore, ki je naredil še zadnje strani partiture za ta mega projekt. Tako je sedaj na platnih tretji in s tem zadnji del hobitovščine. Do sedaj: trilogija Hobit slika zgodbo v Srednjem svetu šest desetletij pred dogajanjem v trilogiji Gospodar  prstanov – v drugem delu tega tridelnega filma o junaštvih, smo nadaljevali popotovanje druščine škratov in hobita Bilba Bisagina (Martin Freeman), ki so se morali na poti proti Samotni gori prebiti preko mnogih ovir. Številne drzne avanture in divji spopadi so jih vodile vedno bliže k največjemu preizkusu njihovih spretnosti in poguma – soočenju z neusmiljenim zmajem Smaugom, medtem pa je vešč Gandalf (Ian McKellen) raziskoval skrivnost nepričakovanega vstajenja temačnih sil iz preteklosti, ki želijo znova preplaviti svet in si ga pokoriti. Film Hobit: Smaugova pušča (The Hobbit: The Desolation of Smaug, 2013) je bil vsekakor nadaljevanje pustolovščine glavnega junaka Bilba, ki skuša skupaj z Gandalfom in trinajstimi škrati pod vodstvom Torina Hrastoščita (Richard Armitage) spet pridobiti Samotno goro in izgubljeno kraljestvo škratov, imenovano Erbor. Na poti proti vzhodu so naleteli na kožo menjajočega se Beorna (Mikael Persbrandt) in na roj velikanskih pajkov, zajeli so jih gozdni vilinci, nadaljevali so svojo po proti Jezernemu mestu in naposled dosegli Samotno goro, kjer jih je že čakal zmaj – Smaug. In na koncu so ga prebudili, ves jezen, penast in ognjen pa je odvihrali proti Jezernemu mesti, da se maščuje. Mnogo likov je že znanih iz filmske trilogije Gospodar prstanov (Legolas/Orlando Bloom, Galadriel/Cate Blanchett, Saruman/Christopher Lee …), prav tako pa že omenjeni ustvarjalni par režiser Peter Jackson in brez dvoma filmski komponist Howard Shore (rojen 1946).

Novi, tretji del pa pravi takole: ​Hobit: Bitka petih vojska je veličasten zaključek pustolovščin Bilba Bisagina, Thorina Hrastoščita in druščine škratov, ki so si od zmaja Smauga priborili nazaj svojo domovino, a so pri tem nehote osvobodili smrtonosno silo. Razbesneli Smaug svoj ognjeni bes znese nad nemočnimi možmi, ženskami in otroki Jezernega mesta. Thorin, ki ga bolj kot vse drugo obseda nazaj pridobljeno bogastvo, žrtvuje prijateljstvo in čast, da si ga nagrabi, medtem ko Bilba vročični trud, da bi prijatelja spravil k pameti, privede do skrajne in nevarne odločitve. A druščino čakajo še hujše nevarnosti. Veliki sovrag Sauron, ki ga vidi le Gandalf, je v pritajeni napad na Samotno goro poslal vojske orkov. Nad čedalje hujši spopad se spušča tema in škratje, vilini in ljudje se morajo odločiti, ali bodo združili moči ali pa se soočili z uničenjem. Bilbo se znajde sredi boja za lastno življenje in za življenja prijateljev v tej bitki vseh bitk, od katere je odvisna prihodnost Srednjega sveta. No, pa prisluhnimo.

Howard Shore je ponovno napisal precej veliko partituro – možno jo je v celoti poslušati na kar dveh CD-jih, kar pomeni skupaj 23 skladb. Nekatere so v filmu prisotne skoraj v celoti, nekatere pa okrajšane, kar je vsekakor popolnoma logično. Ena temeljnih skladbe tega dela ima naslov The Darkest Hour in tako rekoč film uvede. V že znani glasbeni maniri nas Howard popelje v čas Srednjega sveta, v prigode, ki so pripeljale do najtemnejših ur tamkajšnjega živega sveta. Glasba nam deluje znana, izklesana iz vsega, kar smo že preposlušali, a hkrati nova. Shore ima očitno velik potencial ustvarjanja iz najmanjših elementov, ki jih potem veže v smiselne celote – in to nadaljuje še kar en lep čas. Naslednja kompozicija ima naslov Sons of Durin. Ponovno je vključen vokal, ki se kot takšen pojavlja prav v maniri Shorovih veličastnih delov, katerim sledi tudi orkestracija, velika in mogočna, podprta s trobili in tolkali. Moč, ki jo je čutiti iz same glasbe, je zagotovo tudi moč slike, ki je več kot le spektakelsko izpopolnjena – dejansko gre za veliko filmsko magijo, vredno Jacksona. Tukaj je še del imenovan Fire and Water, ki pravzaprav temelji na vokalno-instrumentalni kombinaciji, s katero se Shore vedno na svoj način podpisuje v filme. Ob tem je kompozicija Shores of the Long Lake, ki je resnično elegija otožne usode mesta, ki izginja v plamenih velikega Smauga. Nato je Beyond Sorrow and Grief, trpka glasbena zgodba o tem, kaj se dogodi onim, ki se upirajo zlu. In pri tem mislimo ponovno na Smaugu, seveda. Glasba se odlično potopi v filmsko sliko in prepričani smo lahko, da sta Jackson in Shore kar precej časa delala skupaj, da sta dosegla takšno vratolomno in hkrati spektakelsko zlitje.

Potem je tukaj vredno preposlušati Guardians of the Three, glasbeno zgodbo vilinov z znanimi vokali, ki smo jih srečali že v prejšnjih delih Gospodarju prstanov. V nadaljevanju velja nameniti kar nekaj pozornosti glasbenemu delu The Ruins of Dale, mračni kompoziciji velikih ritmičnih preobratov in sunkov. Howard Shore nadaljuje z The Gathernig of the Clouds, kakor bi želel za nas v temi kinodvorani vsaj nekoliko razprostreti temo oblakov zla. Ne moremo mimo občutkov, da je vse tole že uporabil nekje, vendar pri natančnejšem pregledu partitur Hobita in Gospodarja lahko le ugotovimo, da je Shore našel tisti filmski zvok, ki ga tukaj popolnoma definira. Tudi Mithril ima svojo glasbeno temo (ki je do sedaj ni imel) in se kot takšen odlično obnese in prida Bolbotu. Bred for War nosi v sebi ženski vokal, ob tem pa še žalost in ponos, prav tako pa velike odločitve velikih usod, morda zadnjih. Tako je naslednji glasbeni del z naslovom A Thief in the Night resnično na kožo pisan Bilbotu, je hkrati dramatičen in hkrati komičen – tat je pač tat. Nato je tukaj še The Clouds Burst, ki se spaja z osnovno glasbeno temo tega filmskega dela in prinaša veliko več cloustrov in sunkovitosti, kot pa uvodna tema. To pa vodi seveda v Battle for the Mountain, bitko vseh bitk, obsodbo vseh, ki se je udeležujejo. Glasba pa kot priča poskuša sodelovati v odločilnih trenutkih med življenjem in smrtjo.

V nadaljevanju ne smemo prezreti dela z naslovom The Fallen, torej za vse tiste, ki niso preživeli velike bitke, ki so omagali ali žrtvovali vse, kar so imeli – življenje. Shore temu sledi z delom Ravenhill, mogočno glasbeno vokalno-instrumentalno sago, spominjajočo na Carmino Burano skladatelja Carla Orffa. Temu sledi To the Death, tako znano geslo vseh teh in takšnih filmov, da se lahko samo čudimo, da je Shore še našel nov glasbeni material za to šablono. In tukaj je Courage and Wisdom, nekakšna Bilbotova premišljevanka, s katero se kot lik podpiše v sam film. In končno – The Return Journey, kakor bi si končno vsi zaslužili potovanje domov – odprta in optimistična partitura, ki tudi nas pospremi na poti domov. Temu sledi There and Back Again, nekakšna napovedana glasba vseh teh filmov – na odjavni špici pa tako, kakor v vseh filmih – song. Tale ima naslov The Last Goodbye, izvaja pa jo Billy Boyd – igralec iz filmov Gospodar prstanov, znameniti Peregrin ‘Pipin’ Took.

Besedilo pravi takole:

I saw the light fade from the sky
On the wind I heard a sigh
As the snowflakes cover my fallen brothers
I will say this last goodbye

Night is now falling
So ends this day
The road is now calling
And I must away
Over hill and under trees
Through lands where never light has shone
By silver streams that run down to the Sea

Under clouds, beneath the stars
Over snow one winter’s morn
I turned at last to paths that lead home
And though where the road then takes me
I cannot tell
We came all this way
But now comes the day
To bid you farewell
Many places I have been
Many sorrows I have seen
But I don’t regret
Nor will I forget
All who took that road with me

Night is now falling
So ends this day
The road is now calling
And I must away
Over hill and under tree
Through lands where never light has shined
By silver streams that run down to the Sea

To these memories I will hold
With your blessing I will go
To turn at last to paths that lead home
And though where the road then takes me
I cannot tell
We came all this way
But now comes the day
To bid you farewell

I bid you all a very fond farewell.

Kot dodatne skladbe z originalne partiture pa lahko slišimo še Ironfoot, veličastno epopejo, nato Dragon-sickness, ki se v filmu pojavlja le v izredno kratka verzija, ter Thrain, sunkovito in sodobno partituro, s katero Shore povezuje in zaključuje svojo celotno glasbeno zgodbo velikega Tolkiena – slišali pa smo jo že v prejšnjem delu, torej v Smaugovi pušči. Veliki film, vreden velikega ogleda in še večjega poslušanja, saj je Howard Shore presegel samega sebe in se zapisal globoko v zgodovino filmske glasbe.