v sodelovanju z BLITZ Film & Video Distribution           

Mitja Reichenberg

Samo streljaj do življenja

Ostrostrelec (American Sniper, Clint Eastwood, glasba Dean Valentine in drugi, 2014)

Vse skupaj je precej preprosta zgodba o najbolj uspešnem ostrostrelcu v zgodovini ameriške vojske, Chrisu Kyleu (ali tako imenovani Legendi), ki je ‘deloval’ v Iraku. Žal temelji na avtobiografski knjigi, ki jo je napisal sam Kyle. Režiser Clint Eastwood je naredil Chrisa Kyla (Bradley Cooper) za filmskega idola, saj je prikazal njegove ostrostrelske sposobnosti, ki so ga na bojišču povzdignile v junaka. Film nas kljub vsemu želi prepričati, da je bil Kyle nekoliko več, kot le natančen strelec. Zgodba prične, ko ga kot pripadnika Tjulnjev ameriške vojaške mornarice pošljejo v Irak z eno samo nalogo: zaščititi svoje kolege. Njegovo natančno streljanje na bojišču rešuje življenja, čeprav jih na drugi strani jemlje. In Chrisu (ob zgodbah o njegovih junaških podvigih) nadenejo vzdevek ‘Legenda’. Toda njegov sloves se širi tudi med sovražnikove vrste in tako je na njegovo glavo razpisana nagrada, Chris pa postane tarča uporniških vojakov. Doma ga čaka povsem drugačno bojišče: z drugega konca sveta se trudi biti dober soprog in oče. Nevarnosti navkljub in ceni, ki jo vojna postavlja njegovi družini, Chris v Iraku odsluži štiri vojne roke in pri tem pooseblja duha in načelo Tjulnjev. Nikogar ne pusti za seboj. A ko se vrne k ženi Tayi (Sienna Miller) in otrokom, spozna, da je vojna tista, ki je ne zmore pustiti za seboj. In tako pride čas, ko tudi doma ni več tako varno, kakor je Kyle mislil in upal.

Režiser Clint Eastwood je že znano ime filmskega platna, sploh zaradi svojih legendarnih filmskih vlog, ki jih ne naredil v filmih Sergia Leonea. Pobral je že kar veliko nagrad in nominacij, zadnje čase pa je bolj znan za filmsko kamero, kakor pa pred njo – predvsem ga poznamo po filmih Neoproščeno (Unforgiven, 1992), Punčka za milijon dolarjev (Million Dollar Baby, 2004), Pisma z Iwo Jime (Letters from Iwo Jima, 2006) in sedaj Ostrostrelec. Mnogi pa še pomnijo njegovo popularno dramo Najini mostovi (The Bridges of Madison County, 1995), v kateri je skupaj z Meryl Streep spravljal v jok množice občutljivih romantikov. Kakorkoli, očitno se je podal na pot ponovnih revolveraških pokalic in ponudil (predvsem ameriški) publiki idola, ki je na tujem ozemlju v imenu svoje domovine pobijal tamkajšnje domačine. Lahko bi odprli debato o primernosti, etiki in morali tega filma, a to nas pravzaprav niti ne zanima – saj smo bolj zavezani temu, kako se ta film sliši, kakor pa kako ga takšni ali drugačni zanesenjaki komentirajo.

Nekaj glasbenih elementov je v film položil skladatelj in aranžer Dean Valentine, ki ga poznamo bolj po glasbi v napovednikih za velike filme: Prometej, Bes, Kapitan Phillips, Igre lakote in sedanji Ostrostrelec. Tudi sedaj je pokazal, iz kakšnega testa je – in naredil sicer predvidljivo glasbeno pripoved, vendar hkrati s tem tudi izjemno standardno in polno recikliranega glasbenega materiala. Filmi, pa naj bodo vojne drami ali ne, so si postali prav zaradi tega precej šablonskega glasbenega oblikovanja podobni kot jajce jajcu. Zanimivo je, da prav to vzpodbuja filmska industrija velikih obratov, saj pač kapitalizem razume vsako stvar kot izdelek, ki se dobro prodaja, ali pa se sploh ne prodaja. In če se ne prodaja, ga je pač potrebno prilagoditi trgu, da se bo prodajal. Tedaj ima svojo vrednost – in pustimo vprašanje umetnosti, ustvarjalnosti in podobnih zadev kar lepo ob strani. Tako je pač njegova glasba v napovedniku močna in sunkovita, hkrati s tem pa nekoliko melanholična in lirična. Streljanje ljudi, ki jih mojster smrti vidi skozi puškin daljnogled je očitno lahko tudi poetično dejanje, sploh če o njem govorijo Američani. Tako se Valentine podpisuje pod svoje glasbene prigode kot dober soigralec. Skladba ima sicer tudi naslov: Full Of Sound And Fury, in se celo v filmu pojavi kot nekakšna tema, ki vsake toliko povezuje odhode na bojišče. In ker gre za tipično lirično-herojsko glasbeno rapsodijo, je pač ponovno nekaj, kar stoji v dolgi glasbeni vrsti filmov že od Griffithovega filma Rojstvo naroda dalje – to pa pomeni dejansko 100 let.

Njegov Main Theme je prav tako bolj vojaški, kakor glasbi exodus, ujet v ritmiko in neizprosno dinamično gradacijo, ki pač vodi film od enega do drugega srečevanja s smrtjo. V glasbene smislu se je v film podpisal tudi sam Clint Eastwood, ki je ponudil del z naslovom Taya’s Theme, torej nekakšno glasbeno konstrukcijo, namenjeno Kayleovi ženi Tayi. Gre za klavirsko žalostinko, igrano na en prst in eno roko – izvajalec je pianist Gennady Loktionov, ki pa zmore iz klavirja izvabiti še marsikaj drugega, kakor pa mu je ‘predpisal’ tokrat Clint. Razumemo lahko, da bi naj ta glasba (zaradi pretiranega odmeva) nekako ‘odmevala’ po svetu, prostoru, spominu … vendar je to le nekoliko preveč preprosto, šablonsko in naivno zasnovana ideja. V filmu se pojavi tudi pesem/song, ki jo je davnega leta 1987 ustvaril Van Morrison, severnoirski pevec in glasbenik. Gre za pesem Someone Like You, prav ta pesem pa v svetu filma ni nova – saj je bila slišana že leta 1991 v filmu Samo osamljeni (Only the Lonely, Chris Columbus, 1991), v katerem je filmsko glasbo napisal Maurice Jarre, celotna komična drama pa se ozira na skladbo Only the Lonely (Know the Way I Feel), ki jo je leta 1960 ustvail Roy Orbison. Filmska zgodovina Someone Like You gre še dalje: pojavi se v znamenitem Uvod v poljub (Prelude to a Kiss, Norman René, 1992), za katerega je filmsko glasbo prispeval Howard Shore; temu sledi romantična komedija Francoski poljub (French Kiss, Lawrence Kasdan, 1995), z glasbo Jamesa Newtona Howarda in glavnima vlogama Meg Ryan ter Kevin Kline; prezreti ne gre še filma z istoimenskim naslovom Nekdo kot ti (Someone Like You, Tony Goldwin, 2001), prav tako romantično komedijo; in vsekakor film Dnevnik Bridget Jones (Bridget Jone’s Diary, Sharon Maguire, 2001), za katerega je glasbo ustvaril Patric Doyle, romantiko in komičnost pa so prispevali Renée Zellweger, Hugh Grant in Colin Firth. Kakor vidimo, je filmska zgodovina te skladbe kar dolga, zato pa je tem bolj predvidljiva njena uporaba – največkrat ob/na poročnih slovesnostih in podobnih baladnih prigodah.

I’ve been searching a long time
For someone exactly like you
I’ve been traveling all around the world
Waiting for you to come through.
Someone like you makes it
All worth while
Someone like you keeps me satisfied.
Someone exactly like you.

Kakorkoli – ob koncu filma imamo za slišati še skladbo z naslovom The Funeral, torej Pogreb, pod katero pa se kot skladatelj (?) in aranžer podpisuje nihče drug, kakor Ennio Morricone. To, da bi naj to bila njegova skladba vsekakor ni res, saj gre za adaptacijo prastare melodije/napeva/skladbe, ki jo poznamo pod naslovom Il Silenzio, oziroma Tišina. Leta 1964 jo je ustvaril italijanski trobentač z imenom Celeste Raffaele Rosso, bolj znan pod umetniškim imenom Nini Rosso (1926-1994). Ta njegova balada za trobento je obšla svet in predstavlja glasbeni simbol pogrebnih svečanosti vsaj zadnjih 50 let – in mojster Morricone jo je samo premaknil in nekoliko adaptiral v novo preobleko ameriške pop-kulture pogrebnih svečanosti in posvetil junakom takšnih ali drugačnih vojn. Nič drugega. Zanimivo pa je, kako hitro glasbena zgodovina pozablja, kdo je kaj v resnici naredil.