Neil Young je nov album skoraj v celoti posnel z orkestrom; blues Who’s Gonna Drive My Car je denimo bendovski. Orto pristašem njegovega umazanega zvoka plošča verjetno ne bo sedla, ostalim, ki imajo radi njegove countryjevske in akustične plošče, morda bo. Neil Young se ne ozira ne na one, ne na te, kar je edino prav.
Big band in tridesetčlanski orkester morda nista glasbeni okolji, v katerih bi pričakovali najboljše dosežke Neila Younga. Morda je zato izdal tudi deluxe-različico albuma, na kateri so solistične različice vseh pesmi. Ta po pričakovanju pusti boljši vtis, vtis “lo-fi” Neila Younga, takšnega, ki ga produkcija in aranžmaji ne zanimajo. Na albumu se starosta dotakne tako okoljevarstvenih kot splošnih vsebin, tudi ljubezni. Če ste brali tabloide, ste lahko v zadnjem času precej prebrali o njegovem zasebnem življenju. Kdo ve, ali pesmi odsevajo tudi novico, da sta se razšla s soprogo Peggy in da naj bi Neil med snemanjem albuma o poteku snemanja ves čas obveščal novo ljubezen, Daryl Hannah? Kdo ve, ali pesmi teh nekolikanj rumenih zadev ne odsevajo! Čemu jih sploh omenjamo v zapisu o plošči s pesmimi kot so aktivistična, zelo preprosta in naravnost usekana Who’s Gonna Stand Up, pa Say Hello To Chicago, Like You Used To Do in All Those Dreams? Pri Neilu nikoli ne vemo, kaj se zares dogaja, kar je pravzaprav dobro. Plošča Storytone z orkestrom bržčas ne bo obveljala za njegovo vidnejše delo, tudi pesmi se, okoliščinam navkljub, večinoma zazdijo nekolikanj generične. Kar je v njih soka, ga, kot že rečeno, dobimo na drugi, manj obogateni plošči. Vendar si Neil še vedno upa in še vedno ostaja na ravni. Po plošči predelanih klasik americane, robati psihedelični rockovščini s Horsi, obujanju štiridesetih let z Jackom Whiteom in pričujoči plošči je treba priznati, da je mož hudičevo aktiven. Tri od štirih poglavij so odlično uspela. Četrto ni slabo, ni pa Neil Young, ki bi vas tako zelo pritegnil kot na prejšnjih treh ploščah, ko smo eksperimentom in igranjem navdušeno sledili od A do Ž. Horsov ni, je pa na naslovni strani avtomobil. Young še vedno ne skopari s pesmimi o njih. Chrome Dreams 3? To niti ne, tega Young tudi ne bi naredil. Naredil pa je solo različico novega albuma in še eno knjigo. Drugi del spominov? Ne bo šlo tako zlahka.
