Mitja Reichenberg

Tvoja smrt – moje življenje

John Wick (David Leitch in Chad Stahelski, glasba Tyler Bates & Joel J. Richard, 2014)

Tako na hitro bi lahko rekli, da gre ponovno za že prežvečeno zgodbo, vendar ni popolnoma tako. Res je, da gre za znano tandemsko preigravanje v stilu maščevanja, vendar se kar nekaj zadev skriva v podrobnostih. Prav te pa so lahko mnogokrat tiste, ki pišejo usodo. Torej:  upokojenega poklicnega morilca nasilni ruski mafijec primora, da se ponovno loti dela, pri tem pa svoje nasprotnike preganja brez kančka milosti – prav to pa je njegova »vrlina«, zaradi katere je v zločinskem podzemlju postal legenda.

Tako je film John Wick nekakšna elegantna pripoved o maščevanju in odrešenju, ki se odvija v sijajno zamišljenem New Yorku. Tam John (Keanu Reeves) po nenadni smrti svoje preljube žene prejme še njeno zadnje darilo: samico angleškega braka po imenu Daisy in sporočilce, naj nikar ne pozabi, kako ljubiti. Toda njegovo žalovanje je prekinjeno, ko s svojim mustangom bossom (letnik 1969) pritegne pozornost sadističnega lopova Iosefa Tarasova (Alfie Allen). John mu noče prodati avta, zato Iosefove gorile vdrejo v njegov dom in avto ukradejo, Johna premlatijo do nezavesti in ubijejo Daisy. Johna iskanje ukradenega avta pelje v del New Yorka, ki ga turisti nikoli ne vidijo – v nadrealistično in strogo skrito zločinsko skupnost, v kateri je bil John sam nekoč najhujši med najhujšimi. Odkrije, da je njegov napadalec edinec njegovega nekdanjega sodelavca, pokvarjenega ruskega mafijskega šefa Vigga Tarasova (Michael Nyqvist) in začne kovati maščevanje. Ko se razve, da ima legendarni morilec na muhi njegovega sina, Viggo ponudi izdatno nagrado tistemu, ki Johna ubije. S pravo vojsko za svojimi petami John znova postane neusmiljeni stroj za ubijanje, strah in trepet zločinskega podzemlja, in proti Viggu in njegovim vojakom sproži vojno, ki utegne pokončati oba.

Režiser Chad Stahelski sicer ni tako neznano ime, saj je sodeloval že v kar precej projektih, kot samostojni ustvarjalec pa se je tokrat preizkusil prvič. Morda kot zanimivost: v filmu Matrica (The Matrix, Andy in Larry/Lana Wachowski, 1999) je bil stund-doubler (kaskader-dvojnik) za Neota (Keanu Reeves), ki pa v tem filmu prevzema prav glavno vlogo – in vsi, ki še pomnimo matrično trilogijo, lahko v tem filmu opazimo mnogo skupnih potez. Prav tako pa je k filmu nekaj režiserskega duha prispeval tudi David Leitch, ki pa v filmski špici sploh ni omenjen. Tudi on je bil (je) kaskader, torej stund-doubler, morda najbolj znan za svoj prispevek v filmu V kot Vroče maščevanje (V for Vendetta, Andy in Larry/Lana Wachowski, 2005), kjer je dupliral V (Hugo Waeving), sodeloval pa je tudi pri filmu Matrica Revolucija (The Matrix Revolution, Andy in Larry/Lana Wachowski, 2003). Tako lahko vidimo, da je tandem Stahelski-Leitch dejansko že nekaj časa pripravljal skupen projekt. Ne moremo izjaviti, da je njun John Wick vrhunski izdelek, lahko pa rečemo, da sta se precej naučila pri/ob delu (learning-by-doing). Skupaj pa sta kreirala tudi precej stvari za film 300 (Zack Snyder, 2006), pa je morda prav to pripomoglo za dobro skupno ‘borbeno’ koreografijo pri filmu John Wick. In kot bomo videli, prav od tam poznata tudi oba komponista. Gre torej za nekakšen team, ki se je že preizkusil, vendar pod drugimi taktirkami.

Skladatelj Tyler Bates (rojen 1977) ima za seboj že več kot 80 filmskih naslovov, med katerimi so recimo Zora živih mrtvecev (Dawn of the Dead, Zack Snyder, 2004), 300 (Zack Snyder, 2006), Varuhi (Watchmen, Zack Snyder, 2009), Prikriti udarec (Sucker Punch, Zack Snyder, 2011) in Varuhi galaksije (Guardians of the Galaxy, James Gunn, 2014). Režiser Zack Snyder je Batesa seznanil še z drugim glasbenikom po imenu Joel J. Richard (rojen 1976) – in tako ako sta do sedaj oba že kar dobro sodelovala. Richarda poznamo po nekaterih filmskih naslovih samostojni del (teh je do sedaj nekaj več kot 20), toda mnogo (več kot 60 filmov) pa je sprejelo njegovo glasbo kot so-komponista ali aranžerja. Tako ga najdemo pri filmih, kot so bili na primer Shrek (Andrew Adamson, Vicky Jenson, 2001), pa Bournova identiteta (The Bourne Identity, Doug Liman, 2002) in Učinek metulja (The Butterfly Effect, Eric Bress, J. Mackye Gruber, 2004), če se omejimo samo na nekatere. Pri filmu John Wick sta brez dvoma delala oba, čeprav se pojavlja Bates kot glavni skladatelj. No, kakorkoli – poslušajmo, kaj sta ustvarila.

Uvodna skladba ima pomenljiv naslov: Every Ending has a Beginning. Z mešanico elektronike, ki se od časa do časa premeša z nekaj hardcore zvoki, sta ustvarila dobro poanto oddaljene zgodbe. Sprehodita se nekje med punk in tehno izvedbo, spogledujeta se s tako imenovanim digital hardcore, vendar se moramo zelo potruditi, da najdemo razlog za vse to v samem filmu. No, ja. Tako nadaljujeta s skladbo Story of Wick, ki nas prav v duhu zgodnjega Vangelisa popelje po času in življenju Johna – predvsem kaj je bil, kdo je bil in ne nazadnje, zakaj je bil to, kar je bil. In bo ponovno postal, vsekakor. Sledi John Mourns, skladba posvečena premišljevanju in na koncu koncev – ukrepanju. Žalovanja je konec, bi lahko rekli, čeprav je kompozicija nekako v celoti prav temu namenjena. In potem pismo: Dear John. Kompozicija je dobro ujeta v filmsko zgodbo, v osnovi pa ne prinaša prav velikega glasbenega zadovoljstva. Toda na koncu pa le poslušamo film, a ne?

Sledi kompozicija z naslovom Daisy, posredno posvetilo Johnovi ženi in glasbeni pogled v še eno žalostno usodo. Slišimo celo streljanje, ki je del glasbeno-ritmične sekvence, kar je morda edina bolj zanimiva zvočna poanta tega precej računalniško trdega nabijanja. Če preskočimo nekaj manj zanimivih skladb (recimo Lure The Wolf, Iosef The Terrible in Chop Shop), potem lahko prisluhnemo skladbi Baba Yaga, mračno in mrakobno obarvani kompoziciji, ki vnaša v film nekaj tega žanrskega duha. Sledi On the Hunt, izredno ritmično poudarjena skladba, ki sicer daje filmu nekakšno trdoživo noto, vendar ne prinaša prav veliko glasbenega užitka ali pa zvočne zadovoljitve. Podobne skladbice smo že lahko davno tega slišali od skupine NIN in pa njihovega idejnega vodje, ki sliši na ime Trent Reznor. Pač gre za dokaj spretno izpeljavo in nadaljevanje že znanega. Sledi skladba Old Friend Marcus, ki je še vedno ujetnica že znanih glasbenih prijemov, naslonjena na skoraj dubstep-pop intonacijo, s katero se pač avtorja poigravata. Morda ni toliko nezanimiva elektronika, ki jo vnašata, temveč pomanjkanje ideje, ki bi presegle nekakšno loop-generacijo hiphopovske nezanimivosti. Tudi Hotel Throw Down je v tej maniri, nekaj več vznemirjenja v njo pa prinaša le strog kitarski solo, saj lahko z nekaj fantazije začutimo vsaj za malenkost rockovsko obarvan komad.

Recimo, da se celotno popotovanje Bates-Richard končuje s skladbo Be Seeing You, kar pa daje filmu poanto nadaljevanja, repetiranja mračnih idej in mišljenja, da smo imeli pred seboj prequel tega, kar ima John Wick šele dobro za povedati. Z lahkoto pa rečemo tudi, da je povedal popolnoma dovolj.