Naked City : Naked City (Elektra/Nonesuch, 1989)
Downtown scena št. 2. New York. Tole je električni bend. Je glasbeno eklektičen bend. Zanj se resno sklada. Zraven se tudi resno zajebava, poskuša šokirati, ko se nalaga kratke sekvence iz žanrskih močvar, sproti montira, lomi, prelamlja, pelje. Pozor, to je komponirana glasba za improvizatorje. To je nova muzika. V marsičem je ta godba definicija nove muzike same, kar je sicer naš neologizem, ki zajame tisto, česar izraza »sodobna« ali »nova glasba« ne, namreč eksperimentalnost v popularnem, popularno v komponiranem, improvizirano v sodobnem, novo v muziki in njenem delanju, igranju, ne zgolj izvajanju. Ker je čas izida tega albuma nadvse primeren, pisalo se je namreč leto 1989, tej novi muziki s to časovno zanko v mislih lahko očitamo postmodernost, neskončno igro v igri, retrogradnost, neresnost, reakcionarnost, populizem, šokiranje zaradi šokiranja ali larpurlartizem, a hkrati tudi prehudo avantgardnost, antielitno elitnost, kar koli že. Nečesa se ne da zbrisati v njem: to je izrazito moderna godba, je nova muzika. S podpisom skladatelja za kolege improvizatorje: Johna Zorna za bando štirih.
Navidezno zajema iz vseh mogočih virov, vsi so dopuščeni, krši vsa žanrska pravila, ki jih postavlja glavni špilavec, a jih – paradoksno – spoštuje bolj kot kdo drug. Glavni špilavec, skladatelj za bend, je saksofonist John Zorn. Tedaj v »krogih« že etabilirani enfant terrible nove muzike, sovražnik št. 1 tradicionalnih jazzarjev, št. 2 jazzavantgardistov, trendovski perverznež za naspidirane glasbene hardcorovce in frike, neresni skladatelj za taresno akademsko srenjo, nepravi rocker za pravoverne rockerje, za poslušalce z različnih vetrov glasbena persona, ki razdvaja, provocira, enkrat vleče v to, enkrat v drugo smer.
Bend je – gledano nazaj – alter-impro- rock-jazz in vse zraven, tudi »all-star band«, toda teh smo se medtem pri Zornu že navadili. V času formiranja benda to še ni bilo tako samoumevno.
Prvotni Naked City so bili: Fred Frith (električni bas), Joey Baron (bobni), Wayne Horvitz (klaviature), Bill Frisell (električna kitara) in John Zorn (altsaksofon/komadi). Zorn je ime prevzel pri znanem filmu noir in sosledni kultni TV nanizanki v petdesetih letih. Formula je: New York = Naked City. Če je komadu, ki strga po omlednih jazzovskih temah za kriminalke, naslov »A Shot in the Dark«, potem vemo, da se dogaja v golem mestu.
Z Zornom smo se žurnalistični trojnik Zadnikar, Zagoričnik in Vidmar po žici pogovarjali leta 2004, se pravi v času, ko je že nastopal z električno Masado. Tole nam je o Naked City in svojih bendih povedal (za Mladino):
»Moj problem z Naked City je bil, da je bend kot tak sprejela rockovska srenja. Za to mi je šlo, saj se mi je zdelo, da bodo rockovska občinstva zarez uživala v našem početju, bolj kot jazzovska. In v tem svetu bend največkrat doživljaš kot bend. Zato sem vztrajal na imenu Naked City. Pri Masadi ne šteje več, kako jo sprejemajo. Z leti sem dojel, da je za glasbenika najpomembnejše, da ustvarja glasbo. Glasbenik večinoma ne more nadzorovati njenega sprejema v zunanjem svetu. Če sprašujete, ali je Electric Masada kolektiv, potem odgovarjam, da ni. Je skupina, ki sem jo izbral. Igra skladbe, ki sem jih napisal. Na odru nadzorujem celotno dogajanje. In moram dodati, da je bilo podobno pri Naked City, kjer sem upravljal z vsakim trenutkom. Nikdar ni bil kolektiv.«
Če smo torej začeli s tem, da je Naked City bend, potem se le drobno popravimo, da je bend z vodjo, šefom skladateljem, ki brez četvorke vrhunskih najetih glasbenikov in sodrugov ne more: »Kot glasbenik – špilavec sem dojel, da je glasbenik kritična vez med skladateljem in občinstvom. Pišem za glasbenike. Hočem jih v skupini, vznemirjene, srečne, želim, da se potopijo v godbi. Hočem življenje na odru, saj le to pride do občinstva. Ni mi mar za ljudi, ki berejo svoje napisane parte, poberejo denar in se spokajo domov. To bi bil brezvezni dolgcajt. Glasbo, ki jo želim predstavljati na odru, naj igrajo tisti, ki jim je mar za druge, ki verjamejo v godbo, ki jo delajo in ki so s svojim življenjskim izkustvom dejavni v vsaki sekundi.«
Naked City sem prvič videl spomladi 1990 v avtrijskem Gradcu. Prišla je pretežno novojazzovska publika z nekaterimi drugimi zijali. V glavnem so bili vsi šokirani zaradi kratkosti komadov v HC maniri, fascinirani nad tem, da v 35 sekundah preklopiš med 16 vzorci različnih pop oblik. Vendar, prav vseeno, po čem je Zorn segel s kompanijo, po znanih filmskih temah (James Bond, Morriconne), po hard bop štiklcih z bluesovsko podstatjo (Big John Patton), po kratkih hardcorovsko preskakujočih, povsod so bili do konca suvereni. Vajo so leto in pol pozneje ponovili v zelo dobro polni veliki dvorani Cankarjevega doma, tedaj že z japonskim vokalistom/kričačem Yamatsuko Eyem, drugi vokalist, ki se je občasno pridružil kratkotrajni “Naked City zabavi”, je bil Mike Patton.
Šokantno dober bend, pravi downtownerski bend nove muzike so bili. Prepiri o tem, kaj Zorn v svetu glasbe pomeni in česa ne, nas tu ne zanimajo. Že to, da se ponavljajo in ne jenjajo, kaže, da nekaj pomeni. Predvsem se rado presliši, da je Zorn zraven izjemno dober saksofonist s takoj prepoznavnim tečnim soundom, ki ima ob vsem skupaj v malem mezincu hardbopovsko fraziranje, ki mu je tako ljubo, poleg Ornetta in vseh stalnih osumljencev. Frith, Baron, Frisell in Horvitz so seveda takoj zraven. Naked City s prvencem.
