Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 4. december 2014
En Shao, dirigent
Za četrti koncert letošnje Kromatike se je Simfonični orkester RTV Slovenija združil s prijateljskim orkestrom, Šlezijsko filharmonijo iz poljskih Katovic. Odločitev je bila glede na izbrano skladbo vsekakor tehtna, saj je združeni orkester pod vodstvom šefa dirigenta RTV orkestra Enom Shaom odigral znamenito Šostakovičevo Simfonijo št. 7 v C-duru, op. 60 (Leningrajsko). Rezultat je bil v smislu povezovanja in združevanja glasbenikov dokaj impresiven.
Kar nekaj Šostakovičevih partitur nosi težo vojnih dogodkov, ki so na skladatelja v času II. svetovne vojne močno vplivali in mu povzročali tudi hude notranje viharje. Ob prav tako dobro znani Komorni simfoniji v c-molu, ki je izvirno sicer nastala kot skladateljev 8. godalni kvartet, transkripcijo za godalni orkester pa je pripravil Rudolf Baršaj, je Leningrajska simfonija nemara najtrdnejši, najvidnejši in najbolj dramatičen pomnik teh težkih let skladateljevega življenja. Uradno je namreč veljalo, da gre pri tej skladbi za poklon pogumnemu uporu prebivalcev Leningrada, med katerimi je bil tudi skladatelj sam, proti nemškemu okupatorju ter za izviren prispevek k domoljubni umetnosti v času, ko je bilo treba ljudstvu dvigniti moralo. Neuradno pa Šostakovič v mislih ni imel Leningrada, ki se je uprl 900-dnevnemu nemškemu obleganju, pač pa mesto, ki “ga je uničil že Stalin, Hitler pa zgolj dotolkel”.
Pričakovano je, da je skladatelj za tako monumentalno, skoraj poldrugo uro trajajočo skladbo, predpisal tudi veliko zasedbo. Na oder Gallusove dvorane je tako sedla številčna zasedba velikega simfoničnega orkestra z dvema harfama, osmimi rogovi, s po šestimi trobentami in pozavnami in s klavirjem. Vsekakor je treba pohvaliti lep, občuten solo piccola v I. stavku, v enem redkih primerov v literaturi in v izvedbi poljske glasbenice, izkazal pa se je tudi nov namestnik koncertnega mojstra našega orkestra, Andrei Provotorov, ki je na koncertu sicer prvič prevzel vlogo koncertnega mojstra. Shao je ponovno dokazal, da ima velik smisel za dinamično uravnoteženje sekcij, sploh godalne in pihalne, godala pa je bilo vedno moč slišati tudi v glasnejših trobilnih delih.
Ko je I. stavek pripeljal do koračniških repeticij, ki v podzavest neizbežno prikličejo Ravelov Bolero, je bil poljski glasbenik na malem bobnu zelo pohvalno trdno zanesljiv, gradacija pa je bila izpeljana elegantno in premišljeno. V dolgem, glasnem vrhuncu stavka je težko obdržati brezkompromisno napetost in dramatičnost Šostakovičeve intenzivne glasbene pripovedi (na trenutke spominja na vrhunec zadnjega stavka Respighijevih Rimskih pinij), a je Shau s posameznimi nihanji uspelo. Prominenten solo fagota je bil v izvedbi poljskega glasbenika neposrečen, soliden pa vložek klarineta, ki ga je prispeval “naš” Jurij Hladnik.
V II. stavku je znal Shao prijetno zmehčati zvok godalne sekcije. Izvedba je bila grajena premišljeno in izpeljana dobro, a z več intonančnimi spodrsljaji. Nekoliko nenavadna je bila praksa sicer preveč anemičnega timpanista, ki se je med skladbo ves čas presedal z orkestralnega stola pri timpanih na običajen stol za instrumentom. Skladba je resda dolga … Lepo je bilo poslušati tudi dober solo bas klarineta ob staccato spremljavi dveh flavt in akordih obeh harf. V III. stavku se je nadaljeval intenziven in čustven zven orkestra, posebej sta navdušila spretno orkestrirana in prepričljivo izvedena orgelska akordika, ko se je bilo treba še enkrat ozreti k orglam Gallusove dvorane in se prepričati, da res samevajo, ter brezhiben prehod v zadnji stavek, ko je zazvenel poln zvok velike sekcije rogov. Prepričal je lep, tehtno odmerjen in umirjen srednji del stavka, ki pa je podobno dolg, kot “bolero” v I. stavku, zato sta se tudi tu pojavila podoben izziv in težava z ohranjanjem napetosti, ki prepleta glasbo. Načeloma pa je bil Shao uspešen pri prikazu in poustvaritvi kontrastnosti in razrvanosti epohalne simfonije, ki je tudi v Ljubljani v veliki meri izzvenela tako, kot je napovedoval tudi naslov koncerta – mogočno.
