v sodelovanju z BLITZ Film & Video Distribution
Mitja Reichenberg
Kot Bond, samo še malo bolj angleško
Kingsman: Tajna služba (Kingsman: The Secret Service, Matthew Vaughn, glasba Henry Jackman in Matthew Margeson, 2014)
Med vsemi filmi bi težko našli kakšnega, ki ni tako prijetno podoben temu, kar je pred dobrimi petdesetimi leti zasnoval Ian Fleming s svojim tajnim 007 agentom, ki še vedno sliši na ime James Bond. Toda tokrat je drugače: Film, ki ga je Matthew Vaughn posnel po priznanem stripu Tajna služba, pripoveduje zgodbo o nadvse tajni vohunski organizaciji, ki rekrutira še neobrušenega, a obetavnega fanta z ulice in ga vtakne v silno tekmovalen program treninga ravno v času, ko pokvarjeni tehnološki genij grozi, da bo uničil svet. Med tajno vojaško vajo oče petletnega Garyja »Eggsyja« Pricea žrtvuje življenje in njegovi družini podelijo nenavadno odličje – ter telefonsko številko, na katero pa smejo poklicati zgolj enkrat, če bodo kdaj potrebovali kakršno koli uslugo. Sedemnajst let pozneje je Eggsy (Taron Egerton) nezaposlen mladostnik, ki je pustil šolo in životari v stanovanju svoje mame. Primejo ga zaradi brezobzirne vožnje in fant si z medaljo omogoči, da ga spustijo iz zapora. Reši ga Harry Hart (Colin Firth), neznansko uglajen vohun, ki se ima za svoje življenje zahvaliti prav Eggsyjevemu očetu. Harry je osupel nad življenjsko potjo, ki si jo je bil izbral Eggsy, a ga hkrati prevzamejo nekatere njegove odlike, zato fantu ponudi priložnost, da se spravi v red: poskuša naj dobiti zaposlitev pri Harryjevih delodajalcih, v tajni neodvisni vohunski organizaciji Kingsman. Eggsy se mora prebiti prek neznansko tekmovalne in nemalokrat nevarne vrsto preizkusov, ki jih mora opraviti vsak nov agent agencije; pri tem se spopada z notranjimi boji, saj se v okolju, v katerem so vsi visoko izobraženi, nadvse olikani in imajo veze, počuti odrinjen na rob. Medtem skuša Harry razvozlati skrivnostno izginotje nekaterih vidnih akademikov, znanstvenikov in pomembnežev iz zabavnega posla in namerava izslediti človeka, za katerega je prepričan, da za izginotji stoji: Richmonda Valentina (Samuel L. Jackson), milijarderja in razočaranega naravovarstvenika, ki namerava za vsako ceno obvarovati Zemljo. V ta namen je skoval načrt, ki bo imel uničujoče posledice za vse. Eggsy s Harryjevo pomočjo postane tako kavalir kot vohun in v stilu slavnega 007 rešuje svet. Glasbo za to akcijsko pustolovščino sta ustvarila Henry Jackman (rojen 1974) in Matthew Margeson (rojen 1980).
Henry Jackman ima za seboj nekaj več kot 30 filmskih partitur, med katerimi so morda zanimivejše Medvedek Pu (Winnie the Pooh, Stephen J. Anderson in Don Hall, 2011), pa Možje X: Prvi razred (X-Men: First Class, Matthew Vaughn, 2011), animirani Obuti maček (Puss in Boots, Chris Miller, 2011) in z nominacijami za oskarje opaženi Kapitan Phillips (Captain Phillips, Paul Greengrass, 2013). Prav tako dejaven je bil do sedaj tudi Matthew Margeson, ki pa se je podpisal pod 15 partitur, med katerimi pa sta Skyline (Colin in Greg Strause, 2010) in Burning Palms (Christopher Landon, 2010) še najbolj prepričljivi. Kakorkoli – skupaj sta ustvarila glasbeno-filmsko podobo za film Kingsman: Tajna služba in prav je, da jima nekoliko natančneje prisluhnemo.
Prva takšna izstopajoča glasbena tema je Manners Maketh Man, navezava na stavek, ki ga izreče Galahad (Colin Firth) preden prebuta celo vrsto tipov, ki težijo Eggsyju. Tema je temačna, močna in orkestralno resnično ‘bondovska’, saj daje filmu svežino komičnosti in hkrati krutost pretepa. Sledi The Medallion, lirična glasbena pripoved o tem, kaj in zakaj je medaljon pomemben. Predvsem za čase, ki se še imajo za zgoditi. In kakor bomo videli in slišali, je to kar precej pomembno za razvoj celotnega filma. Naslednja glasbena zgodba je posvečena karakterju, ki ima ob agentih vsekakor osrednje mesto – to je Valentine (Samuel L. Jackson). Glasba je prefinjeno temačna in nekoliko neuravnotežena, skratka – prav takšna, kakršen je filmski lik. Nato lahko prisluhnemo bolj posrečeni ideji, ki ima naslov Pick a Puppy, posvečena pa je ideji, da mora vsakdo, ki se podvrže treningu za specialne agente, ob sebi vzgajati tudi eno domačo živalco v obliki psa. Glasba je simpatična in pomeni predvsem nekakšno melodično introspekcijo v to, kar naborniki doživljajo med urjenjem – skupaj s svojim ljubljenčkom, seveda.
Nato je del partiture, ki ima naslov Drinks With Valentine in je bolj dramatično naravnana skladba, ki izdaja temne in zvite namene, ki jih ima Valentine z vsakim posameznikom in posameznico na tem planetu. Vsekakor pa ne smemo pozabiti, da je gonilo vsega, tako kakor skoraj vedno, denar. Še boljše: bogastvo. To, da se pravzaprav eksperiment igra z usodami in življenji ljudi na tem planetu, je zgolj nekakšen podatek, ki bo rešil človeštvo pred prenaseljenostjo. Valentine se vidi torej kot rešitelj problema, kot tisti, ki je bolj učinkovit, kakor so kuga, kolera, aids in ostale apokaliptične bolezni skupaj. Seveda, dokler se ne vmešajo tajni agenti Kingsman. Tukaj je tudi skladba Skydiving, ki pokaže na idejo sodelovanja med mladimi kadeti, ki imajo možnost postati ‘the one’ v legiji agentov. Toda prav team-working jim ne gre najbolje od rok. Se ve, zakaj. Sledi Shame We Had to Grow Up, nekakšna manj ambiciozna glasbena miniatura, ki ne prinaša prev velikega presenečenja. K temu se pripenja še Curious Scars and Implants, glasbena misel, ki je posvečena ideji, da se tiste, ki se strinjajo z mislimi in idejami, katere razširja Valentine, označi in izloči iz ostale raje tako, da se jim pod kožo za ušesom vstavi čip. Ostane sicer brazgotina, ki jo pa ta glasbena ideja podčrta.
Nekaj bolj zanimivega materiala prinaša Toast to a Kingsman, nekakšna zdravica novemu članu, ki ga tajni agenti sprejmejo medse. Glasbe je bolj dramatični vzpon, kakor pa veličastni moment, zato deluje v filmu tudi resno in prepričljivo. Čeprav ima film v sebi kar precej ironije in samoironije. Ob tej zdravici se pije An 1815 Napoleonic Brandy, kar je svojstvena zabava, saj vemo, da je bila leta 18. junija leta 1815 znamenita bitka pri Waterlooju, kjer so Britanci skupaj z vojsko združenih pruskih in nizozemskih vojakov premagali velikega malega Napoleona, nato pa ga izgnali na otok svete Helene, kje je leta 1821 umrl. Prav zaradi tega zgodovinskega pomena, bi lahko od glasbe pričakovali nekoliko več. Nato pa zazveni Eat, Dring and Paaaarty, kar pa je bojni klic Valentina, ko še upa, da se mu je načrt velikega poboja, eksodus množičnega pobujanja, posrečil. Glasba sama pa le pomaga razumeti vzdušje, ki je tedaj prisotno med ‘elito’.
Nato lahko prisluhnemo delu, ki ima naslov Calculated Infiltration, kar pa prinaša nekoliko več napetosti in pričakovanja. Gre za igro ideje prave trenutka, ko je potrebno spremeniti Egssyja v agenta, ki se pripelje v velikem stilu in v avionu, samo zato, da postane del izbranih. Le-ti bi naj preživeli veliko morijo, ki se bo zgodila. Glasba se pomakne v filmsko pripoved in tako prepusti gledalcu precej prostora za lastno podoživljanje lika, ideje in teže same naloge. Ker pa gre za več kot sedem minut dolgo partituro, jo lahko smatramo za nekakšno osrednjo glasbeno-filmsko temo. Nato je še Hand on the Machine, glasbeni interludij ob ideji, da mora Valentine držati roko na stroju, ki oddaja signal po svetu, po katerem impulzu bi se naj pričelo vsesplošno pobijanje. Njegova roka je glasbeno podprta z neustrašnimi ritmi, ki se zajedajo globoko v filmsko sliko in dajejo tempo zadnjim minutam. Nato pa sledi še veliki Finale, glasbena apoteoza vsega in vsakega, ki je pomagal rešiti svet in celotno zmešnjavo. In tudi Eggsy v stilu svojega idola, legendarnega 007, nazadnje le podleže ženskim čarom.
Med citiranimi drugimi skladbami pa lahko slišimo celo skupino The Doors in njihovo skladbo Five to One (album Waiting for the Sun) iz davnega leta 1968. Njihov psihedelični rock se odlično ujame v vse, kar hoče zmedeni znanstvenik narediti in v vse, kar pričakuje svetovna elita od njega. Nato zazveni še skladba Give It Up v izvedbi KC & The Sunshine Band, ironična funk-disco glasba, verjetno ena bolj znanih njihovih veselih pesmic iz leta 1982 in jo lahko najdete na albumu All in a Night’s Work. In čisto na koncu tega glasbenega izleta je še skladba Money for Nothing (iz leta 1984) v izvedbi Dire Straits, pesem avtorjev Marka Knopflerja in Stinga, vsekakor. In tale blues-rock zvok, ki ga premorejo samo Dire Straits prihaja iz albuma Brothers in Arms, kar pa je mogoče še najbolj identičen komad filma, saj je ta britanska skupina skorajda sinonim za to, kar predstavljajo in kar pravi besedilo:
Now that ain’t workin’ that’s the way you do it
You play the guitar on the MTV
That ain’t workin’ that’s the way you do it
Money for nothin’ and your chicks for free …
