POSLUŠAJMO FILME: Petdeset odtenkov sive

Mitja Reichenberg

Slast in strast sta v odtenkih

Petdeset odtenkov sive (Fifty Shades of Gray, Sam Taylor-Johnson, glasba Danny Elfman, 2015)

Ponovno gre za film, kateremu je pot tlakovala literatura. Zagotovo je na svetu kar precej tistih, ki so posegli po trilogiji, ki opisuje erotične avanture mlade Anastasie (Ane) Steel. Knjige so se baje prodale v več kot 100-milijonski nakladi, kar pa pomeni, da ljudje kljub temu še berejo. To je dobro.

Vsi, ki še pomnimo čas, ko je iz rok v roke romala knjiga Ljubimec lady Chatterley (Lady Chatterley’s Lover), spisana davnega leta 1928 od slovitega mojstra erotičnih besed po imenu David Herbert (Richard) Lawrence, ali krajše D. H. Lawrence, bomo v tej novi različici prepoznali kar precej znanih potez in prigod. In potem je leta 1981 nastal tudi več kot vroč film Ljubimec lady Chatterley (Lady Chatterley’s Lover, Just Jaeckin 1981), v glavnih vlogah pa sta bila tedaj poželjiva Sylvia Kristel (Constanca Chatterley) in njen ljubimes Nicholas Clay (Oliver). Kakorkoli – avtorica svetovne uspešnice o odtenkih sive je Erica Mitchell, bolj znana pod svojim pisateljskim imenom E. L. James. Sicer gre v osnovi za tri knjige, prva je Petdeset odtenkov sive (Fifty Shades of Grey, 2011), druga je Petdeset odtenkov teme (Fifty Shades Darker, 2011) in tretja je Petdeset odtenkov svobode (Fifty Shades Freed, 2012). Ne gre prezreti, da gre za prastaro erotično obarvano zgodbo, ki vedno znova nagovarja temne (sive) in tudi temnejše dele človeškega libida. A tudi to je včasih dobro početi.

Zgodba prične, ko pride študentka književnosti Anastasia Steele intervjuvat uspešnega poslovneža Christiana Greya. Ta se ji zazdi izjemno privlačen, vendar ji obenem vzbuja strah. Prepričana je, da sama nanj ni naredila velikega vtisa, zato ga poskuša pozabiti – dokler se Christian ne pojavi v trgovini, kjer je honorarno zaposlena ter jo povabi na zmenek. Neizkušena in naivna Ana je zaprepadena, ko ugotovi, da si želi tega moškega. In ko jo Christian posvari, da bi se ga morala na daleč izogniti, si ga želi samo še bolj – seveda. Toda Grey (zanimiva je igra prevoda njegovega priimka) je ujetnik svoje mučne nesrečne preteklosti in obenem obseden s potrebo po nadzorovanju. Ko se spustita v strastno ljubezensko razmerje, Ana začne spoznavati ne le svoje želje, temveč tudi temačne skrivnosti, ki jih ‘gospod Sivi‘ skrbno čuva pred svetom. Zgodba gre še naprej, toda očitno bo potrebno počakati na filmska nadaljevanja – kar je pa po svoje tudi dobro. Glasbo za tokratni film je skomponiral že dober znanec filmskega platna, Danny Elfman (rojen 1953). Poslušajmo torej, kaj nam ima povedati on, ob ostalih izvajalcih.

Danny Elfman ima do sedaj za seboj že več kot 100 filmskih partitur, med katerimi so zagotovo pomembne Batman (Tim Burton, 1989; z znamenito filmsko zasedbo Michael Keaton /Bruce Wayne/, Jack Nicholson /Jocker/ in Kim Basinger /Vicki/), nato Dick Tracy (Waren Beatty, 1990), Edward Škarjeroki (Edward Scissorhands, Tim Burton, 1990), Ženska za umret (To Die For, Gus Van Sant, 1995), Misija – Nemogoče (Mission: Impossible, Brian De Palma, 1996) ter z Oskarjevimi nominacijami za filmsko glasbo opaženi filmi Možje v črnem (Men in Black, Barry Sonnenfeld, 1997), Dobri Will Hunting (Good Will Hunting, Gus Van Sant, 1997), Velika riba (Big Fish, Tim Burton, 2003) in Milk (Gus Van Sant, 2008). Prva skladba, ki nam pravzaprav pade v uho je Did It Hurt?, s katero Elfman odpira svojo lirično plat glasbene skrinjice. Počasen, sanjajoč uvod, v katerega se prikrade pulzirana ritmika in nekaj elektronike za barvo, nam daje filmsko vzdušje napetosti in pričakovanja, vsekakor skupaj s klavirjem, ki objema oba ljubimca. Srednji del je nekoliko predvidljiv, saj ga zajamejo delno godala in solo violončelo, kaj hitro pa se ponovno prične tipična pulzna igra notranje ritmike in mehke temačnosti, ki pa ni nikoli vsiljiva. Z enakim zanimanjem velja prisluhniti njegovi Ana and Christian, lahko bi jo poimenovali kar glavna, njuna skupna melodična tema. Preplet nekaj manjših glasbenih fraz, ki se zgledujejo druga po drugi in padata druga v drugo, daje slutiti tisti glasbeni preplet, katerega dejansko film ponuja. Morda bi bil Elfman lahko v tolkalno-spremljevalnih elementih nekoliko manj šablonski, predvidljiv in popularno všečen, vendar samega filma to ne zmoti. Morda bi celo rekli, da mu pokloni nekakšno manj resnobno, pop-barvo, da se ne ujamemo preveč v Christianove odtenke sivine. Tako se tudi Ana izpoje delno v ritmičnih, delno v melodičnih pasažah. Več o Elfmanovi partituri ob koncu, kajti ob njem so morda bolj v uho segajoče glasbene teme, ki jih prinašajo še drugi izvajalci.

Tako slišimo Annie Lennox s skladbo I Put a Spell On You. Subtilen zvok klavirja, glas Annie in impresivno besedilo – vse to je, to moramo priznati, odličen song za ta film. V nadaljevanju je skladba Undiscovered, ki jo predstavi Laura Welsh. Glasba nas očara predvsem zaradi svojega neizprosnega ritmičnega vzorca, čeprav zveni na prvi posluh precej klišejsko in predvidljivo. Toda: ali ni celoten film prav to? Od opaznejših glasbenih točk je vsekakor skladba Earned It, ki jo podpisujejo The Weeknd. Pred ušesi imamo ponovno kar precej pripovedno, celo erotično skladbo (kakor je tudi njihov uradni videospot) in vse skupaj se vsekakor odlično ujame v filmsko pripoved, v kateri je vse to, o čemer pripoveduje skladba, prisotno. Težko je namreč ne zaslužiti si tega, kar je najbolj človeško – ljubezni v vseh oblikah in pomenu. Resnično epski material, ki označuje filmsko poanto.

Tukaj je tudi Meet Me In the Middle z izvajalko Jessie Ware (Jessica Louis). Gre za impulzivno instrumentalno skladbo (kitara), ki nosi v sebi nekaj pop-soul in R&B barve, pri tem pa najbolj skrbi za to, da se film kar dobro poganja naprej. In že je tukaj naslednja, izredno deep-feeling: Love Me Like You Do v izvedbi Ellie Goulding. Video, ki je že presegel več tisoč ogledov je pravzaprav film v malem, pesem pa na kožno pisana tematiki, s katero se film ukvarja – torej ljubezni, ki doseže in seže po koži, po duši in usodi. Nedvomno gre za kar dobro lansiran hit pomladne sezone, da ne govorimo o komercialnem uspehu okoli Valentinovega.

Slišimo lahko tudi skladbo Beast of Burden, ki jo je davnega leta 1978 ustvarila skupina The Rolling Stones (na albumu Some Girls). Njihov soul-blues/rock zvok se prav zanimivo preplete s filmom, sploh zato, ker je tale ‘animaličen’ glasbeni princip tisti, ki poseže po ozadju nevidnega, po temni plati mladega in privlačnega Greya. Morda k temu še najbolj ‘sede’ tudi I’m on Fire, ki jo podpisujejo Awolnation. Nekaj kitarskega rock zvoka je vedno dobrodošlega, čeprav je včasih to skoraj tako klišejsko, kakor je ideja ‘neizrabljene’ mladenke, ki samo čaka na pravega princa na (sivem) konju. In, ah – Beyoncé s svojo skladbo Crazy in Love. Zagotovo še en vzdihujoči dih glasbene pop-sezone, ki bo prinesla tako filmu kakor tudi izvajalki kar precej točk. Predvsem nepotešenih, osamljenih, umaknjenih in vase zaprtih posameznikov in posameznic, ki so se izgubile nekje v tem vse preveč komunikacijsko in človeško popolnem svetu. A z vse premalo notranjega poguma in možnosti, da bi ogovorili najbližjega človeka, da bi si povedali, kaj sta to strast in življenje. Jecljanje in erotiziranje pesmi je pač nekaj, kar je vedno dajalo možnost fantaziji, da je spoznala svoj manko. Še dobro, da je tako.

Iz starega juke-boxa prihaja še Frank Sinatra in njegova Witchcraft iz leta 1957. Napisal jo je Cy Coleman na besedilo Carolyn Leigh – sploh pa poznamo tudi izvedbo, ki jo je svetu ponudil Elvis Presley. Mogoče je še boljša, kakor pa od dobrega starega Frankey-boya. Da ne omenjamo Peggy Lee, ki je iz te pesmi naredila revijalno marmelado. Potem so še tukaj Vaults in skladba One Last Night, za katero pa lahko rečemo, da resnično ne vemo, ali je tako nujna za sam film.

K temu moramo pripisati še I Know You, podpisano od Skylar Grey, s pravim imenom Holly Brook Hafermann. Njen pop-rock zvok je nekoliko predvidljiv, v sami skladbi pa slišimo vplive Joni Mitchell, Boba Dylana in pa tudi zvočni design Radiohead. Ko vse to sestavimo in pridamo kar precej navdahnjeno besedilo, potem dobimo dobro kombinacijo songa in filma. Sploh, ko izjavi: I’m more than innocente … don’t complicate it, don’t let the past dictate … in dober star klavir se ponovno nasloni na Ano in Christiana. Še dobro, da se. Za konec pa lahko slišimo še Where You Belong, ponovno podpisano instrumentalno skladbo od Weeknd.

V kolikor želimo razdelati še ostale dele partiture, ki jo ponuja sam Elfman, pa je potrebno opaziti Shades Of Grey, glasbeno temo, katero v filmu večkrat srečujemo in ki nosi v sebi nekakšno glasbeno poanto temne lirike, s katero komponist prepriča. Ob tej temi je Ana’s Theme, svetla in skoraj naivna kompozicija, posvečena mladosti in skominam, nato je The Red Room, bolj ritmično zasnovana glasbena pripoved, s katero se prične tisto temačno, telesno obdobje ljubezni. Ob njej je Then Don’t, impulzivna glasbena govorica, nato pa A Spanking, ne preveč prepričljiva obdelava teme z nekaj primesmi sodobnosti. Za nianso mehkejša in vljudnejša je Going For Coffee, zato pa bolj prepričljiva Where Am I?. Skoraj neulovljivo prijetna in na trenutke izredno melodična je Clean You Up, nato pa The Contract, ki pa kljub pogodbi ne prinaša prav veliko novega in dobrega glasbeno-filmskega materiala. Za tem lahko slišimo The Art of War, kar je erotizirana varianta samega začetka filma, v tem duhu pa sta tudi Bliss ter Show Me. Nekaj več Elfmana zasledimo v zadnjih dveh delih – to sta Counting to Six in pa Variations On A Shade, pri katerih bi lahko zapisali, da imamo tisti zanimivi glasbeni občutek, da se bo tudi ta partitura še nadaljevala.

Share