POSLUŠAJMO FILME: Še vedno Alice

Mitja Reichenberg

O pozabljanju, kvartetu in samoti

Še vedno Alice (Still Alice, Richard Glatzer in Wash Westmoreland, glasba Ilan Eshkeri, 2014)

Prav je, da se ozremo še enkrat k letošnjim oskarjem. Oskarja za najboljšo žensko glavno vlogo je dobila namreč Julianne Moore, ki je nase že kar nekajkrat opozorila, vendar je zlati kipec prvič odpotoval do nje. Moore iz leta v leto potrjuje svojo izjemno nadarjenost in mnogostranskost. Kot deveta v zgodovini oskarjev je pred leti prejela (v istem letu) kar dve nominaciji – to je bilo leta 2003 za najboljšo glavno žensko vlogo najprej v romantični drami Daleč od nebes (Far From Heaven, Todd Haynes, 2002) in še v drami Ure do večnosti (The Hours, Stephen Daldry, 2002) za najboljšo stransko žensko vlogo. Prva ji je prinesla številne nagrade kritikov, med drugim losangeleških, pa nagrado Independent Spirit ter nominaciji za nagrado Screen Actors Guild in zlati globus. Za vlogo v drugem, torej v Ure do večnosti, pa je prejela še nominacijo za nagrado Screen Actors Guild (SAG). Za oskarja je bila prvič nominirana leta 1998 za vlogo v drami Vroče noči (Boogie Nights, Paul Thomas Anderson, 1997), tedaj pa je prejela tudi nominaciji za zlati globus in SAG, vselej v kategoriji najboljša stranska ženska vloga; drugič pa dve leti kasneje za glavno vlogo v romantični drami Konec afere (The End of the Affair, Neil Jordan, 1999) prav tako nominaciji tudi za zlati globus in SAG. Njen filmski opus obsega do sedaj več kot 70 vlog, očitno pa je, da še ni rekla zadnje.

Tokratni film je zgodba, posneta po knjižni uspešnici svetovno priznane nevrobiologinje Lise Genove in prikazuje cvetočo kariero in življenje profesorice jezikoslovja Alice Howland (Julianne Moore). Ko nekega dne opazi, da pozablja besede, pomembne sestanke in imena prijateljev, ji zdravniki postavijo diagnozo začetkov Alzheimerjeve bolezni. Ker poskuša svoje življenje prilagoditi naraščajočim luknjam v spominu, se znajde pred težko dilemo, kako naj pred prijatelji in družino ohrani osebno dostojanstvo in hkrati najde dovolj časa za uživanje v iztekajočih se trenutkih prisebnega razmišljanja. Okoli nje so njeni prijatelji in sorodniki, ki ji hkrati želijo pomagati, hkrati pa živijo to bolezen skupaj z njo – Anna Howland-Jones (Kate Bosworth), Charlie Howland-Jones (Shane McRae), Tom Howland (Hunter Parrich) in njen mož John Howland (Alec Baldwin). Glasbo za to dramo je ustvaril Ilan Eshkeri, že znanec velike filmskega platna. Prav je, da mu prisluhnemo.

Ilan Eshkeri, britanski skladatelj, je nase opozoril leta 2008, ko je prejel dve veliki glasbeni nagradi (Malibu in New York International Independent Film & Video Festival) za svojo partituro v filmu Moč in čast (Strength and Honour, Mark Mahon, 2007), nato pa še nominacijo za BAFTA s TV animiranim filmom The Snowman and the Snowdog (Hilary Audus, 2012). Zagotovo pa ne smemo prezreti njegove glasbe pri filmih, med katerimi so Zadnji posel (Layer Cake, Matthew Vaughn, 2004), nato Hannibal: Rojstvo zla (Hannibal Rising, Peter Webber, 2007), pa Zvezdni prah (Stardust, Matthew Vaughn, 2007) in 47. ronin (47 Ronin, Carl Rinsch, 2013), za mlade in mlajše pa še Bacek Jon film (Shaun the Sheep Movie, Mark Burton in Richard Starzak, 2015). Kakorkoli – Ilan Eshkeri ponovno vstopa v filmsko-glasbeni prostor s filmom Še vedno Alice.

Prva tema ima naslov L. A. Drive in je nekakšna uvoda, kratka sekvenca intimnega značaja, v katerem se preigravata violina (viola) in klavir, kakor bi pričeli zgodbo pri dveh najbolj očitnih glasbilih – ljudeh.  V istem (enakem) duhu Ilan Eshkeri nadaljuje tudi pri No Secrets, vendar ubere mnogo bolj melanholične tone in izrazne možnosti. Prav te uvodne, kratke glasbene misli združi v Running, morda najbolj prepričljivo soigro klavirja in violine, ki se poskušata dopolnjevati ali preigravati, vendar vedno znova ugotovita, da gre za nemožnost prevlade in zmage. Možno je le harmonično in melodično sožitje, ki pa postane na trenutke pregosto, spet kasneje pa obvisi na enem samem (violinskem) tonu, ki ne more in ne more izživeti svoje harmonije. Le-to povzame klavir. Komponist idejo nadaljuje v Alice Tells The Children – slišimo ponotranjeno glasbeno misel, omejeno na nekaj tonov, vendar z iskreno noto in dikcijo. Temu sledi Beach, morda nekoliko bolj odprta in svetla glasba, toda v podtonih klavirja je zaznati težo in zaprtost – tako, kakor jo tudi bolezen zahteva in jemlje. Sledi Word With Friends, krajša, svetlejša melodična soigra, ki se odpočije na daljših in prijaznejših harmonijah. Ob tem lahko slišimo klavirsko meditacijo z naslovom Butterfly, kateri se pridruži še violončelo in violina ter tako dogradijo vsi to premišljanja polno glasbeno zgodbo. Ko prisluhnemo delu Lost Phone, imamo pred seboj glasbeno miniaturo, polno spoznanja, tesnobe in notranje stiske, demonskega občutenja izgube občutka za čas in prostor. Ilan Eshkeri se poigrava z igranjem na violino kot bi gradil nekaj, kar ni možno zgraditi – hitri arpeggi so temu priča.

Glasbena enota Speech je ena izmed daljših baladnih misli, v katerih se skladatelj posveti notranjemu svetu bolnice, njenemu premišljevanju o tem, kam jo pot vodi in kaj to pomeni za njeno okolico. Kaj pomeni zanjo, žal že ve. Klavirska igra se končuje v visokem registru in ostane tako rekoč brez prave kadence. In končno – Pills. Žalostna in odmaknjena glasbena govorica nas potopi v svet onkraj pogleda, v svet doživljanja notranje zbeganosti in nemira, a hkrati spoznanja, da obstaja nekaj, kar nadzoruje tisto, čemur tako radi rečemo ‘realnost’. Kombinacija dolgega godalnega tona (violončelo) ter kratkih, hipnih interpunkcij klavirja, violine in viole samo še poudarja razpadanje enote, glasbene celote, ki se ne more (prav tako, kakor Alice) združiti v celotno sliko prostora, časa in dejanj. Svet se počasi fragmentira. Glasba za Toothpaste se potopi v klasično oblikovanje vrtečega basa v klavirju in mirnih, dodanih glasbenih misli godal. Ali gre za umiritev in spoznanje? Lahko bi rekli tudi tako. V delu Souls Rising se bližamo končni filmski in zgodbeni izpovedi, spoznanju močnejšega, prevladi imaginacije. Ilan Eshkeri se v celotni partituri opira le na klavir, violino, violo in delno violončelo, kar mu daje vseskozi intimen in pripovedni občutek, hkrati pa lahko z izredno natančno fokusirano glasbeno mislijo nagovori gledalca/poslušalca. In seveda za konec: It Was All About Love, ponovno kratka glasbena ideja, ki nas popelje in zapre v skrinjico spoznanj, spominov in ljubezni, s katero je potrebno ne nazadnje sprejemati vse, kar nas tako ali drugače doseže v življenju. Če pa to zmoremo, pa je popolnoma drugo vprašanje.

Tako postane kvartet (godalni trio) klavir-viola-violina-violončelo nekakšen intimen trenutek srečevanja tonov, harmonij in glasbenih fraz. In njihovega razhajanja, vsekakor. Izvajalci pa so Tom Bowes (violina), Andy Brown (viola), Richard Harwood (violončelo) in Sally Heath (klavir).

V filmu srečamo tudi kar precej druge, vzporedne glasbe, na katero je morda smiselno na kratko opozoriti: pojavi se suita za violončelo solo št. 1 v G-duru, ki jo je pred mnogimi leti ustvaril baročni mojster Johann Sebastian Bach, nato hudomušna Jazzy Jingle Bells (Carlos José Alvarez), pa tradicionalna God Rest Ye Merry Gentleman, nato Dead Sound (Sune Wagner v izvedbi The Raveonettes) in za konec še country obarvano If I Had A Boat (Lyle Lovett – dobitnik zlatega globusa), ki jo izvede Karen Elson.

If I had a boat
I’d go out on the ocean
And if I had a pony
I’d ride him on my boat
And we could all together
Go out on the ocean
Me upon my pony on my boat ..

 

 

Share