PLOŠČA: Hookworms – The Hum (Weird World/Domino, 2014)

Hookworms_the_Hum_cover

Psihedelija se je pošteno zažrla v aktualno rockovsko produkcijo, postala je pomemben kos izraznosti. Na trenutke se zazdi, da brez nje preprosto ne gre. Ta porast in razširjenost sam povezujem z zmešanim časom, v katerem živimo, ko nam vladajo abotnosti in nonsensi, s katerimi nočemo imeti opravka oziroma nam zmanjkuje besed in moči, da bi se jim uspešno zoperstavili. Sama psihedelija se ponuja kot oblika bega, odklopa, odklona. Tudi revolta… in že smo pri punku. Vendar psihedelija ima več s postpunkom, zato ne čudi, da sta se tako lepo sparila v aktualni rockovski tok, ki ga med drugim jaha bend Hookworms s ploščo The Hum. Z njo se je po štirih letih obstoja in trdega dela v podtalju kvintet iz Leedsa prebil v ospredje zanimivejših in tudi izpostavljenejših bendov nove generacije na Otočju. Novembra je bila The Hum plošča meseca v trgovinah Rough Trade.

Hookworms so z njo dozoreli. Ohranjajo ostrino z začetka poti, njihova govorica pa postaja vedno bolj trda in samozavestna. Pošteno zajemajo iz veder kraut rocka, postpunka, psihedelije, noise rocka, garažnega rocka in vse skupaj mešajo v natempirano bombo repeticije in vesolja zvokov, ki pa nikoli ne poči. Čeprav se klaviature in kitare ves čas izzivajo in zapletajo v vertigo, čeprav zna pevec pošteno preglasiti ves stampedo, čeprav stopnjevanj ne zmanjka, je razvlečenost problem marsikatere pesmi na plošči.

Pozdravi nas furija The Impasse. Po uvodnem diru se v hipu spremeni ježa v lagodno On Leaving, ki se prelije v zvočno kompozicijo iv. Skupaj z v in vi, ki sledita v nadaljevanju, razbije intimo in fluidnost albuma. Sicer je bil namen Hookworms ustvariti čim bolj tekočo ploščo, a zmeraj ko zaplavajo v sfere raziskovanja zvoka, izgubijo na izkazani potenci. V živo morda izpade bolje ali celo učinkuje, na sami plošči pa je večina pritaknjenih odklopov nedomišljena oziroma ponesrečeno mašilo (ali pa ne štekam koncepta). V melanholični Off Screen izginejo vsi sunkoviti in kričeči momenti. Ponudi se mehka plat Hookworms, ki pa sredi poti obvisi nekje vmes. Še dobro, da so na konec pritisnili Retreat, ki nas prebudi. Poigravanja z nasprotij (energičnost vs. zamaknjenost, napadalnost vs. odmaknjenost) gre Hookworms najbolje od rok v napetih in vihravih komadih kot sta še Radio Tokyo in Beginners. V njih dobijo veliko več vetra v krila, kam jih bo zares odnesel pa bomo slišali čez čas.

Tako kot Black Angels ne morejo skriti teksaškega porekla oziroma kot A Place To Burns Strangers ne morejo skriti newyorškega duha, tudi Hookworms ne skrivajo svoje angleškosti in prav to je njihova najboljša plat, ki si jo bom dovolil karikirati s križancem Spaceman 3 in Oasis.

Share