Avtorski projekt Martina Mastnaka (Rottnesta) je dobil prvi diskografski rezultat v letu 2001 z zdaj že kultnim alter-rockovskim albumom Moje pesmi, moje sRanje, ki je izšel v samozaložbi. Mastnak je napisal vse pesmi, jih aranžiral in odigral kitare, pel pa je celjski glasbenik in pisec Aleksander Cepuš. Z Rottnestom sta uspešno sodelovala v več projektih, za pričujočega pa začela vaditi decembra 2000. Nekje konec januarja 2001 sta v studiu ANT na Ljubečni pri Iztoku Mravljetu (Phone Box Vandals, Strelnikoff) vokale tudi posnela, vse ostalo pa je posnel Mastnak sam doma.
Cepuš je vzpodbudil ponovno delovanje razširjene zasedbe. Nastopala je v prvem desetletju novega tisočletja. V letu 2014 in do nadaljnjega pa je Detonator spet duo v zasedbi iz leta 2001. Cepuš, ki poleg petja igra tudi bas, je uredil, da so posnetki iz leta 2001 s tremi novejšimi iz 2009, ko je pel Borut Peternelj, znan tudi kot Amper-o-mat, izšli pod streho znamenite alter-etikete Slušaj najglasnije! Zdenka Franjića, dobrega zagrebškega duha vseh ustvarjalcev, ki si želijo ustvarjalnega miru in svobode, ob tem pa se seveda nočejo podrejati pravilom založb ali glasbenih korporacij.
Zvočna usmeritev plošče je, če bi jo označili na hitro, hard-rock z nekaterimi dodanimi zvočnimi eksperimenti. Vendar umazanost Mastnakove kitare, inovativne basovske linije in že omenjeni zvočni eksperimenti, ki so premišljeno umeščeni v komade, naredijo iz klasične rockovske podlage zanimiv alter-rockovski zvok, ki se ravno v teh pomembnih niansah pokaže v vsej svoji moči. Tu je tudi Cepušev glas, ki noče rohneti za vsako ceno, ampak sledi besedilom, ki so protopunkrockovska poezija. Niso običajno obračanje obrazcev in razpištoljenj, ki jih srečamo v povprečni hardrockovski pesmi, pač pa cajtgajstovsko nizanje spoznanj o družbi in posamezniku, ki se nikoli nikjer ne more ustaliti, najmanj znotraj take družbe (Omama, Brezup, Jaz-kdo?). Morda vsa ta občutja najbolj povzema komad D-generacija s svojo besedno igro, ki aludira na točno to ontologijo. Že res, vsi alter, proto, hard, trash itd. rocki so temni, izhoda ni, obup in mračnost sta bistvena, treba je razbit svet, kot ga poznamo, drugega si ne zasluži, a v pričujočih pesmih so vsi ti obrazci alter-hard-rockovskega sveta zapisani nekolikanj bolj spretno. Niso tam zgolj zato, ker pač sodijo v to zvrst, kot poza, pač pa kot prepričanje, kar nam tudi sicer izpričuje Mastnakova življenjska pot. Glasba zanj ni kompromis. Tudi za Cepuša ne. Tri pesmi s Peterneljevim vokalom skoraj docela odstopajo od kitarskega hard-rocka. Gre za skoraj docela eksperimentalno linijo (Nenajavljen gost), kombinirano s plesnim elektro “antipopom” v intimni Tvoj pogled se je kot meč zaril v moje srce, podoben je tudi Dan plačila. Besedila so tokrat usekana nekoliko bolj naravnost, zlasti v pesmi Tvoj pogled, ampak tudi tu se zdi, da z namenom.
Antologijo čaka v letu 2015 odrska promocija v zasedbi Mastnak-Cepuš.
