petdeseta in poslednja edicija rubrike Misliti musko
z Jasno Babić in Dunjo Danial
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Zadnjo piko na i rubriki Misliti musko v rafalu zapičita neutrudni snovalki težkozvočnih gromkih koncertov in aktivistki – Jasna Babić in Dunja Danial ter hkrati zasejeta seme za novo rubriko. Adijo in hvala za vse misli!
foto: osebni arhiv
Jasna Babić je diplomirala iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede. Diplomsko delo je bilo nagrajeno s Prešernovo nagrado. Kasneje je na isti fakulteti magistrirala na Oddelku za sociologijo. Trenutno je zaposlena na Mirovnem inštitutu.
Dunja Danial deluje na področju produkcije videa, filma in multimedije, kjer dela kot samostojna ustvarjalka in kot redna sodelavka RTV Slovenija. Diplomirala je iz videofilma na Visoki šoli za umetnost v Novi Gorici, nadaljuje z magistrskim programom Medijske umetnosti in prakse, kjer pripravlja srednjemetražni dokumentarni film.
Jasno od nekdaj zanimajo kulture upora, subkulture in alternativni mediji. Glasbo povezuje s politično participacijo.
Dunja sodeluje pri političnem aktivizmu, je skvoterka in članica D.I.Y. kolektiva R.A.F.A.L., ki se ukvarja z organizacijo koncertov. Med bojem za obstoj AC Molotov z Jasno spleteta vez.
Jasna takrat deluje v okviru skupine Frontline, ki izdaja videonovičnike Non plus ultra in preko kamere beleži takratno aktivistično gibanje. Istočasno na Metelkovi prostovolji pri KUD Mreža in KUD Anarhiv, v Škratovi čitalnici, ter izvaja projekt Kamera Revolta – enotedenske projekcije družbeno kritičnih dokumentarnih in igranih filmov, podkrepljenih s predavanji.
Dunja se pridruži Jasninim aktivnostim, gibljeta se med Vilo Maro & AC Molotovom ter Izbruhovim Bazenom, sta cimri v AC Galiciji, aktivno delujeta v slovenski punk sceni. Po padcu AC Molotova ju pot zanese v Gromko, kjer najprej postaneta članici kolektiva, z letom 2006 pa Jasna postane njena programska koordinatorka.
Skupaj že več kot desetletje vodita glasbeni cikel R.A.F.A.L., ki skrbi, da težkozvočje hc punka, crust punka, d-beata in grinda ne utihne.
***
DUNJA DANIAL
Raje bi bil glasbenik kot rock zvezda. (George Harrison)
Kaj sploh pomeni biti rock zvezda?
Pri svojem delu z glasbo se srečujem predvsem z underground bendi in sceno, kjer po nekem ‘defaultu’ status rock zvezde v splošnem pomenu ne obstaja, so pa bendi, ki znotraj žanrov dosegajo visoko popularnost. Bendi delujejo po načelu »music from the people for the people«, poslušalce in ustvarjalce povezuje strast do glasbe in njenega sporočila (tako inštrumentalnega kot liričnega), član benda ni nič bolj pomemben od ne-člana, in scena je lahko povezana le zaradi simbioze obeh.
Seveda ni vse tako idilično. Nekateri bendi in njihovi člani tako uživajo ritolizništvo, drugih se »ne jebe pet posto«, tretji pa balansirajo nekje vmes. Večina bendov, ki jih gostimo, so v prvi vrsti glasbeniki. Čutijo in živijo to, kar pripoveduje njihova glasba in to dajejo naprej. To je poslanstvo glasbenika in njegova moč… dokler mu ta moč ne spodnese tal pod nogami in mu postane lastna prepoznavnost bolj pomembna od sporočila njegove glasbe.
Ali biti rock zvezda izključuje biti glasbenik? Menim, da ne.
V Gromki smo imeli dvakrat priložnost gostiti bend, ki je tako rekoč najbolj cenjen in prepoznaven na sceni. Tudi jaz nisem imuna. Ko sem prvič dobila ponudbo za koncert, sem doživela popoln najstniški razpad sistema. In temu je sledilo nadvse prijetno olajšanje. Člani benda so se izkazali za povsem prizemljene osebke brez zvezdniških nagnjenj. So zgolj glasbeniki, ki pridejo podati svoje sporočilo in si razširiti obzorja. Ko so prišli drugič, so obiskovalci koncerta do njih že izgubili del sramežljivosti in vsi so se želeli pogovarjati in narediti vtis. Članom benda je bilo malce neugodno ob vsej pozornosti in občudovanju, njihov komentar pa je bil, da ime njihovega bivšega benda (prav tako zelo znanega) pomeni brez idolov in da sami ne odobravajo idoliziranja kogarkoli – in to je bilo jasno. Raje so glasbeniki kot rock zvezde.
Pesmi so časovni stroj naših generacij, odpeljejo nas tja, kjer smo bili, ko smo jih prvič zaslišali. (Steve Almond)
Odraščala sem v devetdesetih in brez dvoma me je glasba tistega obdobja ožigosala za večno.
Odkar pomnim, ljubim glasbo. Skozi leta se moje poslušalne preference precej spreminjajo in do pred nekaj leti sem že pozabila, kaj smo takrat v osnovni in srednji šoli sploh poslušali. Najbrž je bilo nekaj smešnega in zastarelega. Ne spominjam se več, zakaj sem takrat obudila stare spomine, sem pa nedvomno zadovoljna, da sem jih. Na dan sem privlekla tono glasbe, ki sem jo nekoč poslušala in zazdelo se mi je, kot da sem našla manjkajoč košček.
Marcel Proust pravi, da »vonj in okus stvari ostane pripravljen dlje časa, pripravljen, da nas spomni«. To je vsem poznan pojav: vonj ali zvok imata moč pričarati celotne scene iz preteklosti.
In kaj je lahko boljšega od občutka, da si se vrnil v preteklost, k mlajšemu sebi? Spomniš se obdobij, ki so že davno mimo, toda odkriješ, da jih pravzaprav nosiš s seboj. Spominjati se je lepo, še lepše se je spominjati skupaj.
Da bi glasbo zares razumel, jo moraš poslušati. Vendar dokler misliš »to glasbo poslušam«, ne poslušaš zares. (A. Watts)
Ta citat je kot pisan na kožo »glasbenim poznavalcem« in »tehničnim« glasbenim recenzentom. Ti si lastijo kilometrske sezname žanrov, podžanrov, »pravilnega« izrazoslovja, definicij in imen, pa seveda celotno družinsko in razvojno glasbeno drevo. Rezultat je suhoparna in matematično definirana recenzija, ob kateri se bralec pogosto sprašuje, ali je avtor recenzije res poslušal isto kot on?
Poslušanji sta namreč dve: eno je poslušanje duše pesmi, drugo je poslušanje njene anatomije. Za razumevanje glasbe je obvezno poznavanje, občutenje njene duše. Anatomija pride na vrsto kasneje. V duši glasbe človek najde svojo dušo, svoje občutke in misli. In če hočemo glasbo razumeti, nam pedantno seciranje prav nič ne pomaga, kajti navsezadnje velja enako tudi za človeka: lahko poznamo njegovo starost, spol in težo, pa ga vseeno ne bomo razumeli.
Česar ne čutiš ne moreš razumeti.
Jazz? Ali ni to zgolj serija napak, zamaskiranih kot glasbena kompozicija? (David St. Hubbins/Spinal Tap)
O jazzu resnično ne vem nič več od naključnega poslušalca. Priznam, da mojim ušesom zveni kot inštrumentalna kakofonija in razumem, zakaj bi nekdo to lahko primerjal z zmedo zvokov, zamaskirano v komad. To me spominja na pripombe v stilu »kaj je to za ena muska, to sploh ni muska«. Ta stavek mi je zoprn, zato sem izbrala ta citat.
Zelo podobno (o zamaskiranosti v glasbeno kompozicijo, namreč) bi lahko trdili tudi za mnogo drugih zvrsti t.i. ekstremne glasbe, kot je na primer hardcore tipa Converge, powerviolence, morda celo grindcore. To je cel kup kaotičnega nepredvidljivega hrupa, mi dajo vedeti kolegi, ki se gibljejo v »ušesom bolj prijetnem« glasbenem okolju.
To, kar je za nekoga kaos, je harmonija za drugega. Zelo preprosto.
Če ne bi bilo tako, bi danes na svetu obstajal samo en tip glasbe; ampak tega si sploh ne morem predstavljati. Ko je človek pred 60 tisoč leti začel uporabljati svoj glas kot prvi inštrument, začel tolči z vejami in kamni, da je ustvaril ritem… bi bilo to to? Nihče ne bi eksperimentiral in nič novega ne bi nastalo? Japajade!
Glasba vse ločene dele telesa zlije skupaj. (Anais Nin)
Poslušati glasbo je lahko samo perfektno. Včasih se mi zdi, da v moji glavi obstaja en nezapolnjen prostorček, ki je rezerviran samo za glasbo. Ko ga napolni glasba, takrat vse zares steče. Pisanje – misli tečejo, služba – koncentracija je ok, kuhanje – brez glasbe je kosilo zanič, vožnja – živ dolgčas brez muzike, pleskanje, hoja do trgovine, brskanje po netu – karkoli – je ob glasbi boljše, produktivnejše.
Ne morem napisati slavospeva glasbi, moj besedni zaklad temu ni dorasel. Vem samo, da si ne predstavljam življenja brez glasbe. Z glasbo vse funkcionira.
Upam, da poznate občutek, ko toni in ritem prodirajo skozi vaše telo, naravnost v vaše tkivo? Ko se v vaših prsih prebudi neko bitje in vas prevzame? Če tega občutka ne poznate, vas prosim, da naredite nekaj za svoje zdravje in čim prej obiščete kak koncert. Zaprite oči in se prepustite zvoku.
***
JASNA BABIĆ
Redkost glasbe ne le pripomore k večjemu glasbenemu užitku, ampak daje zbiratelju čuden občutek superiornosti. (Henry Rollins)
Če se giblješ znotraj določene glasbene scene, je zbiranje glasbenih nosilcev naravni proces, tako kot obiskovanje koncertov in festivalov. Na ta način, poleg tega, da to pomeni neke vrste priznanje glasbenikom, da ti je njihova glasba všeč, jih tudi direktno finančno podpreš za lažje nadaljnje ustvarjanje. Vsaj na D.I.Y. punk sceni je tako.
Težava pa je, da je dostop do albumov izvajalcev, ki so mi glasbeno blizu, dokaj otežen. Redke ploščarne, ki obstajajo pri nas, hc punk, crust, grind ipd. ne pokrivajo, enako je z občasnimi sejmi plošč. Tu so še tuje specializirane glasbene založbe in distribucije, a kaj, ko so poštnine/dostava grozljivo visoke. Ostane torej obisk koncertov in festivalov v tujini, kamor pridejo različni distributerji, ali – če imaš srečo – prinese gostujoči bend s sabo »merch«.
Tako niti ni presenetljivo, da vsakič začutim vznemirjenje, ko se ponudi možnost brskanja po škatlah z vinilkami ter neopisljivo zadovoljstvo, ko najdem ploščo izvajalca, ki jo že dolgo želim imeti ali presenečeno odkrijem album, za katerega sem predpostavljala, da ga ni več mogoče dobiti. Redkost in otežena dostopnost nezavedno zbudita potlačen nagon kompulzivnega nakupovalca in prikritega elitista, cena naenkrat ni več toliko pomembna, v mislih že določaš prostor na polici in si predstavljaš drsenje gramofonske igle…
Vsaka nova plošča, ki dobi mesto v domači zbirki, navdaja z občutkom, da gre za neke vrste osebni dosežek. Za zmagoslavje niti ni nujno, da je album redek, dovolj je že, da na tvoji osebni lestvici preferenc kotira pri vrhu. Preprosto je pomembno, pomembno tebi, da poseduješ materijo, na kateri je shranjen tebi ljub zvok in ki ga lahko odslej poslušaš vsak dan.
Če umetnosti in glasbi odvzameš tveganje, kaj dobiš? Reklamo za zobno pasto. (Mika)
Zgodovina je polna glasbenih ustvarjalcev, ki so premikali mejnike v glasbi in ustvarili nove glasbene žanre in podžanre. Vsak nov poskus vsebuje določeno stopnjo tveganja, povezano z različnimi dejavniki, predvsem s strahom in pričakovanjem, kako bo neka vizija, pretopljena v melodijo, bila (splošno) sprejeta. Danes je, v vsej množici zvokov in žanrov, tveganje povezano predvsem s prebojem iz anonimnosti – v poplavi tako različnih posrednikov glasbe kot številnih izvajalcev ni težko prodreti do potencialnih poslušalcev. Težava pa je v tem, ali boš sploh slišan in ali bo tvoja glasba dosegla tisti trenutek, ko bo poslušalca pritegnila in ga osvojila.
Ni bojazni, da bi kdaj nastopil deficit glasbenih ustvarjalcev. Ves čas se oblikujejo nove glasbene skupine in solisti. A nič ne zamori bolj – z vidika ljubitelja določenih zvrsti ali nenazadnje, glasbenega organizatorja – ko pri odkrivanju novih izvajalcev ugotoviš, da preigravajo že ne vem kolikokrat slišano. Na prvi posluh seveda lahko zvenijo odlično, še posebej, če se glasbeno naslonijo na izvajalce, ki so že postavili temelje določeni zvrsti, a ko presežeš tisti prvi, hipni vtis, se veselje in radovednost razblini. Ker veš, da si to slišal že ničkolikokrat.
Čeprav je moje osnovnošolsko obdobje povezano z obiskovanjem glasbene šole, nikoli nisem bila in ne bom glasbenica. Zato me vedno znova fascinira (in seveda razveseli), da se danes, ko se zdi kot da je bilo že vse slišano in da v glasbi ni mogoče izumiti ničesar novega, vedno znova najde nekdo, ki v svoje glasbeno ustvarjanje vnese tisto nekaj, kar poveže zvoke v neko novo melodijo in ustvari nek nov presežek, nov mejnik v glasbi. Pa naj bo to nek nov žanr ali nadgradnja, predelava že obstoječega, kombinacija tonov in akordov, ki te zdrzne, požene kri po telesu, te za trenutek ustavi, včasih tudi omami. Domišljija, povezana s talentom, vztrajnostjo in seveda tveganjem tvori neuničljivo kombinacijo, ki nas lahko vedno znova preseneti in popelje v nek nov (glasbeni) svet.
Tradicija pomeni skrbeti za ogenj, ne častiti pepela. (Gustav Mahler)
S punkom, natančneje s crustom, sem sklenila vseživljensko zvezo v devetdesetih letih, ko sem si prvič zavrtela kaseto Warcollapsov. Poslušam ogromno različne glasbe, ampak če me kdo vpraša, katera zvrst je »tista«, bo odgovor vedno isti. Crust. Zaradi crusta sem do sedaj prepotovala skoraj vso Evropo, zaradi crusta sem sprva obiskovala in se kasneje, ko je padel AC Molotov in z njim koncertna dvorana, vključila v R.A.F.A.L.. Ker je bilo – vsaj zame – pomembno, da se ta in sorodne zvrsti ohranjajo v domačem prostoru.
Vedno znova me zmoti, ko berem komentarje na družbenih omrežjih, da ni dovolj prostorov, ki bi sledili sodobnim alternativnim glasbenim smernicam. Lahko naštejem nekaj klubov, ki gostijo glasbene izvajalce, ki po merilih glasbenih medijev in poznavalcev sodijo v to kategorijo. Občutek manka se ustvarja predvsem zaradi dveh razlogov: prvi je ta, da je razmerje med domačimi in tujimi izvajalci v prid prvim – medtem ko ti kolobarijo iz kluba v klub, je tujih občutno manj in zato manjka občutek »svetovljanstva«, drugi pa je, da se tovrstni očitki nanašajo na »sredinsko« alternativo, ki obsega zelo široko območje, se hkrati delno zliva z občimi glasbenimi trendi in tako dosega široko paleto publike. Ne vem kaj bolj zaskeli – to, da se sodobne alternativne glasbene smernice skoraj vedno povezuje z zvokom elektronske, sintetične glasbe in zasanjano indie paleto ali ignoranca preostalih glasbenih zvrsti? Je distorzija že res izpeta? Ali druga glasba res nima več ničesar za ponuditi? Kot da se preostali glasbeni žanri ne razvijajo naprej, ni novih izvajalcev, ni inovacij.
V Gromki sem že imela priložnost doživeti kako je, ko nek žanr zamre (še pomnite ska koncerte?). V zadregi se znajdem vsakič, ko dobim ponudbo za organizacijo določenega glasbenega dogodka, pa niti ne vem, ali ta scena v Ljubljani in širše sploh še obstaja (le kaj počnejo recimo darkerji ob petkih zvečer?). Zaton posameznega lokalnega glasbenega sveta za sabo pušča praznino, ki sčasoma ukinja možnost, da bi nek žanr lahko znova sploh zaživel. Zato je včasih boljše skrbeti za tlenje žerjavice, saj ogenj slej ko prej znova zagori.
Ptica ne poje zato, ker ima odgovor. Ptica poje zato, ker ima pesem. (Maya Angelou)
Mnogokrat slišimo, kako je nekomu določena pesem spremenila življenje. Takšna trditev je precej drzna.
Skozi življenje se na nas nalepi neskončno pesmi. Če jih spustimo blizu, so naše življenjske sopotnice – kadar smo žalostni ali obupani, nas lahko potolažijo, ko smo srečni, lahko ta občutek samo še potencirajo, so katalizator za našo jezo, lahko zapolnijo osamljenost, nas navdajo z notranjo močjo ali nas navdihnejo, mnogokrat pa nam samo pomagajo ubesediti naša notranja občutja, zbrati in zbistriti misli, strniti besede, spomniti na pozabljeno, opozoriti na pomembno. Njihova večplastnost in večpomenskost omogoča, da nam dajo tisto, kar v določenem trenutku najbolj potrebujemo.
Nobena pesem nam ne more dati odgovor in nam spremeniti življenje, lahko nas le usmeri, olajša sprejetje odločitev in nam ga tako pomaga spremeniti. Konec koncev, bi si res želeli, da dobimo nek končni odgovor o svojem življenju na primer že pri dvajsetih? Ali pa da bi vsak naš problem rešili s pesmijo? Življenje bi postalo preveč predvidljivo in dolgočasno. Pesmi pa bi izgubile ves svoj čar.
Če je umetnost, potem ni za vse, in če je za vse, potem ni umetnost. (Schoenberg)
Večno vprašanje razmerja med umetnostjo in mainstreamom.
»Mainstream« je entiteta, od katerega se večina umetnikov rada distancira, saj jim odmaknjenost omogoča samo-definicijo in merjenje lastne kulturne vrednosti. Razlikovanje od drugih je ena od osnovnih karakteristik vseh družbenih skupin, tako tudi področje umetnosti ni imuno na določanje binarnih opozicij. Na podlagi predstav o pripadnosti se skupine zavzemajo za svoj razlikujoč se karakter in si s tem potrjujejo, da niso anonimni člani nediferencirane množice. Pri razlikovanju je vedno prisoten element moči: razlikovanje med določeno skupino in drugimi ne predstavlja enakovrednega razmerja, temveč skoraj vedno vsebuje določeno zahtevo, klic do avtoritete, kjer se že v naprej predvideva manjvrednost Drugih. To diskriminatorno razlikovanje, ki vsebuje zakriti elitizem in separatizem, omogoča oblikovanje lastnega zemljevida družbenih svetov.
Zanimivo pa je, da se dandanes ti dve ločeni entiteti vse bolj prepletata. Na tem mestu se ne bi spuščala v razpravo o v zadnjem letu kar aktualni temi – o gentrifikaciji v povezavi s kreativnostjo in kreativnimi prostori – temveč čisto preprosto o pojavu, predvsem v povezavi z glasbo in glasbenimi dogodki. In sicer se »vrednost« glasbenega dogodka vse bolj meri z obiskanostjo. V razpisni dokumentaciji za kulturne projekte/programe je eden od kriterijev dostopnost obiskovalcem, v recenzijah na koncu kritike skoraj vedno sledi komentar o dobri/slabi obiskanosti, organizatorji dogodkov radi objavljajo fotografije, ki prikazujejo množico obiskovalcev s komentarjem, da je bilo »dobro«, »hudo« ali kaj podobnega, kot da je masa enakovredna kvaliteti koncerta. Ena skupina organizatorjev je šla celo tako daleč, da na njihovih dogodkih skorajda ni fotografij izvajalcev, temveč album fotk, na katerih so večinoma samo še obiskovalci. Množičnost je postala merilo uspešnosti. Vendar, ali ni to – komercialnost? Umetnost in komercialnost…tu šele nastopi zagata.
Množičnost obiska ne predstavlja nujno tudi dobrega vzdušja. Vzdušje bi moralo biti – takoj po kvaliteti nastopajočih – merilo dogodka. Resda ga je težko ubesediti in še težje napovedati vnaprej (če se navežem na razpise), a je vsekakor tisto, kar se vtisne v spomin. Pa če je bilo na dogodku deset ali nekaj sto obiskovalcev.
