Mitja Reichenberg

Sosed sosedi – več kot sosed

Sosedov fant (The Boy Next Door, Rob Cohen, glasba Randy Edelman in Nathan Barr, 2015)

Kdo je pravzaprav naš sosed? V današnjem času je to lahko izredno veliko vprašanje, sploh tedaj, ko razumemo sosedstvo kot način življenja, ne le kot nekoga, ki biva blizu naših vrat. Toda prav to ni tako preprosto, kakor se sliši na prvi pogled. Režiser Rob Cohen ni tako neznano ime, poznamo ga predvsem po filmih, med katerimi so Zmajevo srce (DragonHeart, 1996), Svetloba (Daylight, 1996), ljubitelji hitrosti se ga spomnijo kot režiserja filma Hitri in drzni (The Fast and the Furious, 2001), po nekaj nominacijah pa je posegel tudi s filmom Alex Cross (2012). Tokratni Sosedov fant mu po eni strani odpira pot skozi MTV nominacijo (Jennifer Lopez za glavno žensko vlogo) v svet kriminalk s pridihom Hitchcockovskega suspenza. Sicer pa nas ​ta psihološki triler popelje po tanki meji, ki nedolžno spogledovanje in čutno hrepenenje ločuje od nevarne obsesije.

Zgodba pa pravi takole: ko srednješolska učiteljica Claire Peterson (Jennifer Lopez) za trenutek izgubi razsodnost in se preda skušnjavi, ki prihaja v obliki mladega in poželjivega soseda, nehote sproži verižno reakcijo in pade v strašljiv, a vznemirljiv vrtiljak usodne privlačnosti. Učiteljico Claire spoznamo na razpotju njenega življenja – kot novopečeno mamo samohranilko, katero poleg težav ob skorajšnji ločitvi od nezvestega moža pestijo še skrbi zaradi najstniškega sina in naporno usklajevanje službe in domačih obveznosti. V vsem tem kaosu Claire preprosto odrine svoje potrebe in želje na stranski tir. In slednje se spremeni s prihodom novega soseda, čednega in prijaznega najstnika Noaha Sandborna (Ryan Guzman), ki se nemudoma spoprijatelji s Clairinim sinom. Ustrežljiv Noah je zares dober sosed, saj z veseljem priskoči na pomoč pri hišnih opravilih, ne skopari pa niti s pohvalami, kakršnih Claire že dolgo ni slišala. Napetost in privlačnost med njima nevarno narašča, dokler neke noči Claire ne popusti in se vda skušnjavi. Ne sluti, da so se prave težave s tem šele začele, saj Noah ne čuti prav nobene želje po prekinitvi razmerja. Še več: njeno življenje postavi tako rekoč na glavo. Glasbo za ta emocionalni tobogan sta ustvarila Randy Edelman (rojen 1947) in kar nekaj let mlajši Nathan Barr (rojen 1973).

Randy Edelman je že kar star maček v filmsko-glasbeni industriji. Poznamo ga po filmih, med katerimi so Dvojčka (Twins, Ivan Reitman, 1988), Poslednji Mohikanec (The Last of the Mohicans, Michael Mann, 1992), Maska (The Mask, Chuck Russell, 1994), od novejših pa Vedno priča, nikoli nevesta (27 Dresses, Anne Flecher, 2008), Prestopno leto (Leap Year, Anand Tucker, 2010) in pa sedanje Sosedov fant. Nathan Barr je komponist mlajše generacije, morda bolj uspešen v popularnih vodah, kakor pa na filmskem platnu (nominiranec za nagrade Emmy), multiinstrumentalist in aranžer. Poznamo ga pa po filmih, kot je TV serija Prava kri (True Blood, Alan Ball, 2008-2014), Velika poroka (The Big Wedding, Justin Zackham, 2013) in pa grozljivki Hostel (Eli Roth, 2005). Sedanje sodelovanje pri filmu Sosedov fant mu nedvomno odpira nova vrata v svet velikih filmskih naslovov. Pri filmu sodeluje tudi Lisbeth Scott, znana vokalistka, ki je sodelovala z mnogimi filmskimi skladatelji, med katerimi so Danny Elfman, James Newton Howard, John Debney, David Arnold, Hans Zimmer, John Williams in Harry Gregson-Williams. Njen subtilen vokal je kakor glasbilo, ki se skriva v ostalih zvokih, a daje filmu pomemben pečat.

Prva glasbena tem ima naslov Running in predstavlja nekakšen temačen uvod v filmsko zgodbo. Če jo poslušamo zelo natančno, lahko v njej slišimo pridušeno potrkavanje, kakor bi slišali ponovno glasbo za znamenito televizijsko serijo Cona somraka (The Twilight Zone, Rod Serling 1959-1964), iz katere je izšel tudi film (glasbo zanj je napisal Jerry Goldsmith), predvsem pa serija radijskih iger, pri katerih so kot skladatelji sodelovali Bernard Herrmann (naslovna glasbena tema), nato Jerry Goldsmith, Nathan Scott, Fanz Waxman in Fred Steiner. Lahko rečemo, da se v filmu Sosedov fant sliši kar precej materiala, ki pripada tej nekoč tako popularni ‘grozljivi’ seriji. Tako zazveni tudi naslednja skladba, ki ima naslov Garage, predvsem velja opozoriti na orkestracijo, ki je tako rekoč ‘klasično’ zastavljena. Glasba se nadaljuje v del z naslovom Pie, elektronsko obdelano različico dolgih odmevov, temu pa sledi Poets. Po naslovu bi mislili, da gre za romantično obarvano glasbeno temo, vendar je vse prej kot to – njena nestabilnost se kaže predvsem v kar dobrem preigravanju basovih figur in drobnega pletenja v zgornjih glasovih. Sledi skladba More Than That, ki v naslovu obljublja več, kakor pa lahko v samem glasbenem konceptu ponudi. Njena moč je morda v orkestraciji oz. izbiri glasbenih barv, vendar pa ne seže prav dlje od tega. Sledi Nicest Thing, kakor bi šlo za neko najlepšo stvar, ki pa se, očitno, sprevrže v pravo nočno moro. Glasba se tako postavlja nekako vmes – med interpretko stanja, v katerem se sama zgodba vrti, hkrati pa napovedovalko smeri, v katero nas nenehno vleče. Tako postane ta del nekakšna glasbena slutnja in priznati moramo, da ne prav ugodna. Sledi Breakdown, disharmonična in kaotična zvočna slika, v kateri končno tudi glasba pokaže svoje zobe. Ujeti v temo kinodvorane lahko samo še želimo, da se vsa vrata ob pravem času odprejo in da nihče ni tako dober sosed, da bi nas pri tem oviral.

Celotno glasbeno pripoved nadaljujemo z zvočnim popotovanjem z naslovom Drinking Wine, skoraj naivno interpretacijo slike (a z dobrim vokalom Lisbeth Scott), kar pa vodi v Love Scene. Ker smo sedaj na polovici celotne partiture, bi lahko pričakovali, da se bosta skladatelj nekoliko bolj ukvarjala s kakšno glasbeno temo, ki bi film podpisovala, toda ne – oba se držita bolj kot ne sledenju sliki in sami zgodbi. Enako zvenijo potem deli, kot so About Us, Graffiti, Flowers in Classroom Panic (scena s fotografijami – fotokopijami). Ker pa obstaja vedno nekakšna zadeva, ki inkriminira sodelujoče, je tukaj tudi skladba Where’s the Video – a žal ne prinaša prav veliko novega v glasbeni dikciji filma. Morda se iz samega filma lahko oddvoji skladbo Switching Cars, saj ima nekakšno (sicer ohlapno, a vendar) zgradbo in gradacijo, ki se zaključi z glasbenim vprašanjem: kaj pa sedaj? Sledi Sneaking, tipična melodramatska partitura iz poznih sedemdesetih, po kateri lahko prisluhnemo The Barn, najdaljši kompoziciji med vsemi (več kot 6 minut), morda tudi najbolj razvlečeni. In tako tudi, če so bila mnoga upanja položena v to glasbeno sceno, lahko sedaj mirno priznamo, da smo se preko celotnega filma že nekoliko naveličali glasu Lisbeth Scott, saj jo oba avtorja nista znala prav drugače uporabiti, kakor nekakšen dodatek k njunim zvočnih plastem in strukturam. Škoda. Prepričani smo namreč lahko, da bi ta vokalistka zmogla veliko več in bi lahko dala filmu pomemben ‘glas’ – predvsem pa glas Claire, ki je bila res po eni strani nekoliko neprevidna in naivna, vendar tudi izigrana, ponižana in nalagana. Tako postane končni ‘skedenj’ (The Barn) pravo pribežališče vsega – glasbe, zgodbe in slike. Za konec partiture je pred našimi ušesi še Have a Blast, ki pa ne reši težav, ki so v življenju Claire nastale. Vedno bolj očitno je, da je rešitev lahko samo v prelomu z vsem, vsakim in na vse načine. Samo preživeti je potrebno.