PLOŠČA: An Evening with Kris Kristofferson – The Pilgrim; CH 77 Union Chapel (Virgin, 2014)

krislive

Konec septembra 2013 je Kris Kristofferson nastopil v londonski dvorani Union Chapel in njegov solistični nastop so pri Virgin Records zapisali na dvojni koncertni album. Intimne in pretresljive izvedbe znanih, nekaterih malo manj znanih in čisto svežih pesmi z zadnjega albuma Feeling Mortal (2012) so na ploščo zapisane z glasom, ki nosi v sebi več kot Kristoffersonovih siceršnjih 77 let (ob nastanku posnetkov), kar, prevedeno v jezik izpovedi, pomeni zlasti izkušnje in modrost let, v katerih večina njegovih sočasnikov sploh ni več živih, kaj šele, da bi redno nastopali in snemali plošče. Prvi pesnik (alter)countryja se sprehodi skoz svoj železni repertoar pesmi, ki so jih peli domala vsi, od countryjevskih do pop in rock veličin, novejše pesmi pa ob starejših stojijo povsem enakovredno. Kristofferson ni nikoli izgubil moči peresa. Morda je bilo v zadnjih desetletjih komercialno »klasičnih« pesmi manj, tudi pretresljive pesmi o minljivosti z zadnje plošče, ki zlahka obveljajo za njegova najzrelejša dela, niso vzbudile takšne pozornosti kot svojčas Why Me, Me And Bobbie McGee, Help Me Make It Through The Night ali For The Good Times, a tudi časi so drugi. Scena je na strani Taylor Swift in Miley Cyrus in v taki družbi Kris Kristofferson nima kaj početi. Njegova »scena« so močna avtorska dela, ki jim življenje in starost ne moreta do živega, kar navsezadnje dokazuje tudi pričujoči koncertni zapis. Kris ni več rosno mlad, je pa še vedno referenčen avtor, ki z vsako novo ploščo utrjuje lastno avtorsko rast. In najboljši je še vedno sam, s kitaro. Pravijo, da s starčevskim glasom zgolj še šepeče svoje pesmi. Ja, prav v tem je poanta. Spomnite se denimo na J. R. Casha.

Share