Mitja Reichenberg
O zmagi volje nad porazom
Neuklonljiv (Unbroken, Angelina Jolie, glasba Alexandre Desplat, 2014)
Epska drama Neuklonljiv, posneta pod režisersko taktirko Angeline Jolie, upodablja neverjetno resnično zgodbo Louisa Zamperinija. Gre za enega najbolj inspiracijskih filmov, ki po besedah kritikov navdihne brez primere, saj je moč razbrati sporočilo o brezupu, ki ga premaga neuklonljiva volja. Film, posnet po svetovni knjižni uspešnici pisateljice Laure Hillendrand, pripoveduje šokantno zgodbo Zamperinija, ki je iz nagajivega fantiča zrasel v vrhunskega tekača na dolge proge in nastopil na olimpijskih igrah v Berlinu. Njegove sanje o športni karieri so se razblinile z vstopom v vojsko, kjer je med drugo svetovno vojno doživel letalsko nesrečo in preživel kar 47 dni na splavu sredi Tihega oceana. Rešili so ga japonski vojaki in ga kot vojnega ujetnika zaprli v taborišče. Vsakodnevne nepredstavljive zlorabe in brutalno izživljanje je preživel le zaradi svoje neomajne in neuklonljive volje.
Angelina Jolie in Louis Zamperini, ki sta bila pravzaprav soseda, sta skozi nastajanje filma postala tesna prijatelja. Več mesecev sta se pogovarjala o neverjetnih doživetjih in čeprav Zamperini premiere filma žal ni dočakal (umrl je 2. julija 2014). Kdo je bil pravzaprav Zamperini? Rodil se je pred skoraj sto leti (26. januarja 1917). Bil je najmlajši sin italijanskih priseljencev, ki so živeli v Torranceu v Kaliforniji in – bil je nepoboljšljiva baraba. Vlamljal je v hiše, kradel v trgovinah in se pretepal z vsakim, ki si ga je drznil izzivati. V najstniških letih pa je ob vztrajni spodbudi starejšega brata Peta zavil na novo pot in začel svojo uporniško energijo usmerjati v športni talent. Podiral je en tekaški rekord za drugim in se pri 19 letih kvalificiral v ekipo za olimpijske igre l. 1936 v Berlinu. Tam sicer ni stal na stopničkah, z izjemnim nastopom pa je presenetil vse – tako svojega znamenitega kolega Jesseja Owensa kot moža, ki je skoraj pogubil svet, Adolfa Hitlerja.
Ob izbruhu 2. svetovne vojne je kot številni drugi vrstniki pozabil na svoje sanje in vstopil v vojsko. Njegovo mesto je bilo mesto bombarderja v posadki bombnika nad Tihim oceanom. Aprila 1943 so njegovemu bombniku ‘B-24 liberator’, imenovanem Green Hornet, v južnem Pacifiku odpovedali motorji in letalo je strmoglavilo v morje. Umrlo je osem od enajstih članov posadke. Louie (Jack O’Connell), kapitan bombnika Russell Allen “Phil” Phillips (Domhnall Gleeson) in repni mitraljezec vodnik Francis “Mac” McNamara (Finn Wittrock), so se rešili na dva metra dolg in dobrega pol metra širok splav. Morje jih je nosilo več tednov. Mac je vzdržal neverjetnih 33 dni, preživel sedem japonskih obstreljevanj in nenehno družbo morskih psov, potem pa je podlegel lakoti, žeji in izčrpanosti. Louie in Phil sta vzdržala 47 dni, kar je rekordno preživetje brodolomcev na splavu. Morje ju je nosilo več kot 3000 km daleč in nazadnje ju je neurje odneslo do obale atola v Marshallovem otočju. Ko sta že videla kopno, ju je zajela japonska mornarica in ju odpeljala v prvo od številnih vojnih taborišč. Louie je v več kot dveh letih mučnega ujetništva skupaj z drugimi ujetniki stradal in trpel nepredstavljivo psihično in telesno trpinčenje. Neuravnovešeni poveljnik taborišča Mutsuhiro Watanabe (Takamasa Ishihara), ki so mu ujetniki rekli Ptič, je Louieja vzel na piko in se nad njim znašal še bolj sadistično kot nad drugimi.
Louie je preživel te nečloveške muke in dočakal 20. avgust 1945, dva tedna po bombardiranju Hirošime, ko so zaporniki izvedeli, da so prosti in da je vojne konec. Kot veteran se je vrnil domov, toda njegovo življenje se je za vedno spremenilo. Pestile so ga môre in hromila ga je uničujoča duševna motnja, ki so jo kot tako prepoznali šele veliko pozneje: posttravmatski sindrom. Kot za številne druge junake, ki so preživeli pekel, so bila naslednja leta tudi zanj nenehen boj – s strahovi, alkoholizmom in demoni. Glasbo je prispeval znan filmski skladatelj Alexandre Desplat (rojen 1961) in prav je, da temu filmu prisluhnemo.
Alexandre Desplat je eden zanimivejših skladateljev zadnjih let. Za seboj ima več kot 150 filmskih partitur, med katerimi moramo opozoriti vsaj na Nedolžne laži (Innocent Lies, Patrick Dewolf, 1995), Minuta tišine (Une minute de silence, Florent-Emilio Siri, 1998), Syriana (Stephem Gaghan, 2005), Nenavaden primer Benjamina Buttona (The Curious Case of Benjamin Button, David Fincher, 2008), Mlada luna (The Twilight Saga: New Moon, Chris Weitz, 2009), Kraljev govor (The King’s Speech, Tom Hooper, 2010), Harry Potter in svetinje smrti – 1. in 2. del (Harry Potter and the Deathly Hallows; Part 1 & Part 2, David Yates, 2010, 2011), Argo (Ben Affleck, 2012) in Grand Budapest hotel (The Grand Budapest Hotel, Wes Anderson, 2014) in pa Godzila (Godzilla, Gateth Edwards, 2014). Za film Neuklonljiv je napisal precejšnjo partituro, film pa je zaznamovala tudi skladba, ki jo izvajajo skupina Coldplay in ima naslov Miracles. Njihov glasbeni video, ki je pravzaprav povzetek celotnega filma, je kar precej visoko na lestvici videospotov – tako pač glasbena industrija hodi z roko v roki s filmsko industrijo.
Desplat svojo glasbeno zgodbo pričenja pravzaprav tam, kjer se pričenja knjižna in filmska pripoved. V zgodovini. Tako je njegov Opening Title pravzaprav polet in predigra k temu, kar slišimo kot prvo filmsko temo – Childhood Flashback. Glasba je pričakovano intimistična, obrnjena sama vase in z oddaljenim ženskim vokalom tudi subtilna. Nadaljujemo s Cop Chases Louie, ki prinaša nekoliko znanih filmskih prijemov, sploh Hollywooda izpred nekaj let. Sledi Making Gnocchi, reminiscenca na italijansko kuhinjo, saj je bil Zamperini sin italijanskih priseljencev. K temu je Desplat dodal del I’m Nothing, nekakšen notranji pogled mladega Louieja, poln disharmonije, cloustrov in trpkosti. In končno – Louie’s Training. Lahko bi rekli, da se s tem delom partiture film nekako dobro prične. Fant prične s treningi, ki ga odvrnejo od prejšnjega življenja in spoznava moč in možnosti svojega telesa. Na trenutki je celo tako, kakor bi gledali znameniti film Forrest Gump (Robert Zemeckis, 1994), v katerem nepozabni Tom Hanks (kot Forrest) po prirojeni poškodbi nog prične tekati naokoli. In to tako, da se sploh ni mogel več ustaviti. Kakorkoli – Zamperini se ustavi in prične svojo športno kariero.
Sledi glasba za naslovom Torrance Tornado, prvi vojni pogled v partituro. Nato umre Pete (Goodbye Pete) in Desplat se razpre v delu Now You’re Praying. Za bolj impulzivni glasbeni del lahko imamo Olympick Flachback in Olympick Kick, ki prinašata oba nekakšen duh tekmovalnosti, moči in vsega, kar to pooseblja. Če izpustimo nekaj krajših glasbenih epizod (Nothing But Water, Night Shark, Plane Approaches, Missing Chocolate, Albatros in Gnocchi Memories), potem je naslednja glasbena postaja partitura God Made The Stars – v kateri Desplat s svojo glasbo spregovori o celotni zgodbi Zamperinija, kakor bi poslušali njegove misli. Sledi Japanese Attack, znano spogledovanje s podobnimi glasbenimi deli pretekle filmske zgodovine. Omembe vreden del je še Rain, glasbeno prepričljiva in bolj mehko naravnana zvočna poetika, ki, to moramo priznati, po taboriščnih in vojnih scenah kar dobro umiri duha filma.
V zadnjem delu se moramo ozreti še na glasbo, ki ima naslov The Plank, kjer Desplat z nekaj klavirskimi zvoki izredno dobro poseže med filmsko tišino in glasbeno pripoved – ob tem pa ne pozabi, da je glasbeni minimalizem bil vedno izredno dobro sprejet. Sploh, če smo se že prej naposlušali močnih glasbenih sag in pompoznosti. Temu sledi The War is Over, glasba oddahnitve in sprejemanja novega sveta, nove realnosti, nove možnosti novega začetka. Ali res? Vsekakor – saj sledi glasba Unbroken, partitura, ki na sicer predvidljiv način (rogovi, počasna godalna sekcija) razplamti emocionalno razsežnost filmskega in osebnega uspeha: zmago nad smrtjo, hvalnico življenju in volji. Solo violončelo se zareže v klavirsko igro kakor nekoč napev Labod (iz glasbene zbirke Živalski karneval) mojstra Camilla Saint-Saënsa. Ampak, saj je mogoče Desplat želel prav to poudariti – in vsi poznamo zgodbo o grdem račku.
Za konec na odjavnem bobnu pa že omenjena skladba Miracles skupine Coldplay, ki pokomentira film in Zamperinijevo življenje takole:
From up above I heard
The angels sing to me these words
And sometimes, in your eyes
I see the beauty in the world
Oh, now I’m floating so high
I blossom and die
Send your storm and your lightning to strike
Right between the eyes
Sometimes the stars decide
To reflect in petals in the dirt
When I look in your eyes
I forget all about what hurts
