“Ment je mimo, pa moram malo dregniti, če zadeva kam paše ali je preveč vanilija :),” me je pred kratkim zbodel z e-mailom Aljoša Feldin, ki mi je nekaj tednov prej poslal v poslušanje zadnjo kratkometražno objavo Čiste linije (EP) s petimi novimi skladbami kranjske zasedbe Lei’Yh.
Z Lei’Yh smo se prvič srečali leta 2011 na kompilaciji Vala 202 Imamo dobro glasbo!, na katero so bili uvrščeni s hudomušno skladbo Revolucija? pa še dež je napovedan. Pritegnila je s koketno indie folk rock melodijo ter ironično-angažirano liriko o stanju duha, “ko bi, a se nam ne da”. Iz komada se je razbralo, da gre za občane, ki so že okusili življenje, ki so en režim zamenjali z drugo ureditvijo in ki jim ponavljajoča se zanka filmov in spomenikov neumnosti že pošteno preseda in gre na jetra.
Skupina Lei’Yh je nastala leta 2009 na obujenem kurišču skupine Barockoko iz druge polovice 1980 let. V novem veku poznamo kitarista in pevca Aljošo Feldina s kitaristom Alešem Hvastijo in (danes že nekdanjim) basistom Matejem Badaličem po delu in igranju v skupini Miss.Bee. Opravka imamo s preverjenimi kadri, ki so ves čas čisto zraven nas, a vedno bolj v senci. In bojim se, da se bo ta mantra vlekla tudi za Lei’Yh, čeprav nove skladbe nosijo v sebi ves potencial, da bi se (lahko) prijele in tudi privlekle širše poslušalstvo. Sodi med tiste domače pop-rock bende, ki jih na Slovenskem in njenem širšem medijskem prostoru navidezno primanjkuje, v bistvu pa so nezasluženo odrinjeni na obrobje, kar jim v samozadostnosti daje veliko več svobode in sproščenosti.
V ustvarjalnem pristopu Lei’Yh je prepoznati, da jedro skupine pripada generaciji, ko se je novi val vpel v pop kanale in razvijal svoje odvode skozi alter pop zlatih osemdesetih in MTV-iziranih devetdesetih let. Barockoko, Miss.Bee in Lei’Yh veže skupna nit, ki ni stilistična, ampak tehnična. Vse imajo skrbno in brezhibno spisane pesmi. Tako kot so Miss.Bee velikokrat povedali preveč v enem komadu, tudi Lei’Yh vpletajo v posamezno skladbo čim več razgibanosti, prelivov in preskokov. Z bowiejevskim kameleonstvom zlivajo okraske in detajle v dinamične in spevne pesmi, ki so nasičene in nagnetene. Tehnično podkovani in predvsem naposlušani glasbeniki se poigravajo z elektroniko, folk-soul-funkovskimi začimbami, križajo rockovsko ostrino s pop milino, z uživaškim igranjem pa ohranjajo bazičnost zvoka. Ob stilskem mutiranju ne moremo mimo sporočilnosti samih skladb. V premetankah angažiranega pop-rocka se lotevajo našega vsakdana, do katerega ne skrivajo cinizma. S polnim kelihom ironije se lotevajo Rdečih, belih, črnih. V Easy, Breezy, Sunny s spačenim glasom ponazarjajo narcise med nami, prelevitev poskoka Franz Ferdinand v nevarno kitarsko vihro Neila Younga pa (še enkrat) razpre izrazni razpon tega vedrega kvarteta, ki je v primerjavi z Barockoko in Miss.Bee bolj rockovsko zastavljen. Ta fundament je prepoznati tudi v ostalih skladbah, naj gre za večjezično Alles Klar ali najenostavnejšo pesem na plošči Republika. Le v baladni Himni zanjo se odlepijo od tega fundamenta in pokažejo, kako bi lahko/morala zveneti sodobna slovenska popevka.
Lei’Yh so daleč od osladnega okusa vanilije in so perspektiven kaliber za preluknjanje domačega pop-rocka. A kaj, ko so za prevladujočo rajo preveč alternativni (in morda tudi preveč angažirani), za alternativce pa preveč sredinski. Pa smo spet tam … doma.
