Pred novim koncertom Kultur Shock v Ljubljani v Gali hali v ponedeljek, 23. februarja, vlečemo iz arhiva tiskane Muske (št. 1-2, 2007) intervju s frontmanom skupine Ginom Jevdjevićem, ki je nastal konec leta 2006 ob prvem obisku pri nas.
TRETJERAZREDNI DRŽAVNI SOVRAŽNIK
V okviru evropske turneje novembra 2006, ki je zaobjela tudi balkanske države, se je seattelska, pravzaprav bosansko-bolgarsko-japonsko-ameriška skupina Kultur Shock ustavila v Ljubljani in v nabito polnem klubu Channel Zero oddelala koncert, kot se spodobi. Tistega sobotnega, že mračnega popoldneva je v studiu Radia Študent nastal pričujoči pogovor s frontmanom zasedbe Ginom Jevdjevičem.
S četrtim albumom svoje skupine si nam prišel vzet službe!?!
Zakaj pa ne?! Zakaj bi bilo vam bolje, medtem ko mi gnijemo? Nazadnje, ko sem bil tukaj, smo bili še enaki. Zdaj ste vi v Evropski uniji. Ne sme biti tako!
Že, ampak zdaj prihajaš iz Amerike!?
Haha, pa si me ulovil! Nimam izbire. Mi, cigani, nimamo izbire, kje in kaj bomo.
Imaš izbiro! Potuješ iz mesta v mesto. Kako se počutiš na izteku koncertov po Balkanu?
Zadnja leta imam to srečo v nesreči, da nisem ne na zemlji ne na nebu, da vidim diasporo. Sem njen del in hkrati domačin. Prebivalstvo v Bosni se je razdelilo po preferencah. En del je odšel v svet, drugi je ostal lojalen državi. Med seboj se sovražijo. Eni druge zaradi korajže, ki je pač prvi niso imeli. Sam opazujem oboje in tako sem se znašel v predsobi pekla.
Si med dvema ognjema?
Lahko bi rekli. Sem nekje vmes. Vsi mislijo, da so v peklu, medtem ko nasprotna stran v raju. Sam hodim k prvim in drugim in jim dopovedujem, da ni nikomur dobro. Da za to niso krivi in se naj sprostijo, da za to niso krivi tisti drugi, ampak kreteni, ki so vse to naredili.
Je bil to razlog za tvoj odhod v Ameriko?
Po vojni sem slučajno odšel v Ameriko. Med vojno smo naredili predstavo Lasje in potem sem rečal Joan Baez in režiserja Phila A. Robinsona, s katerima sem sodeloval v nekaterih projektih v Ameriki. Tja sem odhajal in se vračal. Napisal sem gledališko igro, ki je igrala v Ameriki, in se spet vrnil. Nikoli nisem imel namena zapustiti Sarajeva. Med vojno sem mislil, da smo se rešili odvisnosti od denarja kot droge. Vendar se je po vojni denar vrnil v Sarajevo in ljudje so se ga spet nalezli. Sam sem bil čist. Nisem se hotel več zadevati z njim. Enkrat sem prišel nazaj v mesto in rekel: »Dajmo nekaj nar’dit!« Vsi so se odzvali: »Hej, jarane, gremo tja, kjer je d’nar!« Gnusilo se mi je. Med vojno smo brez denarja počeli res dobre stvari, za povrh smo se imeli dobro. Umetnost je bila sama sebi namen. Res sem mislil, da smo postali univerzalen raj, a izpadel sem naiven, neumen. Medtem so me klicali pametni prijatelji, na primer Krist Novoselic, Jello Biafra. Tam kvantiteta dela kvaliteto. Je več ljudi, je več medijev, da lahko počneš, kar ti je všeč. Ni ti treba delati nekaj, s čimer bi zadovoljil ljudi. Tukaj se hočeš, nočeš moraš prilagajati. Če hočeš preživeti, moraš ves čas razmišljati, kaj je všeč ljudem. Med vojno sem dojel, da je življenje prekratko, da bi delal samo tisto, kar je drugim všeč.
Na tem mestu morda ni slabo povedati, da si bil aktiven že v osemdesetih letih na sarajevski pop sceni. Bil si v krogu z Merlinom, Hari Mata Hari, Crveno jabuko, Valentinom.
Sarajevski pop, seveda!
Vojna ti je obrnila pogled na svet. Sedaj nisi več v mainstreamu, sedaj si v undergroundu, na alternativni sceni.
Obratno proporcionalna pot! Vzemiva za primer Stinga. Nekoč je bil majhen, danes pa je kot trideset tisoč dolarjev vreden kavč, zelo drag, ampak še vedno samo kavč. Ali kot prekinitev zveze s punco, ki jo imaš najraje na svetu, in potem po treh mesecih ugotoviš, da ne hodiš več po prstih po stanovanju, da nisi kriv za vse. Še vedno trpiš, še vedno jo ljubiš, ampak nikakor ne bi šel nazaj, ker uživaš in dihaš. Isto je z vojno, s to gnusnobo. »Nekom rat, nekom brat!« Preživeli smo grozne stvari. Od takrat do konca življenja bom sovražnik organizirane religije. Zaradi nje mi je umrlo preveč prijateljev. Dogodki so mi spremenili življenje na bolje. Trenutno bolj uživam v tem, kar počnem, kot prej. Ko sem med vojno prvič stopil na oder, je bil to najlepši trenutek v mojem življenju, pred sabo sem imel cel koncert. Prej mi je bilo pomembnejše, kaj se bo dogajalo okrog kot pa sam koncert. Občutek, da lahko umreš v naslednjih petih minutah, prinaša novo izkušnjo. Saj tisto, kar boš počel v naslednjih petih minutah, je mogoče tvoje zadnje dejanje. Če je to pesem, pomeni, da poješ svojo zadnjo pesem. Dejanje dobi povsem drugo vrednost, drug pomen, drug smisel. Tudi to je adrenalin, droga v tebi, ki se je ne moreš rešiti do groba. Ko občutiš, kako dobro je peti vsako pesem kot zadnjo, je noro. Našel sem zadovoljstvo in užitek. Odločil sem se, da ne grem nazaj, da se mi ne splača. Življenje je prekratko!
Na tej turneji ste nastopili tudi v Sarajevu. Po kolikih letih si nastopil v domačem mestu?
Po trinajstih.
Kakšen je bil občutek, ko si stopil na oder pred svoje Sarajlije?
Usral sem se od strahu! Haha! Mogoče ne bi smel tega reči. Pravzaprav se mi je to zgodilo pred nastopom. Ko sem pa stopil na oder, se je vse spremenilo. Na koncertu je bila celo moja mama, tega nisem vedel. Sarajevo je zelo čudno mesto. Na začetku mi je bilo malo zoprno, vendar je bil to moj najboljši nastop v življenju. Množica me ni pustila z odra. Moral sem se vračati na oder. Naš basist ima bolan zglob in ne sme toliko igrati. Ne pustim mu toliko igrati! On pa je hotel igrati solo zaradi Sarajeva in mene. Več kot leto ni soliral. Tako sem stopil na oder in pel sam, da bi mu preprečil igranje. Bilo je odlično! V dvorani za 500 ljudi je bilo 700 ljudi. To je verjetno najpomembnejši koncert v mojem življenju! Najtežje se je vrniti v svoj rojstni kraj. Vsi gastarbajterji – pravzaprav nisem gastarbajter niti pripadnik diaspore, sem nekaj vmes –, vsi se želimo vrniti v svoj rojstni kraj v belem mercedesu. Vsi smo mi Balkanci, vsi smo mi isti. Resno mislim, da je to najboljši bend na svetu! Zelo sem ponosen, da sem član te skupine.
Kakšen je bil tvoj prehod iz Sarajeva v Ameriko, v Seattle?
Zelo neboleč! Neverjetno, kako je to mesto podobno Sarajevu pred vojno. Potem so bile NO WTO demonstracije, ko so nas zasuli s plini, pretepli. Ljudje so se malo ustrašili in se razbežali. Še vedno pa je to zelo močan uporniški center na svetu. Američani so zelo preplašen narod. Brez težav jih ustrašiš. Tam nihče ne pomaga drug drugemu. Če jim je pa všeč stvar, ki jo počneš, te bodo podprli. Njihov vpliv v tem alternativnem svetu je velik. Skozi prvo fazo bivanja, ko sem bil tam stalno dve, tri leta, sem šel zelo neboleče. Mogoče sem šel v Sarajevo enkrat na leto. Samo za to, da mi »guzica vidi put«. Potem sem začel več potovati s skupino in danes sploh ne vem, kje stanujem. Tam imam stanovanje, ki ga brezveze plačujem, ker sem od junija na poti. Prav boli me, ko o tem razmišljam. Tudi v Sarajevu imam stanovanje, ki prav tako stoji brezveze. V njem bi lahko kdo živel, jaz pa s kovčki naokrog.
Kako je sploh prišlo do skupine Kultur Shock? Začeli ste z manjšimi nastopi …
Na začetku je šlo za akustično skupino. Nastopali smo v prostorih, kjer se med igranjem jé in pije. Nisem najspodobnejša oseba na svetu in goste sem pogostokrat zmotil s komentarjem: »Spusti vilico, umetnik poje!« Takšno obnašanje ni naletelo na pretirano odobravanje. Potem so nam Krist in ljudje iz legendarnega kluba Crocodil predlagali, naj pridemo v ta klub, če so nas tam prepovedali. Tako smo se vključili v elektriko in spontano posneli ta nastop, ki je izšel na plošči Live in Amerika. Biafra jo je posredoval Billyju Gouldu, za katerega sem šele tri mesece po začetku sodelovanja zvedel, da je bil član Faith No More. Vedel sem le to, da ima založbo, ki je pokazala interes za nas. Na začetku mu je vse zgledalo dokaj neresno. Tudi sam nisem dojemal stvari preveč resno. V tistem času sem delal v gledališču. Ravno smo zaključili s predstavami in začel sem predavati na Cornish College of the Arts, na oddelku za dramo. Nisem ravno menil, da je konec moje glasbene kariere, ampak da bom delal podobno kot Franci Blašković. Se pravi, nizal sedemdeset tisoč albumov dnevno, haha. Naš bend je takrat že deloval, bili smo električni. Ni nam bilo dovolj. Počasi smo se preusmerjali k ekstremom. Začeli smo prakticirati menjanje glasbenega stila sredi pesmi in postalo nam je všeč. Pravzaprav me najbolj privlači maltretiranje publike. Komaj jih navlečeš na nekaj, že menjaš stil, komaj zaplešejo, jih vržeš na drug nivo. To je všeč vsem, ker je takšna realnost. Vsi smo bipolarni. Tako se je začelo.
Velikokrat slišim komentarje na vaše početje, da ste začeli zato, ker je uspelo Gogol Bordellu …
Haha!
Začeli pa ste skoraj istočasno. Eni v New Yorku, drugi v Seattlu. Tudi oni so začeli v restavracijah kot akustična skupina.
Eugene je moj prijatelj! Borimo se za iste stvari. Ampak naša in njihova glasba nima nobene zveze, razen, da imamo podobne korenine. Eni in drugi bi obstajali brez drugih, skupaj pa smo močnejši. Veš, kaj sem slišal v Beogradu na radiu B92, kjer smo igrali? Ljudje, ki delajo koncerte v Beogradu, so rekli, da ne delajo turbo folk koncertov. Ta dva komentarja gresta skupaj! Takšnim ljudem samo sporočam, da nas ni treba poslušati. Naj nam obrnejo hrbet! Ni pa treba biti ljubosumen, če smo nekaj naredili!
Ali si se morda na tej turneji pojavil na kakšni naslovnici rumenega tiska, kot se je pred leti zgodilo Eugenu ob nastopu v domači Ukrajini?
Mislim, da se bom! Dal sem intervju za Glorio!
Joj!
Bom razložil, zakaj. Menim, da sem mainstream, ne kot Gino Banana prej, ampak zdaj. V tem trenutku sem mainstream. Na izbor za mainstream imate mene ali pa nogometaša, ki ga je po dvajsetih letih skupnega življenja začela maltretirati odurna žena, s katero ima štiri otroke, zato ker on in njegova dvajset let mlajša ljubica ne moreta mirno živeti. Čigava zgodba je bolj normalna? S kom se lahko ljudje bolj identificirajo? Menim, da z menoj. Menim, da sem veliko boljši od tega nogometaša, ki je prevaral ženo in ki jo zdaj še blati po časopisih.
foto: arhiv Kultur Shock
GINO O PRVIH ALBUMIH KULTUR SHOCK
Live In Amerika (Pacific Records, 1999)
Za prvi album lahko rečem, da sploh nismo vedeli, kaj delamo, kar mi je super. To imam rad. Zmeraj sem bil anarhist.
FUCC in INC (Kool Arrow, 2001)
FUCC in INC je ključen album. Z njim smo postavili svoje postulate in norme. Neverjetno je, da je izšel mesec pred enajstim septembrom. Od takrat imamo občutek, da nam sledi njihova udba. Vam dobro znana Amy Denio je z nami igrala pet let. Na koncertih je opazila ljudi v dolgih plaščih. Za razliko od večine, ki se je zabavala na naših koncertih, so taki tipi stali ob strain, resni, z mrkim pogledom. Ne vem, če je res, da nas nadzorujejo, ampak pred časom sem prebral izjavo Johnnyja Štulića, ki me spominja na našo situacijo. Omenil je, da so bili tretjerazredni državni sovražnik. Država ni vedela, kaj narediti z njimi, so pa jo nervirali. Niso pa bili dovolj nevarni, da bi jim kaj naredila.
Kultura diktatura (Kool Arrow, 2004)
Produkcijsko popoln. Zanj sta poskrbela Jack Endino in Ulf Holland. Po mojem mnenju je preproduciran. Nismo takšni. Še vedno smo punkrock bend, kar ne pomeni, da igraš punkrock, ampak je tvoj način življenja.
We Came To Take Your Jobs Away (Kool Arrow, 2006)
Na snemanju nismo nasneli niti ene kitare. Ni niti ene nasnete stvari. Brez gostov. Ena, dva, tri, štiri – udri! Mislim, da je šestdeset odstotkov vokala snetega z demoposnetkov, s prvih posnetkov, ko smo snemali bobne. Ta plošča je najbližje tistemu, kar počnemo v živo.
.
.
.
IX (Kultur Shock Records, 20149
