Objavljamo poslovilni govor Mihe Zadnikarja na pogrebu Boštjana Cveka
foto: Žiga Koritnik
Moj vrli Boštjan! Saj bi v tistih časih na prelomu stoletja, ko sva se še tipala in vohala, tebe in tvojih sploh ne razumel, ko bi ne bil zame Ciril Kosmač največji stilist med našimi pisatelji in ko bi nekaj časa ne bil hodil na osnovno šolo, ki je nosila ime Franceta Bevka. Tako pa sta mi kakšen izraz, kakšna besedna zveza še delala težave; melodija, poudarki in posebni zavoji iz sveta med Idrijo in Tolminom pa so mi bili od nekod dovolj blizu vsaj za približno osnovo. In ti – poln predvsem raznih muzik in tovrstnih poslanstev – ti si pravzaprav literarni junak. Tvoja oseba frli med tantadrujastimi grapami in griči, tvoja oseba frli, a je pri tem navznoter trdna kot le kaj. Ne le zadnje dni, že zmerom prej si prožil anekdote, iskren, naklonjen smeh, tvoja oseba je v razgovoru, ko nisi bil navzoč, med prijatelji našla svojo lastno zelo posebno zgodbo – in takšna dobra zgodba zmerom zagotovi napoj za prihodnost, kakršna koli je ta že videti na zunaj.
Ko si bil še malce robat in okoren – jaz pa ves bežigrajski in odmaknjen – se je na lepem prelomilo. Tisto pred petnajstimi leti je bila prelomna vožnja za festival, tisto je bila prelomna vožnja tudi za najino prijateljstvo. Šli smo v avstrijski Gradec, z avtom, in to po stari cesti. Brez GPSa, brez karte, brez mape smo po orientacijski intuiciji našli plac s koncertom. Naloga je bila jasna: Petru Brötzmannu omeniti, da je tam nekje neko Cerkno s festivalsko ambicijo in vzeti njegov kontakt. Brez težav sem ga dobil, v Cerknem pa so se začele realistične sanje, najlepše pripovedi daleč naokrog. In robatost in okornost sta se mehčali, bežigrajska odmaknjenost je z leti dobila obilo cerkljanskega zaupanja, petnajst let pa je švignilo mimo v en sam prečudovit spomin. Samo še ena sobotna laufarija, en neverjeten teatrski predpustni test Pr’ Gabrijelu je bil potreben, pa se je moj bežigrajski podrealizem, ki ga k sreči premorem, zlil s tvojo hribovsko osebo. Čez noč sem bil doma tudi v Cerknem, med ljudmi, ki so na prvi pogled malce robati in okorni, a po srcu neverjetno dobri. Prvi med tistimi, ki so pripravljeni pomagati, ko začutijo, da si iz pravega testa.
Ko me te dni kdo od nepoučenih vpraša, kakšen človek je ta Boštjan Cvek, se še najraje spomnim dogodbice iz nekega bežigrajskega jutra. Takrat smo te že lahko prepričali, da si po koncertu in kasnem družabljenju prespal pri nas in ne vozil preveč junaško domov. Ustavila sva se na bencinski črpalki, s seboj si imel zavoj pršuta in sira. Dokupil si kumarice ali kaj. Prodajalca si v desetih minutah prepričal, da ti je narezal še kruha in naredil sendvič. Dregal sem te in dregal, da greva, ti pa se nisi dal. Prodajalec je bil ves napet od novoliberalne in korporacijske zapovedi, ki so mu jo vsilili, ti pa ves trmast, češ “doma sem iz gostilne in vem, kako se streže tem rečem”. Vztrajal si in naposled dosegel svoje. Kakor tolikokrat, z jasno zahtevo, s prodorno besedo – ves neomajen in brez milosti predvsem za drobnjarije in malenkosti.
Zadnji meseci so bili prijetno peklenski, tudi v ritmizaciji najinega sodelovanja. Poletni obisk The Sun Ra Arkestra je potrdil, da so naposled tudi na Saturnu zvedeli za Cerkno. Tedaj in potem sva snovala marsikaj novega za letos, za prihodnja leta – ti v intenzivni urici, dveh, ko beseda sploh ni več poznala nobenih odvečnosti, pa z nasmehom, kot ga premorejo samo ljudje, ki imajo globok stik z realnostjo. Bodisi kruta ali pa lepa realnost, saj je eno in isto, vmes pa toliko prostora, ki si ga znal zapolniti enkratno, moj vrli Boštjan! Kakor daje slavna piščal iz Divjih bab zadoščenje arheologiji in ljudski domišljiji, tako si ti navdih za kulturno politiko v najširšem smislu. V sredo popoldan, ko se je že širila žalostna novica, je eden izmed lucidnejših poslancev sporočil, da je Jazz Cerkno ravno tisti dan v republiškem parlamentu postavil za odličen zgled, kako na mehko se kaže lotiti turizma. Nikdar ni bil tukaj, ni te poznal osebno, a je vedel vse ključne reči. Če bo vztrajal pri tem, kar ste zastavili ti, Boštjan, tvoji sodelavci in prijatelji, če bo vztrajal vsaj pol toliko, kolikor si znal ti, potem bo morda celo prepričal mastodonta, ki se mu reče vsakdanja politika. Kako neko reč narediti svetovno znano, pa jo obenem ohraniti tako povsem navadno, to je mojstrstvo, ki očitno odmeva. In bo moralo odmevati, ker je ključno za preživetje in vsaj malo tuzemske sreče. Ne gre za model, za tisto, čemur danes radi pravijo “dodana vrednost” (in s tem v plehkost ovijejo nekaj, kar sploh ni plehko), gre za odločen pristop in nesebično ljubezen. Če bomo imeli še naprej gluho lozo, bodo krivi tudi ljudje na položajih, ki nočejo slišati.
Moj vrli Boštjan! Kaj si naredil iz sebe v petnajstih letih, odkar sva prijateljevala! Kako intenzivno si moral broditi in brskati po sebi! Kako jasen zgled si … Večina te enači z jazzom, ti pa si rad slišal še vse kaj drugega, nekakšno glasbo v splošnem, saj so vendar koncerti Pr’ Gabrijelu, na Keltiki, na čudaških prireditvah in majhnih festivalih svojčas po okolici ponudili ohoho nekih raznoličnih muzik. In ko rečem jasen zgled, je to predvsem zgled za poslušanje, saj vemo, da muzike same po sebi žal ne spreminjajo sveta. Toda ljudje, ki muzike delajo, in ljudje, ki jih organizirajo, to je že malce druga pesem. Kot si rad poslušal marsikaj, tako si rad prisluhnil marsikomu, če je le znal kaj povedati, sicer si pač zamahnil z roko in šel dalje. V nič si razblinil abotno delitev na “rockerje” in “jazzarje”. Če si zdajle, ta hip želim kaj, je to posluh na drugi strani. Na tisti strani, ki je prevečkrat dosti bolj gluha kakor je gluh svet, v katerega te zdajle, ta hip pospremimo. Okrog sebe si zbral dovolj močno lokalno ekipo, dovolj imaš prijateljskih, zavezniških, tovariških sodelavcev, ki bomo nadaljevali, vzgajali, nergali in prepričevali, da bo šlo. Nikdar več enako, a bomo morali. Kri, znoj in solze so v teh krajih skoz stoletja ustvarili premnoga osvobojena ozemlja, posebneži so jih plemenitili in širili zgodbe naprej. Srečni smo, da smo zraven, ko si eno izmed teh osvobojenih ozemelj soustvaril tudi ti, moj vrli Boštjan! Kar zadeva alternativno – in seveda še marsikatero – kulturo, je Cerkno po številu prebivalstva pri nas na samem vrhu. In ko se te dni laufarji poženejo med tantadrujaste grape in griče in nam izbojujejo pomlad in z njo XX. Jazz Cerkno, ki si ga, spet z mislijo na vse, programsko zaključil že decembra, boš z njimi zaplesal tudi ti, ki si se dobro naučil, da spoštovanje tradicije ne more in ne sme biti nekaj zaprašenega, kaj šele samoumevnega, ampak se mora zmerom znova prespraševati, uvajati, gnesti, bosti in soočati s temle svetom tukaj in zdaj, če sploh hočemo še kdaj slišati kaj novega, kaj drugačnega. Pozdravi lepo vse tam med čuječnimi, med muzičisti, sporoči jim, da mislimo nanje, jih pridno poslušamo in da se tudi zavoljo njih – kakor zaradi tebe – nikakor ne damo, moj vrli Boštjan! Hvala ti, se uidma!
