V Novi muski smo lani pisali o prvem delu Travisovih glasbenih vplivov, zapisanih na ploščo. Avgusta letos je izšel drugi del. Če spremljate novice iz countryjevskih voda, veste, da ima mož resne težave z zdravjem. Glasbo je posnel tik pred začetkom zdravstvenih nevšečnosti, načrtoval je tudi daljši niz nastopov. V resnici gre za dva njegova najboljša albuma po kakem poldrugem desetletju. Medtem ko je na prvi plošči pel večinoma pesmi Merla Haggarda, Leftyja Frizzella in Georgea Jonesa, se na drugi znajdejo tudi nekateri drugi velikani countryja. Poleg obligatorne Merlove Are The Good Times Really Over, najdemo na plošči tudi pesmi z repertoarja Hanka Snowa I’m Movin’ On, Ernesta Tubba You Nearly Lose Your Mind, Hanka Williamsa Mind Your Own Business, Jimmieja Rodgersa California Blues, Krisa Kristoffersona For The Good Times, Martyja Robbinsa Don’t Worry ‘Bout Me in Waylona Jenningsa Only Daddy That’ll Walk The Line. Travis je glasovno vedno v dobri formi, interpretacija je pričakovana, bend pa lepo podlaga njegovo petje, nikoli ga ne prevpije in vedno ve, kdaj vstopiti in dodati kak solo tu ali tam. Ploščo spet zaključi pesem Tonight I’m Playing Possum, poklon Georgeu Jonesu, ki tako postane rdeča nit projekta. Travisov sodobni honky tonk je produkcijsko včasih morda sicer kar preveč izčiščen, vendar je glas še vedno tisti, ki poskrbi za to, da njegovemu petju verjamemo. Upamo, da se bo kmalu spet vrnil na odre.
