Butch Morris : Current Trends in Racism in Modern America (Sound Aspects, 1986)
Tole je čudovito nevaren album. In hudo pogrešamo srčnega Butcha Morrisa, njegov humor, nežnost in ostrino, tudi politično, ko je bilo treba in so utihnili že vsi samooklicani »radikalci«.
Lawrence »Butch« Morris (roj. 1947 – u. 2013) se je kot glasbenik kalil in zorel na zahodni obali v ZDA in je bil del skupine črnskh glasbenikov, ki se je v sedemdesetih odpravila na ameriški vzhod, v New York. On, David Murray, Black” Arthtur Blythe in še nekaj glasbenikov, ki so ohlapno pripadali mrežam novega jazza, tudi prekrižali poti s takim posebnežem in skupnostnim organizatorjem glasbe in črnske skupnosti, kakor je bil nenadkriljivi pianist Horace Tapscott.
Z bratom, basistom Wilberjem sta se preselila v New York in nekaj časo so bili vsi omenjeni del t.i. »loft jazz scene« downtowna. Kasneje se je Butch, kakor so ga klicali prijatelji, preselil v Lower East Side in je bil kot črnski glasbenik ena najpomembnejših vezi med črnskimi novojazzovskimi glasbeniki in eksperimentalci downtowna okrog Johna Zorna, pa tudi bolj neodvisnih duhov, kot je Elliott Sharp. To včasih preradi spregledamo, toda njegova svobodoljubna osebnost, ustvarjalni impulz in glasbeniška avtoriteta so povezali dve različni skupini glasbenikov, ki sta bila včasih vsaka zase. Ob razredni formaciji je pač v tudi v glasbenih krogih problem rase vedno bil nekje zadaj, zafrknjen, zoprn, ampak tam, realen. Morris je bil enostavno glasbeno, človeško in politično premočan, da ne bi prehajal teh ločnic tudi v obdobjih, ko so bile vezi pretrgane in celo konfliktne.
Po osnovnem poklicu je bil sicer kornetist in je v svoj kornet tudi izzivalno pihal. Noro sočen, topel sound je imel. To lahko preverite na zgodnjih albumih Davida Murraya, njegovega dolgoletnega tovariša. Tedaj sta menjala vlogi trobentačev skupaj z Olujem Daro. Morris ni bil le jazzar, marveč tudi svobodni improvizator, prizemeljeno lebdeča persona.
V obdobju, ko so kreativni glasbeniki načenjali stare ločnice med skladateljem in glasbenikom/izvajalcem, je začel poglabljati in konceptualno razvijati svoj slog »dirigiranja«. Njegov conduction, ki je prevzet iz fizike kot prevajanje energije, je filozofsko razdeloval in glasbeno dopolnjeval v osemdesetih in devetdesetih letih, s sistemom znakov, organizacijo orkestra, grajenjem blokov in sopostavljanj muzik. Tako kot z druge strani Zorn, ki je komponiral za improvizatorje, je tudi Morris »dirigiral« improvizatorjem, jazzarjem in drugim, a tudi velikemu jazzovskemu orkestru Davida Murraya.
Current Trends in Racism in Modern America je takorekoč začetek njegove »kondukterske« vloge, a kakšen začetek. To je prav v vsem briljanten album, s politično ostrim naslovom, z izvrstno skupino improvizatorjem, kjer se kar čuti, kako dirigira, jih vodi in usmerja z izumljenim znakovnim sistemom. Kdor je Morrisa videl v živo (žal njegovo vodenje orkestra v Ljubljani na jazz festivalu z domačim big bendom zaradi lokalnih razlogov ni uspelo), in to z zares odprtimi glasbeniki, je doživel to krasno odprto moč in toplino, ki jo je seval med glasbenike.
Glasbeniki so tudi v zadnjih letih, kjer je enkrat tedensko redno vadil, muziciral in nastopal z orkestrom Nublu v baru v Lower East Sideu, dobesedno hiteli s svojih špilov, da so sedli v orkester, tako intriganten je bil zanje. Hiteli so vsi, mladi, stari, veterani, »imena«, prav vsi po vrsti. Butch je včasih še zapihal v kornet, njegov sound z dušilcem je bil nenadkriljiv.
Tudi naslednji albumi (lahko si nabavite cel boks zbranih del) so bili intrigantni, Homeing (1988), Dust to Dust (1991). Zato nekaj tega popamo zraven k izsečku s Current Trends. Kdor bo malo poizvedoval za zasedami, bo takoj naletel na cvetober kreativnih newyorških glasbenikov vseh generacij.
Na Current Trends so muzicirali naslednji: Frank Lowe (tenorsaks), John Zorn (altosaks in duck calls), Brandon Ross (kitara), Zeena Parkins (harfa), Tom Cora (čelo),Christian Marclay (gramofoni), Eli Fountain (vibrafoni),Curtis Clark (klavir), Thurman Barker (tolkala), Yasunao Tone (glas) in Butch Morris (»konduktor«).
Zadnji izsek, ki ga pripenjamo je The Rites, posvetilo Posvetitvi pomladi Igorja Stravinskega.
Nemški baisist Peter Kowald je že v osemdesetih zanj rekel, da igra »sweet music«, tako sweet, da ji ne moreš ubežati. Tako je glasbo delal z ljudmi Lawrence »Butch« Morris. Pogrešamo ga.
