Mitja Reichenberg

Kapital je kapital

Človeški kapital (Il capitale umano, Paolo Virzi, glasba Carlo Virzi, 2014)

Na filmskih platnih ni prav pogosto, da bi videvali filmske projekte, ki jih snujejo sorodniki. Sicer poznamo delo bratov Wachowski (sedaj brata in sestre), ali pa bratov Scott, toda to so kombinacije skupnih režiserskih podvigov. V filmu Človeški kapital pa imamo za opraviti s kombinacijo režiserja (Paolo Virzi) in njegovega mlajšega brata, glasbenika, ki sliši na ime Carlo Virzi (rojen 1972). Film je posnet po precej opazni knjižni predlogi Stephena Amidona z originalnim (ameriškim) naslovom Human Capital. Zgodba pa pravi takole: na večer pred božičem neznani avto povozi kolesarja. V policijski preiskavi se znajdeta dve družini – premožni Bernaschiji in ugledni Ossolasi. Dino Ossolas pričakuje dvojčka s svojo drugo ženo, vendar ga pestijo finančne težave, njegova hčerka iz prvega zakona pa se videva z Bernaschijevim sinom. Ko preiskava ogrozi družbeni status, premoženje in ambicije obeh družin, na plano privrejo najbolj temačna dejanja brezbrižnosti, zavisti in pohlepa, ki pod vprašaj postavijo vrednost človeškega življenja. Napeta značajska študija Paola Virzia razstavi tipično linearno pripoved, opazovanje dogodkov pa predstavi iz perspektive vsakega lika posebej. Rezultat je prefinjen prikaz poželenja in razgradnje vrednot človeškega življenja v dobi bohotnega kapitalizma ter finančne manipulacije.

Tako film Človeški kapital zajema vse človekove sposobnosti, ki so potrebne za uspešno organizacijo, četudi ne po humanih pravilih – kar pa sploh ni vprašanje. Posamezniki so prednost v organizaciji samo, če se odločijo, da bodo investirali svoj lastni (človeški, življenjski) kapital v njo. In tako je razplet pravzaprav že skoraj pričakovan. Razkorak med zakoni etike in morale je jasno tudi razkorak med legalnim ‘človeškim’ delovanjem in legalnim delovanjem znotraj nekih pravnih okvirjev, besed, členov, alinej, dopolnitev in paragrafov. To je potrebno poudariti še posebno v času, ko se mnogi razbojniški posli skorumpiranih politikov, bankirjev, menedžerjev in njim podobnim tolovajev odvijajo pred očmi brezmočnega ljudstva, bogata in lažniva elita pa se izgovarjajo na svoja dejanja kot na dejanja znotraj vseh zakonskih okvirjev, njihovih določil in meja pravnega sistema. Morda res, toda zakon ne more predvidevati ljudi brez vesti, zapori pa so za njih itak samo prehodno obdobje med eno kariero in drugo – kot počitek v hotelu da naše stroške.

A zanimivo je prisluhniti glasbenim delom, ki jih je za ta film ustvaril Carlo Virzi. Morda je filmskemu svetu nekoliko manj znano italijansko ime, vendar ima za seboj že kar precej dobrega filmskega sodelovanja in delovanja. Nase je opozoril z glasbo, ki jo je naredil za film Poljubi in objemi (Baci e abbracci, Paolo Virzi, 1999), saj se je sprehodil nekje med popularno glasbo in komedijo, kar je pa kar težka meja. Temu je sledila trpka komedija v tipično italijansko-sicilijanskem slogu z naslovom Moje ime je Tanino (My Name is Tanino, Paolo Virzi, 2002), omeniti pa moramo nagrado za filmsko glasbo BIFEST (Bari International Film Festival), ki jo je prejel leta 2011 za svoj prispevek v filmu Prva lepa stvar (La prima cosa bella, Paolo Virzi, 2010) in bil s to partituro hkrati nominiran tudi za Zlati globus. Tokratna filmska drama mu daje možnost, da ubira nekoliko bolj resne tone.

Prva glasbena tema ima naslov Main Theme in je dvogovor med različnimi instrumenti – kakor bi želel opozoriti, da je samo v dvojnosti in sodelovanju možno prepoznavati ravnovesje, med harmonijo in ritmom, ki skupaj dajeta možno razvoju melodije. Če tako prevedemo prvo idejo, ki jo Carlo Virzi ponudi, potem smo dejansko ujeli idejo filma. Vse ostalo je potisnjeno v ozadje nerazumevanja in manipilacije. Sledi skladba Il fondo di Bernaschi, tipična partitura v indie-pop stilu, z vsemi inštrumenti vred. Enako velja za del Una spiacevole conversazione, kjer poskuša skladatelj prav z nevsiljivo melodiko ujeti tisto ‘človeško’ plat, ki pa se v filmu nenehno izgublja. Morda ne povsem, vendar kaže prav svojo nasprotje. Tako se skladba Una giornata complicatissima sprevrže v spraševanje o tem, ali je ljubezen tista, ki lahko premaga prepreke ideoloških in siceršnjih zablod. Kakor vidimo, je to izrazito nemožno. Tudi Human Capital – cinquemila svanziche se temu pridružuje in s svojo glasbeno poanto samo dograjuje vse to, kar je možno nenehno slutiti – za vsako ceno se brani suverenost, elitistično nedotakljivost, prikrivanje prevar in laži. In pa moč denarja, seveda.

Sledi glasbeni del z naslovom Incartamenti,  torej ‘članki’, zapisi – saj vemo, da le-ti ostajajo, medtem, ko se besede izgubljajo. In zapisi so lahko včasih tudi resnični, čeprav bi nekateri želeli, da se nikoli ne bi zgodili. Glasbeni del Un’attrice se naslanja na ‘igralko’, lahko ga pa razumemo tudi kot glasbeno medigro, ki želi poudariti pomembno igre, ki je vedno sestavni del neke družbene norme, dogovorov, izgovorov in preigravanj. Tako se ‘igralka’ nahaja v vsakem, ki mora predstavljati nekaj, kaj izven odrskih desk ne obstaja. Glasba z naslovom Brianza je namenjena notranjemu filmskemu počitku, sledi Serena, nato pa Carla e il Politeama – kakor bi poslušali glasbene vile, ki nas vodijo skozi žalostne medčloveške odnose na meji kriminala. Šele del z naslovom Invernale nas ogovori z nečim zimskim, s časom preteklosti in ohladitve odnosov. Sledi Teschi, meditacijski trenutek filma, nato pa Incartamenti – Email, kakor reinkarnacija že povedanega. Glasbeni instrumentarij, ki ga je Carlo Virzi izbral, nam s svojimi značilnimi zvoki flavte, zvončkov, ksilofona in violončela daje slutiti komorno vzdušje, ki pa se s samim filmom odlično poda. Samo uglašen orkester, v soodvisnosti posameznikov, lahko ustvari skupno igro, soigro – glasbo. Tako, kakor v življenju. Tudi Slow Motion se temu približa na enak glasbeni način, šele Intervale – Human Capital pa ubere ponovno svoje, nekoliko bolj ritmične in drzne tone. In končno je tukaj Serena – End Title, ki se povzpne nad celotno filmsko zgodbo in naredi tudi glasbeni povzetek.

V filmu slišimo tudi skladbe, kot so na primer I’m Sorry (The Jackie-O’s Farm), pa tudi Vivaldijeve Štiri letne čase. Ko pa prisluhnemo še vsem dodatnim glasbenim malenkostim, pa opazimo med glasbenimi citati tudi Rehab (Amy Winehouse), pa Christmas Waltz (Frank Sinatra), ne gre spregledati Let Me Be (Waines) in pa odlomka iz opere Nabucco (napev Va’ pensiero sull’ali dorate) mojstra Giuseppeja Verdija, ob katerem v Italiji še danes vstanejo, kakor bi peli himno. Gre namreč za znamenito pesem sužnjev, kar pa je v času zedinjenja Italije veljalo kot osrednji moto. Verdi, pač.

Ob vsem tem pa je v filmu še razvpita skladbica Oh, Happy Day (avtor napeva je Johann Anastasius Freylinghausen, datira pa daleč v leto 1704), katere takšne in drugačne variante in verzije pa poznamo že iz najrazličnejših filmov, priredb in prilik. Ko pogledamo na celotno glasbeno paleto tega filma z enim ušesom, lahko mirno rečemo, da je to skoraj že glasbeni film – ko pa mu prisluhnemo, pa postane pisana paleta, mavrica glasbenih pogledov, jukebox, nekakšen Wurlitzer za različne okuse, stile, želje in pričakovanja. Samo ne za to, kar bi pa človek potreboval: sočutje in razumevanje.

Tako gre to, bi rekel Kurt Vonnegut – in žal bi imel prav.