Pred gostovanjem Lamb v Kinu Šiška v torek, 3. marca, vlečemo iz arhiva tiskane Muske (št. 5, 1999) članek Helene Marko, ki je nastal po njenem telefonskem intervjuju z Louise Rhodes februarja 1999 v studiu Radia Študent.
foto: arhiv Lamb
Lamb so izven kategorij.
Lamb so iz Manchestra.
Lamb sta Louise Rhodes in Andy Barlow.
Louise Rhodes je začela peti že v otroštvu, kljub čudovitemu glasu pa se je nekaj let ukvarjala z modno in glasbeno fotografijo. “Nikoli nisem imela velikih ambicij, sledim toku življenja. V nekem obdobju sem bila pač fotografinja … Fotografija mi je nudila veliko veselja, z leti pa sem vse bolj čutila, da ni idealni medij komunikacije zame. Vedno sem rada pela, a dolgo časa sem mislila, da je preživljanje s petjem nekaj, kar počnejo drugi ljudje. Šele ko sem se zares začela ukvarjati s petjem in pisanjem pesmi, sem začutila, da je zaradi neposrednosti izražanja glasba pravi medij za moje ustvarjanje. Ljudje velikokrat omenjajo, da je bila moja mama folk pevka, misleč, da sem zaradi odraščanja ob tej glasbi pod folk vplivom. V resnici je bilo precej drugače. Pisala sem pesmi, ki jih nisem hotela izvajati le z akustično kitaro. Dolgo časa nisem našla sorodne duše, s katero bi lahko ustvarjala glasbo, ki sem jo želela.”
Andy Barlow je glasbeno pot začel kot tonski mojster in remiksar, izvrstno pa obvlada tudi bobnarske veščine. Njegov prvi samostojni projekt je bil Hip-Optimist, s katerim je pri založbi Skint izdal precej uspešno malo ploščo Anophy. Večkrat je izjavil, da ni nikoli hotel sodelovati s pevko ali pevcem. Louise so o njem pripovedovali znanci, ko pa ga je končno le poklicala, je bilo njegovo prvo vprašanje, če je lepa. “Ah, mislim, da je bil malce predrzen … takšen pač je, rad preizkuša ljudi. Sedaj se drug do drugega obnašava kot brat in sestra. Hej, morda pa sva brat in sestra in so naju ločili ob rojstvu! Andy je lansko poletje – ko sem jaz okrevala in se privajala dejstvu, da sem postala mama – preživel v Španiji in pisal novo glasbo za Hip-Optimist. Nima še dovolj materiala za izid albuma, ker mu Lamb vzame večino časa. Zanj je to dobro in slabo obenem – Lamb so njegov glavni projekt, vendar bi rad dokončal tudi album Hip-Optimist. Težko najde čas za vse.”
Louise je želela razbiti klasično strukturo pesmi, pa tudi stereotip o brezosebnosti in neemocionalnosti elektronske glasbe. Če se zdi, da je dance scena velikokrat omejena na “uplifting” vzklike tipa “get higher, feel the groove”, hip hop pa se včasih preveč zapleta v repertoar fraz sloga “the mike, the sound, the beat”, so Louisina besedila preprosti haiku izlivi čustev in refleksij. “Hotela sem preseči meje posameznih zvrsti glasbe. Oba sva zelo odprta do novih stvari in tako tudi ustvarjava glasbo – pustiva, da stvari tečejo skozi naju. Velikokrat poslušam pariške piratske glasbene postaje, te vrtijo najboljšo glasbo. Andy je imel drugačne vplive kot jaz. Svojo hiphopersko fazo je doživel med študijem v Ameriki, v Philadelphiji. Zdi se mi, da je takrat v hip hopu spoznal vse, kar ga je zanimalo. Ko je prišel nazaj v Anglijo, sta se začela pojavljati acid house in tehno, in to ga je popolnoma prevzelo. Tehno je zanj še vedno velika referenca, zame pravzaprav ne. Jaz sem danes bolj v hip hopu kot on, sicer pa me zanimajo še jazz, breakbeat, soul…«
Leto dni po njihovem nastanku je izšel istoimenski debut album, prinašal pa je nenavadno svežo mešanico organskega in tehnološkega. Triphopaško zasanjan in zapeljiv Louisin glas so z adrenalinom krepčali trdi drum’n’bass ritmi, za priokus sofisticiranosti pa so poskrbeli godalna sekcija in atmosferični ambientalni izleti. Album je leta 1996 postal stalnica na angleških klubskih podijih. Kritiki s pohvalami niso zaostajali, a stvari niso bile tako preproste … “Oba sva enakopravno vključena v proces snemanja in produciranja pesmi, vendar vsak drugače. Ko sva začela skupaj ustvarjati glasbo, je bilo med nama veliko napetosti, ker sva imela vsak popolnoma svoj način dela. Kot ženska v glasbeni industriji sem bila obsedena s tem, da bi me ljudje priznali kot soproducentko. Mislila sem, da moram, da bi se to res zgodilo, ves čas viseti v studiu in nadzorovati, kaj se dogaja z najino glasbo. S časom sva spoznala, da je pomembneje, da spoštujeva razlike v najinem produciranju. Zdaj, ko sem postala mati, drugače razporejam čas. Velik del stvari piševa doma, vsak zase, sestaneva pa se takrat, ko se morava, ko imava pripravljen material. Ne zapravljam več časa v studiu, kadar nisem potrebna.«
»Sam proces programiranja je Andyjeva specialnost, pisanje pesmi in besedil pa moja. Najino delo se pri tem seveda prepleta.«
Ob poplavi glasbe, ki se poslužuje samplov, so nadvse uspešni tudi sodni mlini, ki se ukvarjajo z avtorskimi pravicami. “Zaradi težav z avtorskimi pravicami sedaj uporabljava manj samplov glasbe drugih izvajalcev. Raje samplava sama sebe – mislim, da je to veliko bolj iskreno – ali najameva studijske glasbenike in samplava njihovo igranje, ga manipulirava … Iz takšnih fragmentov nastanejo pesmi. Nimam kakšne formule za pisanje pesmi. Pesem lahko začne prihajati iz katerekoli “avenije”, včasih se začne z verzom, drugič z ritmom, tretjič se nama porodi kakšna abstraktna misel … pomembno je, da je pisanje pesmi zelo odprt proces. V sodobni glasbi je sample velikokrat le iztočnica, ki požene tvoje ideje, na koncu ga morda sploh ni v pesmi. Alien, pesem z novega albuma Fear of Fours, je začela nastajati iz sampla ritma, ki ga je odigral naš basist. Ko je sample hotel poslušati, se je samplerju “zmešalo”, posnetek pa je premetavalo popolnoma noro, zazankano (looped). Zvenelo je zanimivo in začeli smo pisati pesem. Na koncu smo sample vzeli ven, ker se nam ni zdel primeren za način, kako se pesem razvije.”
Da bi se izognila pasti, ki jo pomeni uporaba izključno elektronskih glasbenih pripomočkov, sta Lamb najela prave glasbenike, ki so zvok obogatili pri snemanju albumov in tudi na koncertnih turnejah, kjer ju je spremljal celo godalni kvartet. “Čelistki, ki igrata na prvem albumu, se skrivata za imenom The Chainsaw Sisters. Pred nekaj leti sem ju slišala na radiu BBC 4, ki je zelo konservativna radijska postaja. Če ne morem poslušati piratskih radijskih postaj, raje poslušam kakšen starinski nacionalni radio, ki je poln res norih, informativnih oddaj. Sovražim mainstream pop radio, vrtijo res zanič stvari. Ime The Chainsaw Sisters mi je ostalo v spominu. Čelo je bil vedno moja velika ljubezen, nekaj časa sem ga igrala tudi sama, a pri tem nisem ravno blestela. Ko sva se pri snemanju prvega albuma z Andyjem odločila, da hočeva godala, sva s čelistkama stopila v stik – in od takrat naprej redno sodelujemo.«
»Na Fear of Fours sva hotela godalno sekcijo še razširiti, zato sva ju prosila, naj sestavita večjo godalno zasedbo.«
Se nam v prihodnosti obeta orkester Lamb?
»Vprašanje razširitve dua v pravo skupino se nama je že večkrat zastavilo. Na začetku sva bila le jaz in Andy – potem sva srečala druge glasbenike, ki so obogatili zvok in celotno atmosfero glasbe Lamb. Glasbeniki, s katerimi sodelujeva, so zelo nadarjeni. Večina jih je vpletena v kup projektov, a ko jih potrebujeva, dajo prednost Lamb. Mislim, da imava veliko srečo z basistom, ki je še posebej vključen v ustvarjanje glasbe, in s trobentačem Gavinom Daisyjem. Po svoje bi bilo lepo, če bi bili Lamb večja zasedba, toda ko imaš formulo, za katero ne veš, zakaj tako odlično deluje, bi jo bilo precej tvegano zamenjati. Nočem spreminjati esence Lamb – najinega čudnega, nasprotujočega si brat-in-sestra razmerja. Sva kot yin in yang, in v yinu in yangu ne moreš imeti treh dejavnikov.«
Drugi album, Fear of Fours, bo izšel te dni, nadaljuje – predvsem pa nadgrajuje – tam, kjer je prvenec končal. Zaradi nekoliko upočasnjenih ritmov so Lamb tokrat še bolj cinematični, Louise pa se je na albumu lotila za elektronsko glasbo precej neobičajne teme – materinstva. V pesem Alien nas uvede zelo “intimen ritem”, utrip srca njenega, med snemanjem še nerojenega sina Reubena (to je v komadu Sex in the Summer na plošči Emancipation (EMI, 1997) ob enaki priložnosti storil že umetnik, znan pod imenom Prince, op. ur.). “Morda bi morala svoja čustva bolj skrivati pred javnostjo, vendar jih rada izražam. Menim, da se izkušnji nosečnosti ne posveča dovolj pozornosti, vsaj ne tako, kot bi se moralo. Večina ljudi ima nosečnost za neke vrste bolezen ali pa menijo, da je nosečnost neprijetna stran odločitve, da boš imel otroka – kot da je nosečnost eno samo trpljenje, fizična slabost in depresija. Zame je bila nosečnost zelo lepa izkušnja, razširila je mojo percepcijo življenja. Včasih se mi je zdelo vse skupaj zelo bizarno, čutila sem to malo bitje v sebi … hotela sem deliti ta občutek z ženskami, ki so izkušnjo že imele, pa tudi z moškimi, ki si ne morejo predstavljati, kako je, če si noseč. Rojstvo in nosečnost sta tako pomembna v človeškem življenju, pa vendar se zdi, da ženska ob tem izkusi “nekaj iz drugega sveta”. Zame je bil Reuben na začetku nekakšen majhen “alien” … še vedno je. Materinstvo je popolnoma spremenilo moje življenje. Mislim, da sem bila pred prihodom otroka dekle, zdaj pa se počutim kot ženska. Razlika med prvim in drugim albumom je tudi v tem, da sem medtem našla pravo ljubezen in srečo; zdi se mi, da sem našla neko izpolnitev v življenju. Vse to se kaže v besedilih mojih pesmi.«
Hrepenenje in melanholija sta včasih precej dvoumna ali celo zamenljiva pojma. Veliko ljudi je ob nepozornem poslušanju prvega albuma Lamb pomislilo, da sta osnovni temi njihove glasbe žalost in depresija. Upam, da bo album Fear of Fours – s tokrat manj zakritim pozitivizmom – takšne predstave uspel razbiti. “Veseli me, da si to rekla. Res čudno, toda veliko ljudi misli, da je najina glasba temačna in žalostna. Pravijo, da težko razumejo besedila – toda ti si jih! Oba sva zelo pozitivni osebnosti in pozitivnost je pomembno sporočilo najine glasbe. Veš, kaj se mi zdi zelo zanimivo? Zdi se mi, da ljudje s tvojega konca sveta bolje razumejo te stvari – ne vem, zakaj … Zelo rada imam klasično glasbo; nisem sicer poznavalka, toda klasična glasba me gane do solz, nobena druga zvrst glasbe me ne more tako ganiti. Gorecki, pesem z najinega prvega albuma, je dobila naslov po tem skladatelju. Klasična glasba iz nekdanjega vzhodnega bloka je prepojena s patosom, z dvoumnostjo hrepenenja, melanholije in popolne sreče – in v klasični glasbi obožujem te stvari. Vzhodnoevropska melanholija je nekaj posebnega, zelo drugačna je od britanske, ki je dolgočasna in nima v sebi nič pozitivnega.”
