Šest cedejev in zadeva naj bi bila kompletna. Ne nazadnje tudi izvedbe, ki jih zvočno ni bilo mogoče tako ustrezno očistiti. Vse skupaj pa zabava iz “Big Pinka” in nekaterih drugih lokacij, na katerih so poleti 1967 vedrili Bob Dylan in njegovi sodrugi iz zasedbe, znane kot The Band.
Zgodbo poznamo: Dylan je kmalu po izidu albuma Blonde On Blonde in nenehnem nastopanju ter splošnem kaosu, ki se je dvigoval okrog njega, nujno potreboval premor. Ta se je “uskladil” z nesrečo, ki jo je doživel na motorju. Nismo sarkastični in tudi ne verjamemo v teorije zarot, ki so se sklepale okrog tega dogodka, verjamemo pa v prepotrebni premor. Leta 1965 in 1966 je bilo kar modno izžvižgavati Dylana, ki je napadal odre s stratom, Mikeom Bloomfieldom in kompanijo, pa s Hawksi, ki so postali The Band. Posnel je prvi rockovski dvojni album in postavil standarde, ki še danes obveljajo za vrhunce upesnjenega rocka. Ali uglasbene poezije. Ali nadrealizma in simbolizma v obleki bluesa. Kakor hočete.
Ko so leta 1967 Dylan in kolegi muzicirali v kleteh v okolici Woodstocka, se je v glasbi dogajalo marsikaj: Sgt. Pepper, Creami, ortodoksni blues Johna Mayalla, Hendrix, Big Brother And The Holding Company; od mrtvih so vstali stari bluesmani iz Chessa, Pink Floydi so začenjali svoje diskografsko potovanje, sprva še pod umetniškim okriljem Syda Barretta, in tako naprej. Tudi nekateri že skoraj odpisani so se počasi jeli spominjati, čemu so sploh začeli. Denimo Elvis, a njegova založba je najboljše nefilmske studijske posnetke še vedno držala na obrobju. Dylan pa je pisal, The Band so igrali; vse živo: od novih nadrealističnih umetnin do zabavljic, folkovskih in countryjevskih predelav, kar hočete. Nič od tega ni uradno izšlo. Pri Columbiji so izdali Greatest Hits, konec leta 1967 pa je Dylan progresivcem in psihedelikom odgovoril s tihim, biblično-referenčnim albumom John Wesley Harding. Potem pa se je začel tudi drugače umikati. V “nashvillsko” obdobje.
Balade, bluesi, countryjevski špasi in vse ostalo, kar je nastalo poleti 1967, je uradno dolgo ostalo skrivnost, vsaj v Dylanovih izvedbah. Dylan je demote razdajal različnim izvajalcem – Peter, Paul And Mary so posneli Too Much Of Nothing, The Byrds You Ain’t Going Nowhere, The Band I Shall Be Released, Manfred Mann Quinn The Eskimo, Dylan pa je šele leta 1971 z nekoliko oskubljeno zasedbo ponovno posnel nekaj teh pesmi in jih obelodanil na drugem delu največjih uspehov. Prva uradna izdaja je prišla leta 1975, a poznavalcev in pristašev ni navdušila – The Band so dobili precej prostora, Dylana naj bi bilo premalo. Nekaj malega je izšlo na raznih zbiralskih kompilacijah, denimo prvi zbirki The Bootleg Series leta 1991, a nič kaj dosti.
Ravnokar pa je izšla že nekaj časa napovedana zbirka šestih cedejev, na katerih naj bi bilo vse, kar je s “kletnih trakov” vrednega objaviti. Sklopi so v glavnem trije: avtorski, priredbe in drugi različni demo-posnetki. Poznavalci in zbiratelji že tuhtajo, v čem se zbirka razlikuje od do zdaj temeljne neuradne izdaje, petorne zbirke The Genuine Basement Tapes. Za zdaj ugotavljajo, da bistvenih odklonov ni in da je zvok res boljši, da pa Columbia še vedno menda ni objavila vsega. Šestorna zbirka je, kljub knjižnemu dodatku, draga kot hudič, zato obstaja tudi skrčena dvojna različica “RAW”, na kateri seveda ogromno pesmi manjka. Odločite se, vsekakor pa ne prezrite!
